Jedro

Terjatve in gotovina, ki niso podržavljene v sklopu podržavljenega podjetja kot aktiva podjetja ali kot premoženje gospodarske družbe, pač pa fizični osebi kot prejšnjemu lastniku, ne morejo biti predmet denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

1

Obrazložitev

Z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je tožena stranka ugodila pritožbi stranke z interesom Slovenske odškodninske družbe, d.d. (v nadaljevanju: SOD) zoper odločbo Upravne enote A, izpostava B, št. ... z dne 24. 11. 2004 (s katero je prvostopenjski upravni organ pokojnemu upravičencu do denacionalizacije AA določil odškodnino za odvzeto premično premoženje v vrednosti 12.918,67 EUR in 2.600 kun ter določil, da se odškodnina izplača v obveznicah SOD skrbnici za poseben primer BB iz C v roku treh mesecev od pravnomočnosti prvostopenjske odločbe, dalje ugotovil, da ni stroškov postopka ter da pridobitev premoženja iz 1. točke izreka ne zapade plačilu davkov) in to odločbo odpravila, nato pa sama tako rešila stvar, da je: odločila, da pokojnemu upravičencu AA za podržavljeno pisalno mizo pripada odškodnina v obveznicah SOD v vrednosti 55.689,20 SIT ali 280,80 USD, dalje, določila, da se obveznice v navedeni vrednosti da v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer BB v treh mesecih po pravnomočnosti njene odločbe, in še zavrnila zahtevo za denacionalizacijo pianina, harmonike, kolesa znamke "Presso" ter denarja in terjatev, kot tudi zavrnila zahtevo tožnice za povračilo stroškov pravnega zastopanja v pritožbenem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej ugotavlja, da je v obravnavani zadevi podano neskladje med izrekom odločbe, kjer je navedeno, da se odškodnina določi za premično premoženje, in obrazložitvijo, iz katere izhaja, da je pretežni del odškodnine določen za terjatve in denarna sredstva, za kar pa v zakonu ni podlage. V postopku denacionalizacije se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno, vendar je zakon pojem premoženja zamejil tako, da ne obsega vseh pravic premoženjskega prava, ki po ustaljenem pravnem pojmovanju tvorijo premoženje posamezne osebe. Po določbi prvega odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen so premoženje v smislu tega zakona premične in nepremične stvari ter podjetja oziroma kapitalski deleži. S takšno zakonsko opredelitvijo so iz denacionalizacije izvzete ostale premoženjske pravice oziroma premoženje, ki je bilo podržavljeno. Zato terjatve in denarna sredstva, tudi če so bila podržavljena, ne morejo biti predmet denacionalizacije. Ker tega prvostopenjski upravni organ ni upošteval, ampak je določil odškodnino tudi za premoženje, ki ne more biti predmet denacionalizacije, je nepravilno uporabil materialno pravo. Tožena stranka ni sledila predlogu SOD, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ker je po njeni oceni v tej zadevi dejansko stanje dovolj ugotovljeno in je zato lahko sama odločila o stvari. Ker se tožena stranka strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je bila zahteva za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na vračilo harmonike in kolesa, postavljena po poteku roka 64. člena ZDen in torej prepozno, kakor tudi z oceno, da zaplemba pianina ni dokazana, je tožena stranka zahtevo za denacionalizacijo v navedenem obsegu zavrnila. Po njeni presoji je zahteva za odškodnino utemeljena, v kolikor se nanaša na pisalno mizo, za katero je tožena stranka določila odškodnino na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka povsem napačno uporabila materialno pravo, to je določbe ZDen. Zatrjuje, da denar predstavlja premičnino, in sicer premično stvar generične narave (genus), ki predstavlja menjalno vrednost za drugo premično, nepremično in tudi drugačno premoženje. Po njenem mnenju je stališče, da zaplenjeni denar (gotovina) ne predstavlja premičnega premoženja, absurdno, nerazumno in popolnoma nerazumljivo, kot je tudi absurdno stališče, da za zaplenjeno gotovino sploh ne obstaja zakonski temelj za vračilo v smislu določil ZDen. Meni, da je takšno načelo tudi v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti. Enako po njenem mnenju velja tudi za terjatve, ki predstavljajo le nematerializirana materialna sredstva, saj je država terjatve od dolžnikov izterjala in je na njeni strani nastal denarni prihodek, na strani upravičenca pa prikrajšanje. Država je terjatve, ki so v materialni obliki obstajale kot zadolžnice, na njih pa je bila zapisana višina dolga posameznega dolžnika in s tem višina terjatve upravičenca, zaplenila tako, da je le-te odvzela. Takšna zadolžnica seveda predstavlja materialni predmet, ki je premičen, torej premičnino, katere vrednost je takšna, kot je višina na njej zapisane terjatve. Upravni organ prve stopnje je torej revaloriziral na zadolžnicah zapisano vrednost v skladu s pravili, ki jih določa ZDen in spremljajoči predpisi. Če bi bila denarna sredstva (gotovina) ali terjatve izključene iz denacionalizacije, bi to predstavljalo tudi kršitev Ustave RS, in sicer kršitev določila 26. člena Ustave RS (pravica do povračila škode) in še posebej pravice do zasebne lastnine in dedovanja, ki jo ureja 33. člen Ustave RS. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo SOD v celoti zavrne in v celoti potrdi prvostopenjsko odločbo, podredno pa naj sodišče izpodbijano odločbo glede odločitve o kunah razveljavi in zadevo vrne organu druge ali prve stopnje v novo odločanje, spremeni pa izpodbijano odločbo glede preostanka (kot je primarno predlagano), ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke s pripadki.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki na tožbo ni odgovorila.

Tožba je bila vročena tudi nadomestnemu zastopniku javnega interesa Janezu Metelku, ki ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je bila dalje vročena tudi SOD, kot stranki, ki bi ji odprava izpodbijane odločbe prizadela neposredno škodo, ki na tožbo prav tako ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali predstavljajo terjatve in gotovina premoženje, za katero ZDen priznava denacionalizacijo.

Tožena stranka je pritrdila pritožbenemu ugovoru SOD, da za podržavljene terjatve in gotovino denacionalizacije ni mogoče priznati, ta odločitev pa je tudi po presoji sodišča pravilna, saj terjatve in gotovina, če niso bile podržavljene kot sestavni del podjetja, ne morejo biti predmet denacionalizacije, ker to ni premoženje, za katerega ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US, 18/05 - odl. US, 58/04) v prvem odstavku 8. člena določa dolžnost vračanja. Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz listin predloženega spisa, bi namreč po presoji sodišča prvostopenjski organ moral zaključiti, da denacionalizacija terjatev in gotovine ni mogoča, ker je bilo prejšnjemu lastniku AA to premoženje podržavljeno kot fizični osebi, saj tako izhaja iz odločbe o podržavljenju v spisni dokumentaciji: kazenske sodbe Okrožnega sodišča v D K ... z dne 19. 6. 1948 (s katero je bil AA obsojen na zaplembo vsega premoženja) v zvezi s kazensko sodbo Vrhovnega sodišča LRS v D K ... z dne 27. 7. 1948, iz nobene druge listine pa tudi ne izhaja drugače, namreč da bi bile sporne terjatve in gotovina podržavljeni v sklopu podržavljenja podjetja ali kot premoženje družbe. Glede na to je prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe nepravilno navedel 43. člen ZDen kot pravni temelj pravice do vrnitve, saj ta zakonska določba ureja vračanje podržavljenih podjetij, ne pa podržavljenega premoženja fizičnih oseb, ki je predmet obravnavane zadeve. Iz navedenega razloga je po presoji sodišča tožena stranka, ko je sama odločila o stvari, pravilno izključila denacionalizacijo (med drugim, in kar je edino sporno) podržavljenih terjatev in gotovine, saj so, kot pravilno razlaga, glede na določbo prvega odstavka 8. člena ZDen iz denacionalizacije izvzete premoženjske pravice oziroma premoženje, ki izrecno v navedenem zakonskem določilu niso navedeni. Ob tem ko ZDen v 8. členu določa, da se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb, je po mnenju sodišča njegove določbe o tem, da (ZDen) priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. členu ter v okviru in na način iz 4. in 5. člena, mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga opredeljuje v svojem 8. členu. To pa pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh premoženjskih pravic, ampak glede na opredelitev predmeta denacionalizacije v prvem odstavku 8. člena, le denacionalizacijo lastninske pravice na (v tem členu) navedenih stvareh. Zato se po ZDen ne more zahtevati denacionalizacije terjatev in tudi ne gotovine, saj le-teh tudi ne uvrščamo med premične stvari v smislu 8. člena ZDen, kajti že po naravi stvari terjatve in gotovina ne ustrezajo značilnostim premičnih stvari, kot izhajajo iz 17. člena ZDen, ki ureja njihovo vračanje. Tako stališče je (izrecno glede terjatev) že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče Repubilke Slovenije (npr. U 659/93 z dne 13. 10. 1994, U 708/93 z dne 30. 11. 1994, U 94/94 z dne 13. 12. 1995), prav tako tudi že glede vrednostnih papirjev (U 558/93 z dne 16. 2. 1995). Kolikor pa se tožnik sklicuje na kršitve ustavnih pravic po 33. in 26. členu Ustave Republike Slovenije, pa sodišče odgovarja, da je tudi ta ugovor po njegovi presoji neutemeljen, in se pri tem opira tudi na odločbi Ustavnega sodišče Republike Slovenije, ki se je že opredelilo, da je lastninska pravica ustavno varovana le na stvareh, na katerih ZDen priznava denacionalizacijo (odl. U-I-121/97-18 z dne 23. 5. 1997), ter da ZDen denacionalizacijskega zahtevka ni oblikoval kot odškodninskega (odl. U-I-387/98 z dne 15. 7. 1999), torej se na ustrezno odškodovanje izven obsega določb ZDen, ki urejajo obseg vračanja podržavljenega premoženja, ni mogoče sklicevati.

Po povedanem se tako sodišče strinja z materialnopravno presojo zahteve za denacionalizacijo terjatev in gotovine s strani tožene stranke, pa tudi z njeno odločitvijo in razlogi zanjo v preostalem delu izpodbijane odločbe (po presoji pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava, saj navedb glede dejanskega stanja tožba nima). Sklepno sodišče še dodaja, da je ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti presodilo tudi stvarno pristojnost tožene stranke za odločanje v obravnavani zadevi (gre za denacionalizacijo premičnega premoženja ter terjatev in gotovine, v izpodbijani odločbi pa tožena stranka - ministrstvo za gospodarstvo - navezne okoliščine, ki bi odkazovala na njeno stvarno pristojnost, ne pojasni); upoštevaje določbo 20. člena ZUP/86 (po kateri se v upravnih stvareh, v katerih s predpisi ni določeno, kateri upravni organ je stvarno pristojen za odločanje, stvarna pristojnost določa (najprej) glede na naravo stvari), in določbo 57. člena ZDen (po kateri odločajo o pritožbah zoper odločbe upravnih ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ministrstvo, pristojno za gospodarske dejavnosti, oziroma ministrstvo, pristojno za okolje in prostor), sodišče meni, da je glede na naravo stvari med ministrstvi, ki po 57. členu ZDen odločajo kot pritožbeni organi v denacionalizacijskih zadevah, obravnavana zadeva najbljižje upravnemu področju tožene stranke, ter da je glede na to njena stvarna pristojnost v tej zadevi podana.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v upravnem sporu, v katerem sodišče odloči le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločilo v tej zadevi, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.