Jedro

Glede na izrecen dogovor pogodbenih strank, da bodo zneski kupnine izročeni osebno tožencema, se revidenta tudi neutemeljeno sklicujeta na določbo drugega odstavka 318. člena ZOR, ki ureja plačevanje denarne obveznosti po pošti. Navedena zakonska določba namreč ureja časovni vidik izpolnitve (kdaj je dolg poravnan), v ničemer pa ne posega v primere, ko je izrecno dogovorjena osebna izročitev denarja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.304,27 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je veljavna prodajna pogodba, ki jo je tožnik kot kupec sklenil s tožencema kot prodajalcema glede stanovanjsko poslovnega objekta v Ljubljani in je zavezalo toženca, da sta dolžna overiti podpis na prodajni pogodbi z dne 30. 12. 1993 in tožniku izstaviti listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis, na podlagi katere se bo tožnik po plačilu celotne kupnine v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik kupljene nepremičnine. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek tožencev iz njune nasprotne tožbe, naj ugotovi, da obstoji do tožnika njuna terjatev v znesku 70,199.696,46 SIT ter terjatev tožnika do njiju v znesku 19,791.700,00 SIT ter razsodi, da jima je D. K. po pobotu terjatev dolžan plačati razliko 50,407.996,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožbi obeh tožnikov proti prvostopenjski sodbi.

3. Toženca sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na tožnikovo izpoved, kar pa naj bi bilo v nasprotju z zapisniki o tožnikovem zaslišanju, z njegovimi trditvami ter drugimi dokazi, ki so v spisu in jih sodišče ni ocenilo. Tožnik je bil namreč zaslišan dvakrat, in sicer prvič že leta 1995. Izpoved v šestem odstavku 4. strani zapisnika "glasi": "Na vprašanje zakaj nisem več plačeval obrokov po marcu ali aprilu 1995, pojasnim, da zato, ker sem jih iskal in/ali jih nisem dobil. Denarja tretji osebi nisem smel več dajati, ker sta toženca izjavila enkrat marca ali aprila 1995, da ne smem več denarja izročevati tretjim osebam, razen obema tožencema. Toženca sem klical po telefonu 3. ali 4. julija letos, da bi uredil dokumentacijo, pa ju nisem dobil. 5. 7. letos sem spet klical po telefonu v pivnico in domov na Slomškovo 9. 5. ali 6. 7. sem na telefonu govoril s toženko in sem jo vprašal, če bo v pivnici, da bi prinesel denar. Takrat sem imel za plačat tri obroke, to je okoli 17.000,00 DEM. To so bili zapadli obroki za mesec maj, junij in julij. Po telefonu mi je toženka izjavila naj pridem v pivnico v B. ob 17.00 uri istega dne oziroma drugi dan. Ko sem potem naslednjega dne prišel v pivnico, da bi poravnal zapadle mesečne obveznosti je toženka izjavila, da ima tega zadosti in da denarja ne sprejme." Tožnik je tako sam izrecno povedal, da je 5. ali 6. 7. po telefonu govoril s toženko in jo vprašal, če bo v pivnici, da prinese denar. Ker gre za vprašanje skrajne natančnosti, ki jo mora sodišče upoštevati pri izpovedi je jasno, da je sodišče pri svoji opredelitvi štelo samo eno izpoved, ki pa jo je tožnik dal kasneje. Ker gre za odločujoči datum, tožnikova prva izpoved pa je bližja dogodkom, saj je bila dana v letu 1995, je takšna tožnikova izpoved bistveno bolj verodostojna kot pa tista kasneje. Višje sodišče naj bi tudi zanemarilo s strani pravdnih strank ponujene dokaze o tem, kakšna je bila pisna korespondenca med pravdnima strankama oziroma njunima pravnima zastopnikoma. Dopis, ki ga je pooblaščenec v imenu tožnika poslal pooblaščencu obeh tožencev je zagrozil, da tožnik ne bo več plačeval kupnine z dobesednim tekstom: "V kolikor ne boste sporočili na kateri račun naj kupca plačujeta kupnino, vas obveščam, da kupca ne bosta izvajala nadaljnjih plačil kupnine." Tožnik je oba toženca očitno izsiljeval, da bi pristala na spremembo pogodbe, na kar pa toženca seveda nista pristala. Revidenta tudi opozarjata "da je toženčeva izpoved neposredno po vložitvi tožbe, tudi omenjala klice, ki jih je tožnik naslavljal na oba toženca kot prodajalca ne zaradi plačila zapadlih obrokov, pač pa zaradi ureditve dokumentacije." Ta dejstva naj bi bila v nasprotju s tožnikovo izpovedjo na katero se sklicuje sodišče, pri čemer naj bi šlo za takšna nasprotja, ki onemogočajo preizkus sodne odločitve. Sodišče prve stopnje je tudi ugodilo zahtevku, s katerim je naložilo tožencu, da mora tožniku izročiti listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis, in sicer pogodbo za predmetne nepremičnine, podpisano 25. 2. 1988 med T. G. in tožencem. O tej pogodbi je toženec izpovedal ob svojem prvem zaslišanju, da jo je od prvega toženca dobil in je zato toženec ni dolžan ponovno izročiti. Poleg tega naj bi se veljavnost pogodbe, o kateri je bilo odločeno s sodbo, nanašala na drugačen obseg nepremičnin kot je naveden v sporni pogodbi. Pritožbeno sodišče se je sklicevalo na 325. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, to določbo je treba razumeti v kontekstu drugih zakonskih določb. 318. člen govori o denarnih obveznostih in ureja plačevanje denarnih obveznosti s posredovanjem banke ali druge organizacije pri kateri ima upnik račun. Ker med strankami tak način plačevanja ni bil dogovorjen, saj toženca nista odprla računa, kar je bilo v okviru določbe člena 10, ki ureja svobodo urejanja obligacijskih razmerjih, v času sklenitve dopustno, je tožniku kot dolžniku seveda ostala ureditev, ki jo obravnava drugi odstavek 318. člena. Ta odstavek namreč govori, da se smatra, da je dolg poravnan, ko upnik prejme denarno nakazilo po pošti, pa čeprav plačevanje po pošti ni bilo dogovorjeno. Tožnik je tako imel prosto izbiro, da dolgovane zneske nakaže po pošti, seveda pravočasno v okviru pogodbeno dogovorjenega roka. Ob taki določbi so nejasna in kontradiktorna zatrjevanja tožnika, da je poskušal po telefonu dobiti toženca.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena tožniku, ta pa je nanjo odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(1), kar pomeni, da ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakor koli posegajo v relevantne dejanske ugotovitve sodišča, ki predstavljajo podlago revizijsko izpodbijane sodbe. V reviziji izpostavljeno neskladje med prvim in drugim zaslišanjem tožnika je zgolj navidezno, saj je bila v obeh primerih dopuščena možnost, da je tožnik s toženko govoril 5. 7. 1995, pri tem pa je treba upoštevati, da je bila za presojo upravičenosti odstopa od pogodbe pomembna predvsem revizijsko neizpodbojna ugotovitev sodišča, da je toženka tožniku podaljšala rok za plačilo neplačanih obrokov kupnine do 6. 7. 1995. Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja predstavlja tudi trditev, da je tožnik že prejel pogodbo, ki sta jo leta 1988 sklenila T. G. in toženec. Prav tako ni mogoče upoštevati trditve (ki je bila prvič postavljena v reviziji) o neskladju med izrekom prvostopenjske sodbe in sporno prodajno pogodbo, saj ni bila postavljena trditev, da gre za razlike vsebinske narave, ki bi lahko imele za posledico drugačen predmet izpolnitve. Revident se v pritožbi proti prvostopenjski sodbi ni skliceval na korespondenco med strankama in se zato pritožbenemu sodišču o njej ni bilo treba izrekati.

7. Pri odločanju o pritožbi tožencev proti prvostopenjski sodbi je sodišče druge stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem je upoštevalo revizijsko neizpodbojna dejstva: - da je bilo med pogodbenima (in pravdnima) strankama dogovorjeno, da bo kupec izročal zapadle zneske kupnine osebno tožencema; - da sta prodajalca kupcu podaljšala rok za pravočasno plačilo zapadlih zneskov kupnine do 6. 7. 1995; - da prodajalca 6. 7. 1995 od kupca nista hotela sprejeti zapadlih zneskov kupnine.

8. Ob upoštevanju navedenih dejstev je pravilna odločitev sodišča, da sta toženca zaradi neprevzema kupnine zašla v upniško zamudo.(2) Glede na izrecen dogovor pogodbenih strank, da bodo zneski kupnine izročeni osebno tožencema, se revidenta tudi neutemeljeno sklicujeta na določbo drugega odstavka 318. člena ZOR, ki ureja plačevanje denarne obveznosti po pošti. Navedena zakonska določba namreč ureja časovni vidik izpolnitve (kdaj je dolg poravnan), v ničemer pa ne posega v primere, ko je izrecno dogovorjena osebna izročitev denarja.

9. Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Odločitev o stroških revizijskega odgovora ima podlago v prvem odstavku 165. in v prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 325. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.