Jedro

Sodišče sodi, da zatrjevana gradnja treh počitniških hiš za potrebe tožnika oziroma za (brezplačno) naklonitev njegovim otrokom ni izkazana ter da je zato, ob upoštevanju še drugih, objektivnih okoliščin, kamor sodi zlasti število zgrajenih hiš ter njihova (oglaševana) prodaja, šteti, da je tožnik z gradnjo obravnavanih hiš izvajal podjetniško dejavnost. Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba, kolikor se nanaša na zmanjšanje izgube za leto 2009 in dodatno odmero in plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010, pravilna in zakonita.

Sodišče je, z ozirom na sklep Vrhovnega sodišča in pravno mnenje, izraženo v sklepu, ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na odmero in na plačilo DDV. V tem delu je izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri tem je pristojni organ vezan na pravno mnenje, ki ga vsebuje omenjeni sklep, to je, da tožnik od nakupa zemljišča in od materiala, ki ga je uporabil za gradnjo, niti od računa za izvajanje gradbenih del, ki ga je kot samostojni podjetnik izstavil sam sebi kot zasebniku, ni odbijal vstopnega DDV. To pomeni, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 7. člena ZDDV-1, na katerem temelji izpodbijana odločitev, saj za blago, ki naj bi bilo po oceni davčnega organa del tožnikovih poslovnih sredstev, tožnik ni izkoristil pravice do odbitka DDV ter da zato prenos podjetniškega premoženja v gospodinjstvo v obravnavanem primeru ne more biti razlog za nastanek obveznosti obračuna izstopnega DDV.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota št. DT 0610-1149/2011-21 (1004-08) z dne 2. 9. 2011 se v točki I/3 in v tistem delu točke II izreka, ki se nanaša na plačilo davka na dodano vrednost, odpravi in zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. V ostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2010, davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2011 in davka od dohodkov iz kapitala za obdobje od 1. 1. 2011 do 28. 2. 2011 z izpodbijano odločbo v točki I/1 izreka odločil, da se tožniku zmanjša izguba za leto 2009, tako da znaša 462,17 EUR (točka I/1 izreka), v točki I/2 dodatno odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010 od osnove 89 080,01 EUR po stopnji 41% v znesku 34 791,14 EUR in pripadajoče obresti ter v točki I/3 dodatno odmeril DDV za leto 2010 po stopnji 20% v znesku 23 940,92 EUR in pripadajoče obresti. V II. točki izreka je obveznosti, navedene v točkah I/2 in I/3 izreka v skupnem znesku 59 515,08 EUR, naložil v plačilo na ustrezne prehodne podračune, v III. točki izreka ugotovil, da stroški postopka niso nastali in v IV. točki izreka navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. Z odločitvijo davčnih organov se je strinjalo tudi naslovno sodišče, ki je s sodbo I U 675/2012-8 z dne 9. 10. 2012 tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 10/2013 z dne 5. 2. 2015 reviziji tožnika ugodilo in sodbo naslovnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Meni, da je zaključek davčnih organov in naslovnega sodišča, da je tožnik z gradnjo obravnavanih hiš izvajal podjetniško dejavnost v smislu 46. člena ZDoh-2 oziroma ekonomsko dejavnost v smislu 5. člena ZDDV-1 materialnopravno zmoten. Okoliščine, na katere sta oprla svojo odločitev davčni organ in v postopku s tožbo sodišče, po presoji revizijskega sodišča niso okoliščine, ki bi izkazovale, da je tožnik pri gradnji obravnavanih hiš objektivno deloval kot podjetnik in da je zato zaključek glede tega preuranjen. Odločilni kriterij, na podlagi katerega je mogoče odločiti, ali je tožnik pri gradnji hiš deloval kot podjetnik ali kot zasebnik – fizična oseba, je po presoji Vrhovnega sodišča resničnost oziroma neresničnost njegovih trditev, da hiš ni gradil za nadaljnjo prodajo, temveč zase oziroma za to, da bi jih brezplačno naklonil svojim otrokom. Za potrditev ali ovrženje te okoliščine pa je po presoji Vrhovnega sodišča primeren in ustrezen dokaz z zaslišanjem oseb, katerim naj bi bile hiše namenjene, zato se naslovnemu sodišču nalaga, da te osebe zasliši ter po zaslišanjih o tožbi ponovno odloči. - Glede DDV pa revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik od nakupa zemljišča in od materiala, ki ga je uporabil za gradnjo, niti od računa za izvajanje gradbenih del, ki ga je kot samostojni podjetnik izstavil sam sebi kot zasebniku, ni odbijal vstopnega DDV. To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 7. člena ZDDV-1, na katerem temelji izpodbijana odločitev, saj za blago, ki naj bi bilo po oceni davčnega organa del tožnikovih poslovnih sredstev, tožnik ni izkoristil pravice do odbitka DDV ter da zato prenos podjetniškega premoženja v gospodinjstvo v obravnavanem primeru ne more biti razlog za nastanek obveznosti obračuna izstopnega DDV.

5. Sodišče je v skladu z napotki citiranega sklepa izvedlo glavno obravnavo ter na narokih zaslišalo tožnika in predlagane priče oziroma prebralo njihove pisne izjave.

6. Tožba je delno utemeljena.

7. V zvezi z vprašanjem, s kakšnim namenom je tožnik hiše gradil, so na zaslišanju pred sodiščem in pred tem že v svojih pisnih izjavah vse priče navedle enako, in sicer, da je tožnik (z)gradil dve hiši za svoja otroka A.A. in B.B., in eno za lastno uporabo, ter s tem potrdile tožnikovo izpovedbo, da je gradil zase oziroma za svoje otroke. Vendar pa obenem iz njihovih izpovedi, tudi iz izpovedi B.B. in izjave A.A., ki naj bi jima bili hiši namenjeni, ni mogoče izvedeti nič konkretnega, ne o dogovorih v zvezi z gradnjo hiš in v zvezi z izvajanjem del, pa tudi ne o, sicer neuspešnem, pridobivanju bančnih kreditov za nakup materiala ter o odstopu od dogovorjenega oziroma o spremembi načrtov v zvezi z gradnjo. Prav tako ne ponudijo nobenih dokazov, ki bi bili objektivne narave in ki bi omogočili preizkus njihovih izpovedb na podlagi listin ali s strani oseb, ki s tožnikom niso osebno povezane in ki zato nimajo interesa, da izpovedujejo v njegovo korist. Tako B.B. izpove, da je tožnik sprva gradil za brata in da ga je nato prosila, če bi zgradil hišo še zanjo. Kdaj je tožnik začel graditi, ne ve. Nič konkretnega tudi ne pove o dogovarjanju v zvezi z gradnjo in v zvezi s kreditom, s katerim naj bi plačala material za hišo. Premislila pa si je potem, „ko je bilo že narejeno“. Skladna s povedanim, vendar enako splošna je vsebina izjave A.A., ki jo je dal na poziv sodišča in ki se nahaja v sodnem spisu. Tudi A.A. izpove, da je bila ena od hiš namenjena zanj, da pa si je kasneje, ker ni mogel dobiti kredita za plačilo gradbenega materiala premislil. Vsebinsko enake ter vsaj enako, če ne še bolj splošne so izpovedbe ostalih zaslišanih prič, to je tožnikove žene C.C., tašče Č.Č. in svakinje D.D. Kar vse potrjuje, da so se o gradnji hiš za lastne potrebe pogovarjali, morda celo dogovarjali, ni pa izkazano, da bi do dogovora dejansko prišlo in da bi bila gradnja hiš že od vsega začetka namenjena za otroke oziroma za tožnikove lastne potrebe. Listinskih dokazil o tem ni nobenih. Izpovedi (privilegiranih) prič so, kot že rečeno, splošne in obenem neprepričljive. Tožnik pa svoje izjave v postopku spreminja. Predvsem je ves davčni postopek in tudi še v tožbi navajal, da je želel zgraditi tri počitniške (!) hiše za svoje (tri!) otroke in šele v pripravljalni vlogi, da je bila ena od hiš namenjena za njegove lastne potrebe. Šele v pripravljalni vlogi tudi pove, za katera dva otroka (od šestih) naj bi bili hiši namenjeni, medtem ko v davčnem postopku imen ne omenja, temveč zgolj poziva davčni organ, naj sam pridobi o tem ustrezne podatke, kar vse jemlje verodostojnost tožnikovim trditvam ter obenem kaže na sprotno prilagajanje tožnikovih izjav potrebam postopka.

8. Sodišče glede na povedano sodi, da zatrjevana gradnja treh počitniških hiš za potrebe tožnika oziroma za (brezplačno) naklonitev njegovim otrokom ni izkazana ter da je zato, ob upoštevanju še drugih, objektivnih okoliščin, kamor sodi zlasti število zgrajenih hiš ter njihova (oglaševana) prodaja, šteti, da je tožnik z gradnjo obravnavanih hiš izvajal podjetniško dejavnost. Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba, kolikor se nanaša na zmanjšanje izgube za leto 2009 in dodatno odmero in plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010, pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene in se zato tožba v tem delu na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljena zavrne. Pri tem se sodišče glede preostalih ugotovitev v zvezi z obdavčenjem sklicuje na razloge davčnih organov, za kar ima pravno podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1. 9. Pač pa je sodišče z ozirom na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 10/2013 in pravno mnenje, izraženo v 16. in 17. točki sklepa, ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na odmero in na plačilo davka na dodano vrednost. V tem delu je izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Pri tem je pristojni organ vezan na pravno mnenje, ki ga vsebuje omenjeni sklep in ki ga je v 4. točki te sodbe povzelo naslovno sodišče. 10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).