Jedro

Pogodbe, s katerim eden izmed zakoncev enostransko razpolaga s skupnim premoženjem brez soglasja drugega zakonca, so izpodbojne in ne nične. ZZZDR v 54. členu namreč prepoveduje razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ne pa razpolaganja s posamezno stvarjo,, ki sodi v skupno premožnje zakoncev ali izvenzakonskih partnerjev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo, da se mora tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) izseliti iz enosobnega stanovanja št. 15 v drugem nadstropju, v izmeri 48,26 m2, lociranega v stanovanjskem bloku na naslovu Ulica R. P. 32, Kranj, ki stoji na parc. št. 407 in 408 k.o. Klanec in ga prostega toženi stranki lastnih predmetov izročiti tožeči stranki oz. toženi stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) skupaj s ključi stanovanja in vhodnih vrat stanovanjskega bloka. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba za enosobno stanovanje št. 15 v II. nadstropju stanovanjskega bloka B 21 na naslovu Ulica R. P. 32, Kranj, ki stoji na parc. št. 407 in 408 k.o. Klanec v skupni izmeri 48,26 m2, ki sta jo dne 2.12.2002 sklenila D. D. in M. Z., kolikor se nanaša na pridobitev lastninske pravice na tem stanovanju v lastninskem deležu, ki presega 1/2, nična, ter na ugotovitev, da enosobno stanovanje št. 15 v II. nadstropju stanovanjskega objekta B21 na naslovu Ulica R. P. 32, Kranj, ki stoji na parc. št. 407 in 408 k.o. Klanec, v skupni izmeri 48,26 m2, po kupoprodajni pogodbi med družbo SGP Gradbinec Kranj in D. D. z dne 30.6.1983, spada v skupno premoženje toženke in D. D. ter znaša delež toženke na tem stanovanju 1/2. Toženi stranki je še naložilo, da plača pravdne stroške tožeče stranke v znesku

387.876,20 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, saj sodišče prve stopnje ni navedlo vseh ključnih trditev obeh pravdnih strank, temveč se je oprlo le na dobrovernost tožnika, ki je toženka ni nikoli priznala.

Izpodbijana sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Z zaslišanjem tožnika se je izkazalo, da je tožnik direktor in edini družbenik družbe F. d.o.o., ki je imela terjatev do D. D.. Sodišče se ni opredelilo do trditve toženke, da je D. D. izginil aprila 2002 zaradi prezadolženosti in da so iz družbe F. d.o.o. že pred 4.12.2002 poizvedovali za njim pri toženki in ga pozivali na podpis aneksa. D. D. je očitno dobil posojilo dne

21.3.2001, ko je dal družbi F. d.o.o. pooblastilo za prodajo nepremičnine. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo dokazni predlog po pribavi notarskega zapisa o ustanovitvi zastavne pravice kot za predložitev izbrisnega dovoljenja. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati hčerko L. D. v zvezi z obiskom stanovanja dne 4.12.2002. Sodišče prve stopnje je brez utemeljene obrazložitve zavrnilo tudi pravočasen toženkin dokazni predlog po pribavi fotokopije poštne knjige glede dokazila o odposlanem pozivu tožniku.

Tožnik je večkrat spremenil svojo trditev, kdaj je bil v stanovanju.

Tožbena trditev, da mu je prodajalec izročil kupnino ob overitvi podpis, ni dokazana, niti verjetna. Pri notarju je podpis za prodajalca overil S. M. na podlagi prodajalčevega pooblastila o prodaji nepremičnine z dne 21.3.2001. Prodajo te nepremičnine sta tako izvedla kupec in S. M. sama. Tožnik ni dokazal, da je D. D. terjatev do F. d.o.o. plačal po prejemu kupnine od tožnika. Glede na navedeno tožnik ni mogel biti dobroveren pri nakupu stanovanja, saj je dobro vedel za razmere v stanovanju in sicer, da v njem biva žena z dvema otrokoma. Tožnik je hotel terjatev do D. D. poravnati na takšen način, kasneje pa od njegove partnerke doseči, da se iz stanovanja izseli. Nadalje je sodišče prve stopnje prezrlo tudi pomembno trditev, da je H. iz družbe F. d.o.o. toženkino hčer poznal, sicer je dne 4.12.2002 ne bi ustavil na stopnišču. V zvezi s tem bi jo sodišče moralo zaslišati, šele nato pa odločiti o ničnosti in izpodbojnosti.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vsa pritožbena izvajanja tožene stranke so usmerjena v izpodbijanje ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje dobrovernosti tožnika ob sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe z dne 2.12.2002. Pritožbeno sodišče se strinja, da je vprašanje dobrovernosti kupca, odločilnega pomena v sporih, v katerih zakonec izpodbija pravni posel, s katerim je drugi zakonec razpolagal s skupnim premoženjem brez njegovega soglasja, vendar pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da je bil v takšnem sporu tožbeni zahtevek toženke zavrnjen iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, bi morala toženka s tožbenim zahtevkom, ki se je glasil na ugotovitev ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe zajeti tudi prodajalca po sporni kupoprodajni pogodbi D. D. (t.i. nujno sosporništvo), zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja pa uveljavljati zoper D. D. kot bivšega izvenzakonskega partnerja. Ker toženka ni tako ravnala, je bilo potrebno njen nasprotni tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga in so zato vsa nadaljnja izvajanja glede ničnosti kupoprodajne pogodbe, dobrove rnosti tožnika in obstoja skupnega premoženja v izpodbijani sodbi in v pritožbi nepotrebna oziroma brezpredmetna.

V obravnavanem primeru je toženka uveljavljala ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 2.12.2002, s katero je njen izvenzakonski partner D. D. brez njenega soglasja razpolagal s stanovanjem, ki predstavlja njuno skupno premoženje v smislu 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (V nadaljevanju ZZZDR). Toženkino stališče, da je navedena kupoprodajna pogodba iz teh razlogov nična, je zmotno, saj so pogodbe, s katerimi eden izmed zakoncev enostransko razpolaga s skupnim premoženjem brez soglasja drugega zakonca, izpodbojne, ne pa nične. Varnost pravnega prometa namreč narekuje takšno ureditev, ki dovoljuje razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja, vendar tako, da je obenem varovan tudi zakonec, ki se s takšnim razpolaganjem ni strinjal. V takšnih primerih ima zakonec na podlagi 52. člena ZZZDR pravico, da veljavnost pravnega posla, ki ga je sklenil drugi zakonec, izpodbija, ne more pa uveljavljati ničnosti. ZZZDR v 54. členu namreč prepoveduje razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ne pa razpolaganja s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev ali izvenzakonskih partnerjev.

Ker so torej pogodbe, s katerimi eden izmed zakoncev enostransko razpolaga s skupnim premoženjem brez soglasja drugega zakonca, iz zgoraj navedenih razlogov izpodbojne in ne nične, jih je treba izpodbijati s posebno tožbo. Razlogov za razveljavitev in posledične neveljavnosti pogodbe namreč ni mogoče uspešno uveljavljati samo z ugovorom, saj izpodbojna pogodba pravno učinkuje, dokler je sodišče (z oblikovalno sodbo) ne razveljavi. Zato se je tudi v konkretnem primeru vprašanje dobrovernosti tožnika obravnavalo le v okviru toženkinega zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe (ničnost namreč vključuje tudi izpodbojnost). Ker pa je bilo treba ta zahtevek zavrniti že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, je bila vsaka nadaljnja presoja utemeljenosti postavljenega zahtevka in v tem okviru presoja dobrovernosti tožnika, nepotrebna. Iz navedenih razlogov tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, ki oporekajo ugotovitvam sodišča prve stopnje glede dobrovernosti tožnika, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna že iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi sicer ni bilo dolžno ugotavljati dejstev, na katera opozarja toženka v pritožbi, niti v ta namen izvajati predlaganih dokazov. V tem delu je bilo zato potrebno pritožbene očitke glede zatrjevanih procesnih kršitev in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zavrniti kot neutemeljene.

Do ostalih pritožbenih izvajanj toženke, ki obravnavajo vprašanje dobrovernosti tožnika, pa se pritožbeno sodišče iz že navedenih razlogov ni opredeljevalo, pripominja pa, da bi toženka morala najprej dokazati predvsem trditev, da stanovanje, v katerem živi, predstavlja skupno premoženje v smislu 2. odstavka 51. člena ZZZDR.

Glede na to, da je toženka v obravnavanem primeru uveljavljala ničnost kupoprodajne pogodbe, s katero tožnik izkazuje pridobitev lastninske pravice na stanovanju, bi se vprašanje ničnosti glede na določbo 92. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, lahko obravnavalo v okviru pravde na izpraznitev stanovanja, vendar pa za to v konkretnem primeru ni bilo podlage, saj toženka ni zatrjevala nobenih razlogov, iz katerih bi bila sporna kupoprodajna pogodba lahko nična.

Ob vsem povedanem je potrebno pritrditi tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru aktivna legitimacija tožnika podana, razlogom sodišča prve stopnje pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Materialnopravno pravilna je tako tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožnikovemu zahtevku na izpraznitev stanovanja.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi kot tudi ne pritožbeni razlogi, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).