Jedro

Zahtevek na vrnitev akceptnega naloga, ki ga je izročil tožeči stranki v zavarovanje izpolnitve svoje obveznosti, nastane toženi stranki samo, če bi svojo obveznost poravnala na drugačen način, ne z vnovčenjem akceptnega naloga. Ker tega ni storila, zahtevka na vrnitev akceptnega naloga nima. Kljub poteku zastaralnega roka njena denarna obveznost do tožene stranke še vedno obstoji. Z zastaranjem namreč obveznost ne preneha (367. člen ZOR). Preneha samo pravica upnika zahtevati pri izterjavi terjatve sodno varstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da ji mora izročiti akceptni nalog štev... z datumom dospetja 18.1.1993. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo razveljavi in vrne zadevo pristojnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vprašanje, ali je predložitev akceptnega naloga službi družbenega knjigovodstva zaradi vnovčenja pretrgala zastaranje terjatve tožene stranke proti tožeči stranki, in če ga je, kdaj je zastaranje ponovno začelo teči, za odločitev v sporu ni pomembno. Ni namreč tožena stranka tista, ki bi kar koli sodnim potom zahtevala od tožeče stranke.

V obravnavanem sporu je tožeča stranka tista, ki nekaj zahteva od tožene stranke. Zahteva vrnitev akceptnega naloga, ki ji ga je izročila v zavarovanje izpolnitve svoje obveznosti do tožene stranke. Zato je za odločitev pomembno samo vprašanje, ali tožeča stranka sploh ima zahtevek za vrnitev akceptnega naloga.

Ker je tožeča stranka izročila toženi stranki akceptni nalog v zavarovanje izpolnitve svoje obveznosti do nje, bi ji zahtevek na vrnitev akceptnega naloga nastal samo, če bi svojo obveznost poravnala na drugačen način, ne z vnovčenjem akceptnega naloga. Tega pa ni storila. Ker tega ni storila, zahtevka na vrnitev akceptnega naloga nima. Kljub poteku zastaralnega roka njena denarna obveznost do tožene stranke še vedno obstoji. Z zastaranjem namreč obveznost ne preneha (367. člen ZOR). Preneha samo pravica upnika zahtevati pri izterjavi terjatve sodno varstvo, pa še to samo, če se dolžnik na zastaranje sklicuje (prvi in tretji odstavek 360. člena ZOR).

Ker tožeča stranka zahtevka na vrnitev akceptnega naloga nima, je zato zavrnitev tožbenega zahtevka po materialnem pravu pravilna.

Revizijsko sodišče pri tem še pripominja, da tudi pravilo, da sodišče na dolžnikov ugovor zastaranja upniku zastarane terjatve sodnega varstva ne nudi, ni brezizjemno. Ob izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 368. člena ZOR dolžnikovega ugovora zataranja ne upošteva, čeprav je čas zastaranja sicer potekel. Z omenjeno določbo je ZOR uveljavil načelo, da na poplačilo terjatve iz zavarovanja zastaranje ne vpliva. Zato ni materialnopravne podlage za to, da bi v situaciji, kakršna je obravnavana, sodišče odredilo odvzem upniku takšnega zavarovanja terjatve, ki ga lahko upnik uveljavi na legalen način, in to še brez sodelovanja sodišča. Odločitev v izpodbijani sodbi je materialnopravno pravilna. Ker v postopku tudi ni prišli do procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP).