Jedro

S vknjižbo lastninske pravice, ki učinkuje od trenutka, od katerega je učinkovala zaznamba spora, nastopi stanje, kot da bi bila lastninska pravica vknjižena že na dan, ko je začela učinkovati zaznamba spora. Navedeno pomeni, da je s vknjižbo lastninske pravice v korist prizadetih strank nastopilo novo dejstvo, zaradi katerega bi bilo, treba v postopek izdaje gradbenega dovoljenja pritegniti tudi prizadeti stranki.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevi tožeče stranke ter A.A. in B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z v uvodu navedeno odločbo kot drugostopni organ odpravilo sklep Upravne enote Radlje ob Dravi, št. 351-160/2008-24 z dne 9.2.2009, s katerim je le-ta predlog, ki sta ga vložila A.A. in B.B., za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem, št. 351-160/2008-16 z dne 9.12.2008, zavrgla (1. točka izreka). Ministrstvo je predlogu A.A. in B.B. ugodilo in odločilo, da se obnova navedenega postopka dovoli v obsegu, da se predlagatelja zaslišita v postopku kot stranki in da se jima omogoči sodelovanje v postopku (2. točka izreka). Izvršitev izdanega gradbenega dovoljenja se zadrži do dokončne odločitve v obnovi postopka (3. točka izreka). Prvostopni organ je predlog za obnovo postopka zavrgel z obrazložitvijo, da ga nista vložili upravičeni osebi. Drugostopni organ ugotavlja, da območje za določitev strank sega tudi na zemljišče s parcelno št. 313/25 k.o. ... V času izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja, to je dne 9.12.2008, sta bila kot lastnika tega zemljišča v zemljiški knjigi vpisana C.C. in D.D., ki sta v postopku tudi sodelovala. V tem času pa je že bila vpisana plomba o zaznambi spora za navedeno zemljišče. Ta spor, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod št. P 244/2008, se je končal s sodno poravnavo, sklenjeno 2.2.2009, s katero je bila dovoljena vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora za A.A. in B.B. za vsakega do 1/2, pri tem pa vknjižba učinkuje od 24.9.2008, kot to izhaja iz 80. in 81. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/2003). Na podlagi tega ministrstvo zaključuje, da sta bila torej predlagatelja obnove lastnika navedenega zemljišča že v času izdaje gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da bi morala v navedenem postopku sodelovati kot stranki. Predlog za obnovo postopka sta torej podali upravičeni osebi, zato je drugostopni organ izpodbijani prvostopni sklep odpravil in odločil, da se predlogu za obnovo postopka ugodi (9. točka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami).

Takšno odločitev s tožbo v tem upravnem sporu izpodbijata investitorja oziroma vlagatelja predloga za izdajo gradbenega dovoljenja E.E. in F.F. Tožbo vlagata iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Ne strinjata se s stališčem drugostopnega organa, da je treba A.A. in B.B. priznati status stranke v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja, saj soglasja, ki sta ga dala njuna pravna prednika C.C. in D.D. ni več mogoče preklicati, druge vloge pa v tem postopku ne moreta imeti. Sklicujeta se tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 229/2005 z dne 23.1.2008 in navajata, da je mogoče soglasje preklicati le do takrat, ko to prispe k upravnemu organu. To vprašanje je sicer na prvi pogled predmet odločanja v obnovljenem postopku, po mnenju tožnikov pa je kot materialno pravno vprašanje neogibno povezano s tem upravnim sporom. Tožnika se strinjata s prvostopnim stališčem, da gre pri podaji soglasja za obligacijsko razmerje, ki ga je mogoče preklicati le do začetka upravnega postopka, zato glede njega ne veljajo določbe 80 in 81. člena ZZK-1, ki se nanašajo le na varovanje stvarnopravnih pravic strank. Po mnenju tožeče stranke obnova postopka ne more pripeljati do drugačnega rezultata kot predhodni postopek, zato obnova postopka ni ne potrebna ne ekonomična. Ob tem se postavlja tudi vprašanje pravne varnosti za imetnika gradbenega dovoljenja, ki je predložil zahtevano soglasje, a je v negotovosti še ves čas, ko je mogoče predlagati obnovo postopka. Tožnika zatrjujeta tudi, da jima bo v primeru, če bo obnova postopka dovoljena, kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, uživanja lastnine (prvi odstavek 67. člena Ustave RS, v tem primeru pa gre tudi za omejevanje pravic iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne ministrstvu v nov postopek, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Odgovor na tožbo sta vložili tudi prizadeti stranki A.A. in B.B., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1). Navajata, da je odločba Ministrstva za okolje in prostor pravilna, saj bi morali biti prizadeti stranki pritegnjeni v postopek izdaje gradbenega dovoljenja že pred izdajo tega dovoljenja, navajata pa še, da tožnika v tem postopku soglasja sploh nista dala in ga torej tudi ne moreta preklicati. Tudi prizadeti stranki zahtevata povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Razlogi, iz katerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, so navedeni v 260. členu ZUP. Med njimi so: če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila taka dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 260. člena ZUP) ali če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena ZUP).

Kdo je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, določa Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) v 62. členu, ki pravi, da se imajo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravico udeleževati postopka poleg investitorja, ki je stranka postopka, kot stranski udeleženci med ostalim tudi lastniki nepremičnin in imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katere sega območje za določitev strank; lastniki zemljišč na katerih je predvidena dovozna cesta in na katerih so predvideni komunalni priključki, prikazani v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ter imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah ter drugi subjekti, če tako določa zakon.

E.E. in F.F. sta vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja na zemljiški parceli št. 313/10 k.o. ... dne 29.9.2008. Lastnika zemljišča, ki sodi v vplivno območje objekta, s parcelno št. 313/25 k.o. ... sta takrat bila C.C. in D.D. Dne 24.9.2008 je bila pri navedeni parceli vpisana plomba zaznambe spora. Zaznambo spora ureja ZZK-1 v členih 79 do 85. Obravnavana zaznamba spora se nanaša na zaznambo spora o pridobitvi lastninske pravice (1. točka prvega odstavka 79. člena ZZK-1). Zaznamba spora ni ovira za nadaljnje vpise, za posledico pa ima, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist, katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (prvi in drugi odstavek 80. člena ZZK-1).

Po presoji sodišča je navedena določila pravilno uporabilo ministrstvo, ko je na podlagi zgoraj navedenih okoliščin in ob upoštevanju citirane pravne podlage prišlo do zaključka, da vknjižba lastninske pravice na navedeni zemljiški parceli za A.A. in B.B. učinkuje od 24.9.2008. Navedeno ne pomeni, da je bilo ravnanje prvostopnega organa, ko je dne 9.12.2008 izdal gradbeno dovoljenje napačno. Vpis zaznambe spora ne pomeni, da bi moral upravni organ postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekiniti do zaključka pravdnega postopka, v katerem je tekel spor o lastninski pravici na navedenem zemljišču. Zaznamba spora namreč res ni ovira za nadaljnje vpise (prvi odstavek 80. člena ZZK-1), kar še toliko bolj velja za drugo rabo nepremičnine. Vendar pa vsi vpisi, ki začnejo učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora o ugotovitvi obstoja lastninske pravice, učinkujejo pod razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora (tretji odstavek 80. člena ZZK-1). S vknjižbo lastninske pravice, ki učinkuje od trenutka, od katerega je učinkovala zaznamba spora, torej nastopi stanje, kot da bi bila lastninska pravica vknjižena že na dan, ko je začela učinkovati zaznamba spora.

Z vknjižbo lastninske pravice v korist A.A. in B.B. in glede na to, da ta lastninska pravica učinkuje od 24.9.2008, je nastopilo novo dejstvo, za katerega pa glede na citirana določila velja, da je obstajalo že 24.9.2008. Če bi bilo to dejstvo znano že v času teka postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, bi morala biti v postopek izdaje gradbenega dovoljenja pritegnjena tudi A.A. in B.B. S tem pa so podani pogoji za obnovo postopka po 1. in 9. točki 260. člena ZUP.

Izpodbijana odločitev temelji na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, zato tožeča stranka tudi s sklicevanjem na kršitev ustavnih pravic ne more biti uspešna.

Za odločitev o predlogu za obnovo postopka so relevantne le navedene okoliščine, vse ostalo s čimer se ukvarja prvostopni sklep in tožeča stranka v tožbi, pa bo predmet obravnave v obnovljenem postopku.

Izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-97/2009-6 RS z dne 6.8.2009, je torej pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča in prizadeta stranka sta zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata torej stranki sami nositi svoje stroške, zato je sodišče njun zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.