Jedro

ZUJIK v prvem odstavku 83. člena določa, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje pokojninske osnove za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih treh letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (defecitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih treh letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. V drugem in tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se pravica podeljuje za tri leta z možnostjo ponovnih podeljevanj in da pravica preneha po samem zakonu naslednji dan, ko samozaposleni v kulturi izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Izjemoma se taki osebi, ko doseže starost najmanj 50 let in zaprosi za pravico do plačila prispevkov, pravica prizna vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar le v primeru, če izpolnjuje tudi pogoje iz že citiranega prvega odstavka 83. člena ZUJIK. Tožnikovo delo v zadnjih treh letih ni pomenilo izjemnega kulturnega prispevka za razliko od prejšnjih let, ko je že imel priznano pravico do plačila prispevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014 in da se tožniku prizna pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna od 1. 11. 2013 do 7. 4. 2016 ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik opozarja, da je v postopku odločanja o njegovi pravici do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna prišlo do kršitve določb postopka. Obveljala je namreč drugačna, nasprotna odločitev Komisije A., kot pa jo je ta komisija sprejela na svoji prvi seji, ko so komisijo sestavljali: B.B., C.C. in D.D. Zaslišana priča B.B. je na zapisnik podal izjavo, da je prepričan, da je takrat komisija tožniku dodelila dovolj točk, da bi izpolnjeval pogoje za plačilo prispevkov. Ostale zaslišane priče pa niso pojasnile, kakšna naj bi bila odločitev prve komisije. Če bi se upoštevale izpovedbe zaslišanih prič, bi morala biti odločitev prve komisije zajeta v pisnem sklepu komisije. Predložitev tega zapisnika je tožnik tudi zahteval, vendar pa ga tožena stranka ni predložila. Neprepričljivo je zatrjevala, da tega zapisnika nima. Vsekakor bi moralo veljati, da v kolikor zapisnika ni, to ne more iti v škodo pravic tožnika. Zapis v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2015 da naj bi bila priča E.E. pristranska in zato neverodostojna, ker je skupaj s tožnikom predstavljal program stranke F. pa kaže na to, da je tožena stranka pripravljena odločiti v škodo tožnika. Sodišče tudi ni pravilno ugotavljalo relevantnih dejstev, na osnovi katerih je Komisija A. podala dodatno mnenje št. ... Ta dokument nima datuma, pisala pa sta ga le dva člana komisije in sicer G.G. in H.H., ne pa predsednica komisije I.I. V tem mnenju je bila tudi napačno citirana Uredba o samozaposlenih v kulturi in napačno citirana številka Uradnega lista. Glede tega pa se je sodišče nekritično strinjalo z razlogovanjem, da gre za očitno pisno pomoto. Po mnenju tožnika je do napak v zapisu prišlo zaradi tega, ker je bilo mnenje prve komisije anulirano, brez izdaje ustreznega sklepa. Prva komisija, ki je izdala odločbo 4. 11. 2010 je določno povedala, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice. Iz mnenja tudi jasno izhaja, katere določbe Uredbe o samozaposlenih v kulturi je uporabila. Tožnik zato meni, da je prišlo v postopku pred Komisijo A. do bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere je komisija napačno uporabila zakon in Uredbo o samozaposlenih v kulturi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožbo je dodatno dopolnil še tožnik. V dopolnitvi navaja, da je tožeča stranka (očitno tožena stranka) poleg delovnopravne zakonodaje kršila določbe ZPP, ZUP-UPB2, ZUS in ZUJIK. Sodišče je prezrlo, da je tožnik pravočasno vložil zahtevek za plačilo socialnih transferjev iz državnega proračuna in ga tudi pravočasno utemeljil z zadostnimi prilogami ter dokazi. Tako je razen dokazil o filmih in drugih delih AV področja priložil še izjavo izvedenca za film, sedaj pokojnega J.J. Več kot 20 let so bili s strani Ministrstva za kulturo plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je star več kot 60 let in je bil zaradi hude bolezni tudi dlje časa v staležu. Ministrstvo za kulturo RS bi moralo v predpisanem roku, potem, ko je bilo podano mnenje prve komisije, izdati odločbo, vendar pa jo ni. Gre za molk organa. Opozarja tudi na neustrezno sestavo nove komisije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo vlogo z dne 21. 10. 2013, s katero je uveljavljal priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vpisan v razvid samostojnih kulturnih delavcev za opravljanje dela filmskega in televizijskega režiserja. Tožnik je do dneva izbrisa 7. 4. 2016 opravljal samostojno specializiran poklic režiserja in je tudi pridobil pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna za obdobje od 1. 1. 1987 pa do 31. 10. 2013 z vmesnimi prekinitvami. Po potrdilu RS Ministrstva za kulturo z dne 5. 5. 2017 si je prispevke v obdobjih, ko ni imel pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna plačeval sam (priloga A/63 sodnega spisa). Nazadnje je imel priznano pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna v obdobju od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2013. Z odločbo ZPIZ št. ... z dne 27. 9. 2016 mu je bila za čas od 8. 4. 2016 dalje priznana pravica do vdovske pokojnine. Z odločbo št. ... z dne 25. 4. 2017 pa mu je bila s 1. 5. 2017 dodeljena republiška priznavalnina.

7. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju: ZUJIK)2 in pa v Uredbi o samozaposlenih v kulturi (v nadaljevanju: Uredba)3. Kasneje je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju: ZUJIK-E)4, ki velja od 11. 1. 2014. V 30. členu novele je določeno, da se postopki o dodelitvi pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo v skladu s tem zakonom. ZUJIK v prvem odstavku 83. člena določa, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje pokojninske osnove za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih treh letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (defecitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih treh letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. V drugem in tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se pravica podeljuje za tri leta z možnostjo ponovnih podeljevanj in da pravica preneha po samem zakonu naslednji dan, ko samozaposleni v kulturi izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Izjemoma se taki osebi, ko doseže starost najmanj 50 let in zaprosi za pravico do plačila prispevkov, pravica prizna vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar le v primeru, če izpolnjuje tudi pogoje iz že citiranega prvega odstavka 83. člena ZUJIK. Pridobitev navedene pravice je podrobneje urejena v Uredbi. V zadevi je sporno vprašanje, ali tožnikovo delo (filmskega in TV režiserja, kot je bil vpisan v razvid samostojnih kulturnih delavcev) v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge, pomeni izjemen kulturni prispevek.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku omenjenega ni uspelo dokazati. V predsodnem postopku je vprašanje, ali je tožnikovo delo v zadnjih treh letih pomenilo izjemen kulturni prispevek, ugotavljala komisija iz 20. člena ZUJIK. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena Uredbe minister sprejema odločitev o pridobitvi pravice do plačila prispevkov za socialno varnost na podlagi mnenja strokovne komisije o izpolnjevanju kvantitavnih in kvalitativnih kriterijev iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe in mnenja, da je predlagateljevo delo v zadnjih treh letih po obsegu in kakovosti v strokovni in širši javnosti ovrednoteno kot izjemno oziroma kot visoko strokovno. V 9. členu Uredbe je določeno, da se za izjemen kulturni prispevek šteje predlagateljevo delo, ki je po obsegu in kakovosti v strokovni in širši javnosti ovrednoteno kot izjemno (na primer državna nagrada na področju kulture ali nagrada, ki jo podeljujejo primerljiva stanovska društva, primerljiva mednarodna nagrada ali priznanje, dokumentirane kritike oziroma objave v strokovni literaturi, odmevnost v domači in mednarodni javnosti). Navedena komisija je 10. 12. 2013 najprej podala mnenje, da je tožnik dosegel 0 točk od možnih 100 točk, kar pomeni, da tožnikovo delo v zadnjem triletnem obdobju ne izkazuje izjemnega kulturnega prispevka. 24. 12. 2013 je tožnik vlogo dopolnil, zato je komisija 23. 1. 2014 ponovno presojala kvantitavne in kvalitativne kriterije izjemnega kulturnega prispevka. Tokrat je tožnikov prispevek ovrednotila z 49 točkami, vendar tudi v tem primeru tožnik ni izpolnil praga za izpolnitev pogoja izjemnosti, ki je v Uredbi določen v višini 71 točk. Tudi tekom sodnega postopka je sodišče dodatno pridobilo mnenje navedene komisije (mnenje z dne 13. 10. 2016), ki pa že prej podanega mnenja ni spremenila.

9. Iz podanih mnenj izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnikovo delo v zadnjih treh letih ni pomenilo izjemnega kulturnega prispevka za razliko od prejšnjih let, ko je že imel priznano pravico do plačila prispevkov. Kljub temu, da se presoja zgolj obdobje zadnjih treh let, pa kot je to izpovedala članica te komisije G.G., so pri tožniku upoštevali tudi njegovo preteklo delo in celo tudi delo na scenarijih, vendar pa kljub temu tožnik ni dosegel z Uredbo določenega praga za priznanje pravice do plačila prispevkov. Tudi filmi, na katere se tožnik sklicuje in sicer K., L. in M. niso imeli posebnega odmeva v širši in strokovni javnosti, saj niso prejeli nobenih nagrad in priznanj, niti niso bili deležni pozornosti širše in/ali strokovne javnosti.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi tega, ker naj bi prišlo v postopku odločanja o pravici tožnika do kršitve določb postopka, saj je obveljala drugačna, nasprotna odločitev Komisije A., kot pa jo je ta komisija sprejela na prvi seji, pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna vložil 21. 10. 2013. Komisija pa je prvo mnenje podala na seji 10. 12. 2013. Tožnik tekom postopka ni dokazal, da bi bilo v tej zadevi v času od vložitve njegove vloge pa do podaje prvega mnenja, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, podano še kakšno drugo mnenje. Glede sklicevanja na mnenje, ki je bilo podano v zvezi s plačevanjem prispevkov za čas od 9. 11. 2010 do 31. 10. 2013, pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeno mnenje za odločitev v zadevi ni odločilno. Potrebno je namreč upoštevati, da je bilo mnenje za navedeno obdobje podano že v letu 2010 in se je nanašalo na tožnikovo delo za čas pred letom 2010. Za odločitev v sporni zadevi pa je odločilen odgovor na vprašanje, ali je izkazan izjemen kulturni prispevek za zadnja tri leta pred vložitvijo nove vloge, torej v času od 1. 11. 2010 do 1. 11. 2013. Da je izkazan tožnikov izjemen kulturni prispevek v obdobju pred 1. 11. 2010 namreč ni sporno. Ni pa izkazan za obdobje po 1. 11. 2010. 11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka pripravljena odločiti v škodo tožnika. Sodišče je dejansko stanje ustrezno razčistilo in na podlagi izvedbe vseh dokazov pojasnilo, da tožniku v obdobju zadnjih treh let ni uspelo dokazati izjemnega kulturnega prispevka. Glede vprašanja prepričljivosti dodatnega mnenja št. ..., ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za enega od dokazov, ki ga je pri presoji upoštevalo sodišče prve stopnje. Katera dejstva se šteje za dokazana, pa skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kot je bilo že pojasnjeno, gre za prepričljivo mnenje in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99. 2 Ur. l. RS, št. 96/2002 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 45/2010, 43/2011 in 64/2012. 4 Ur. l. RS, št. 111/2013.