Jedro

1. Tožena stranka je imela status manjšega delodajalca. Pri določitvi delavcev, katerim je nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi, zato ni bila dolžna upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev, niti ni bila dolžna preveriti možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji.

2. Delavec in delodajalec imata enake pravice in obveznosti, ne glede na to, ali je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen ali za nedoločen čas. Zato tudi pri ohranitvi zaposlitve delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne more imeti prednostni pred tistim, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21.7.2003 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi in mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter mu še traja, zaradi česar mora tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo, mu za čas od dne 31.8.2003 do vrnitve vpisati delovno dobo v delovno knjižico, izplačati pripadajoče nadomestilo plače in regres za prehrano tako, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov do plačila; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za prehrano v znesku 73.885,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 2003 v znesku

125.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.8.2003 dalje do plačila in zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od neto regresa za letni dopust za leto 2003 za čas od 1.7. do 30.10.2003. Glede stroškov je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka. S sklepom je ugotovilo, da je tožnik umaknil zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 v bruto znesku

132.170,00 SIT in v tem obsegu postopek ustavilo.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. V obširni pritožbi se strinja z ugotovitvijo sodišča, da je šlo za sklenitev delovnega razmerja s toženo stranko za nedoločen čas.

Od vseh delavcev je imel doseženo najvišjo stopnjo izobrazbe in imel devetletne delovne izkušnje. Zato bi ob primerjavi štirih delavcev v proizvodnji moral ohraniti zaposlitev. Sklicuje se na incident dne 31.5.2003, ki ga je tožena stranka uporabila kot namišljen razlog za odpoved pogodbe. To med ostalim potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka z dnem 1.6.2003 zaposlila za nedoločen čas referentko v komerciali B. T.. Razlog odpovedi pogodbe dejansko in pravno ni utemeljen. Tožena stranka bi morala v njegovem primeru opraviti primerjavo med vsemi delavci in v tej zvezi uporabiti kriterije, ki so predvideni za določitev presežnih delavcev. Pri toženi stranki je vestno opravljal zadolžene naloge. Nikoli ni bil disciplinsko obravnavan. Ker pogodba o zaposlitvi med strankama v pisni obliki ni bila sklenjena, gre za zmotno ugotovitev sodišča, ki se nanaša na odklonitev njegovega dela pri sortiranju škart izdelkov. Da je šlo takrat za neutemeljene razloge odpovedi pogodbe in šikaniranje, izkazuje tudi dejstvo priprave tožene stranke v jeseni 2003 na zagon novega stroja in v nadaljevanju zaposlovanje delavcev na enakih delovnih mestih za nedoločen čas. Navedeno pomeni, da je imela tožena stranka vse možnosti, da bi ohranila njegovo zaposlitev. Poleg tega se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust in regresa za prehrano med delom. Opozarja na številne bistvene kršitve določb postopka. V sporu naj bi ga zastopala oseba, ki ni odvetnik. Sodišče ni upoštevalo odločilnih dejstev, na katere se je skliceval ves čas postopka, ter na predložene listine.

Predsednica senata je bila pri sojenju pristranska, zaradi česar je zahteval njeno izločitev. Nezakonito je preložila že razpisano obravnavo. Na obravnavi je sprejela osebno mnenje pooblaščenca tožene stranke, da je procesno nesposoben, s čimer je kršila ustavne določbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče obravnava pritožbo prednostno in v celoti ugodi njegovim zahtevkom.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Kot manjšemu delodajalcu ni bilo potrebno preveriti možnosti tožnikove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji in pri odpovedi pogodbe uporabiti kriterije, ki so predpisani za trajno presežne delavce. Meni, da je v primeru tožnika postopala povsem zakonito in mu odpovedala pogodbo iz utemeljenih razlogov.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožnikovo pritožbo še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka začela v mesecu aprilu 2003 s proizvodnjo plastične embalaže za potrebe poslovnih strank. V tej zvezi je zaposlila štiri delavce v proizvodnji, med njimi tudi tožnika in sicer za čas šestih mesecev, s katerimi je v nadaljevanju, razen s tožnikom, sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Poleg tega je v mesecu juniju 2003 sklenila z delavko T. B. pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tudi na delovnem mestu referenta v komerciali. Vsi delavci v proizvodnji so po vsebini opravljali enako delo na strojih za izdelavo plastične embalaže. Glede na takšen obseg zaposlenih delavcev je očitno, da je tožena stranka imela v spornem času v skladu z določbo 3. odst. 5. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/02) status manjšega delodajalca.

Tožena stranka je že v mesecu maju 2003 ugotovila pomanjkjivosti v delovanju strojev ter v tej posledici nekvalitetne izdelke, zaradi česar ni mogla izpolniti vseh tekočih zahtev do poslovnih strank. Da bi bilo potrebno usposobiti stroje, ker so izdelovali več ali manj škart izdelke, je ugotovil tudi tožnik, kot je to razvidno iz njegove izpovedbe (list. št. 138). Zato se je tožena stranka odločila za racionalizacijo proizvodnje in zmanjšanja števila proizvodnih delavcev iz štiri na dva izvajalca, dokončno pa je s sklepom uprave z dne 8.8.2003 ustavila proizvodnjo. Po izpovedbi zastopnika tožene stranke P. A. so zaradi tega prekinili poslovno sodelovanje z vzdrževalcem G. in vodjem proizvodnje V..

Tožnika in delavca A. so seznanili o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ostala delavca, to je L. in K., ki naj bi še zaključila delo v proizvodnji, pa obvestili, da njunih pogodb za določen čas z iztekom v mesecu septembru 2003 ne bodo podaljšali. Dne

9.7.2003 je tožena stranka pisno obvestila tožnika o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na kar mu je dne

21.7.2003 redno odpovedala pogodbo z odpovednim rokom 30 dni. Dne

1.9.2003 je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, ko je v tožnikovem primeru štelo, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas. Ponudena pogodba o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev s tožnikom ob nastopu dela ni bila sklenjena v pisni obliki. Zato se domneva (2. odst. 10. čl. ZDR), da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas. Po določbi 55. čl. ZDR imata pogodbeni stranki v času trajanja delovnega razmerja za določen čas enake pravice in obveznosti kot v delovnem razmerju za nedoločen čas. To pomeni, da različnost trajanja pogodbe o zaposlitvi nima vpliva na drugačno postopanje delodajalca v primeru njene odpovedi. Zato ne more biti sprejemljivo opozarjanje tožnika, da bi zaradi upoštevanja njegove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, moral imeti prednost pri ohranitvi zaposlitve v primerjavi s sodelavci, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Neutemeljena je pritožba, da v tožnikovem primeru niso bili izkazani poslovni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Iz predloženih listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič je razvidno, da je bil glavni razlog za prekinitev poslovnega sodelovanja s kupci nekvalitetno izdelana plastična embalaža, zaradi pomanjkljivosti v delovanju strojev. Nenazadnje se je tudi tožnik skliceval na pomanjkljivosti strojev in v tej posledici na izdelane škart proizvode. Odločilno je, da sta glavna kupca izdelkov Dana in Engrotuš odpovedala poslovno sodelovanje, ob tem, da so slabi rezultati tožene stranke v spornem obdobju razvidni tudi iz predloženih poročil pristojni davčni upravi, ki so izkazovala izgubo v poslovanju. Tako izkazana dejstva v celoti potrjujejo ugotovitev, da so pri toženi stranki v spornem času obstajali razlogi racionalizacije proizvodnje in zmanjšanja števila zaposlenih delavcev v proizvodnji, pri čemer tožnik v sporu ni ponudil takšnih dokazov, ki bi utemeljevali drugačna dejstva oz. neobstoj navedenih poslovnih razlogov. Nadalje je tožena stranka z izpovedbama prič A. in J. dokazala, da na odpoved pogodbe tožniku nastali dogodek dne 31.5.2003 ni imel bistvenega vpliva, kot to zmotno opozarja pritožba.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožena stranka opraviti primerjavo med delavci po kriterijih, ki veljajo za določevanje presežnih delavcev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da v situaciji, ko je tožena stranka od štirih delavcev v proizvodnji, odpovedala pogodbo o zaposlitvi dvema izvajalcema, v takšnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. čl. ZDR).

Tožena stranka je bila takrat manjši delodajalec, kar je zlasti pomembno pri uporabi določbe 3. odst. 88. čl. ZDR, saj v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov takšen delodajalec po določbi 4. odst. 88. čl. ZDR ni dolžan preveriti možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga ustrezno prekvalificirati ali dokvalificirati. Zato pri individualni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, za kar v tožnikovem primeru tudi gre, tožena stranka ob izkazani nepotrebnosti dela pod pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev. Odločilno je, da je v primeru tožnika ugotovila nepotrebnost njegovega dela - upravljalca strojev za proizvodnjo plastičnih mas, in v tej zvezi, kot je v sodbi že obrazloženo, tudi dokazala utemeljenost in resnost poslovnih razlogov, zaradi česar je imela dejansko in pravno podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Poleg tega je tožena stranka v konkretnem primeru spoštovala postopek pred odpovedjo, saj je tožnika v skladu z določbo 3. odst. 83. čl. ZDR o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestila ter mu v nadaljevanju podala odpoved v predpisanem 30 dnevnem roku iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR.

Neutemeljena je pritožba, da so pri toženi stranki v času po tožnikovem prenehanju delovnega razmerja obstajali razlogi za nadaljevanje tožnikovega dela. V sporu je z listinskimi dokazi in izpovedbami prič dokazano, da je tožena stranka v jeseni 2003 začela s pripravami za nabavo novega stroja, ki je bil dejansko pripeljan v januarju 2004, na kar so začeli z enako proizvodnjo ter na novo zaposlili delavce za nedoločen čas. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka ni v ničemer ravnala narobe, ko je ponovno, po nekaj mesečni prekinjeni proizvodnji, za določen čas zaposlila delavca L. in K.. Takrat je šlo povsem in zgolj za njeno poslovno domeno v kakšni gospodarski in kadrovski strategiji, tudi zaradi slabih izkušenj iz preteklega leta, bo izvajala svojo dejavnost. Tudi tožnik je imel možnost, da bi se ponovno prijavil za delo pri toženi stranki, pa očitno tega ni storil. Zato kakršnokoli njegovo pritožbeno opozarjanje na nepravilnosti tožene stranke glede ponovne vzpostavitve proizvodnje in zaposlovanje delavcev, ne more biti upoštevno.

Neutemeljeni so pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka zaradi plačila odškodnine za neizkoriščeni letni dopust in zahtevka zaradi plačila regresa za malico. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo takšna zahtevka ter v tej zvezi ugotovljene tako dejanske kot pravne razloge določno obrazložilo, o čemer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ostali pritožbeni razlogi, gre predvsem za opozarjanje na procesno vodenje postopka na prvi stopnji, zastopanje tožnika in drugi razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti kot materialnopravno pravilno potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločilo, ker jih ta v pritožbi ni priglasil. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila takšne stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi spora. Zato je odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Poleg tega je tako sprejeta odločitev skladna tudi z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja nosi svoje stroške delodajalec, ne glede na izid postopka.