Jedro

Kolikor pritožnik (pavšalno) zatrjuje, (1) da bi moral v primeru vrnitve v Kraljevino Maroko spati na cesti, (2) da bi bilo tam zaradi terorizma in dejstva, da je državo zapustil, ogroženo njegovo življenje (3) ter da je prava neuk, Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa pritožnik niti ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave 31. 7. 2025.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-705/2022/20 (1222-08) z dne 18. 6. 2025, s katerim je to na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrglo njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, podan 29. 5. 2025. Upravni organ je med drugim pojasnil, da je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, vložena v Republiki Sloveniji 9. 3. 2022, z odločbo z dne 4. 4. 2022 zavrnjena (pravnomočno 12. 4. 2022), ter ocenil, da tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj v postopku ni navedel novih dejstev in okoliščin, ki bi mu bistveno povečale možnost za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V skladu z zakonom morata biti namreč omenjeni predpostavki izpolnjeni kumulativno, kar pa v konkretnem primeru nista.

2.Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da je upravni organ pravilno zavrgel tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge sklepa upravnega organa z dne 18. 6. 2025. Tudi po presoji Upravnega sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik v svojem zahtevku ni navajal novih dejstev, niti ni predlagal novih dokazov, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Ugotovilo je, da tožnik ni konkretiziral nobenega od uveljavljanjih tožbenih razlogov, da bi bil njihov preizkus sploh mogoč.

3.Upravno sodišče je kot pravilno presodilo ugotovitev upravnega organa, da (tudi sicer nedokazano) dejstvo, da "francoska" tolpa zaradi tožnikovega dolga v zvezi s preprodajo drog grozi njemu in/ali njegovi družini, ni dejstvo v smislu 64.člena ZMZ-1, ki bi utemeljevalo ponovni postopek v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito. Kot jasno izhaja iz 20. člena ZMZ-1, je namreč relevantno preganjanje v državi, katere državljan je tožnik (v tem primeru v Kraljevini Maroko), s strani subjektov, opredeljenih v 24. členu ZMZ-1. Po presoji Upravnega sodišča so neutemeljene (tudi) tožnikove navedbe, da njegov zahtevek utemeljuje njegovo zdravstveno stanje (vbod v prsi, poškodba noge in psihične težave), saj le zatrjevanje, da so se razmere zanj bistveno spremenile v njegovo škodo, ker je bil v vmesnem času poškodovan in v bolnišnici, ter da ima tudi zdaj zdravstvene posledice, zaradi katerih je slabše mobilen in nezmožen vrnitve nazaj ali v drugo državo, ne da bi zatrjeval resno škodo v smislu 20. člena ZMZ-1, ni dejstvo, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Upravno sodišče je kot neutemeljen presodilo še tožbeni očitek, da bi moral upravni organ pred izdajo spornega sklepa tožnika seznaniti, da je Vlada Republike Slovenije Kraljevino Maroko določila kot varno izvorno državo, in mu omogočiti, da se o tem izjavi. Upravni organ namreč ni uporabil koncepta varne izvorne države iz 53. člena ZMZ-1, saj prošnje ni štel za očitno neutemeljeno, temveč je odločil o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.V bistvenem zatrjuje, da če bo izpodbijana sodba izvršena, mu grozi, da se bo moral vrniti v svojo matično državo, zaradi česar bo ogroženo njegovo življenje. Ne strinja se, da ni navajal novih dejstev, ki bi opravičevala novo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Trdi, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da v njej kljub trudu ni mogoče dolgoročno preživeti, ter da v njej zaradi terorizma in dejstva, da jo je zapustil, ni varen ter se boji za svoje življenje. Enako velja za njegovo družino. Poudarja, da mu zdravstveno stanje onemogoča vrnitev nazaj. Prav tako trdi, da postopka na Upravnem sodišču ni pravilno razumel, saj je tolmač govoril drugačen jezik, kot ga razume sam. Opozarja tudi, da bi ga moral upravni organ pred izdajo sklepa z dne 18. 6. 2025 seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Kraljevino Maroko določila kot varno izvorno državo, in mu omogočiti, da se o tem izjavi, ter dodaja, da kot prava neuka oseba ne ve, kaj je novo dejstvo in nova okoliščina, kar pa mu ne sme biti v škodo.

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je v skladu z zakonom pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (73. člen in nasl. ZUS-1). Zato je pritožnik dolžan svoje ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če želi, da njegovi ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom.

9.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi z navedbami, (1) da se ne strinja, da ni navajal novih dejstev, ki bi opravičevala novo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, (2) da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da v njej kljub trudu ni mogoče dolgoročno preživeti, (3) da je v njej preganjan, zaradi česar se boji za svoje preživetje, zato zanj in njegovo družino Kraljevina Maroko ni varna država, (4) da mu zdravstveno stanje onemogoča vrnitev nazaj ter (5) da bi ga moral upravni organ pred izdajo sklepa z dne 18. 6. 2025 seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Kraljevino Maroko določila kot varno izvorno državo, in mu omogočiti, da se o tem izjavi, zgolj ponavlja tožbene trditve, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te njegove navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi napravilo Upravno sodišče. To se je do teh pritožnikovih ugovorov argumentirano opredelilo in jih je po presoji Vrhovnega sodišča (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno zavrnilo.

10.Kolikor pa pritožnik (pavšalno) zatrjuje, (1) da bi moral v primeru vrnitve v Kraljevino Maroko spati na cesti, (2) da bi bilo tam zaradi terorizma in dejstva, da je državo zapustil, ogroženo njegovo življenje (3) ter da je prava neuk, Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa pritožnik niti ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave 31. 7. 2025.

11.Končno pritožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da ker je tolmač govoril drugačen jezik, kot ga razume sam, postopka v upravnem sporu ni pravilno razumel in je bil pri odgovarjanju na zastavljena vprašanja zmeden. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo 31. 7. 2025 (list. št. 28 spisa) namreč izhaja, da je pritožnik na vprašanje sodnice odgovoril, da tolmača razume v celoti. Prav tako je tudi tolmač izjavil, da v celoti razume pritožnika. Slednji je na zastavljena vprašanja odgovarjal smiselno in logično. Iz zapisnika pa tudi ne izhaja, da bi pritožnik zoper njegovo vsebino podal ugovor.

12.Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

K II. točki izreka

13.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Glej točke 13-18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca tudi sicer niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 5/2025, točko 10, I Up 31/2025, točko 8, in I Up 140/2025, točko 7.

3Tudi sicer je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022, točki 10, že presodilo, da nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ni opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ne uveljavlja resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

4Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2025 z dne 21. 3. 2025, točko 9.

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 74, 74/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.