Jedro

Navedeni opis obtoženčevega ravnanja, ko je (skupaj s soobtožencem) v begu pred policijo dalj časa vozil z visoko hitrostjo, vsled katere je ob vožnji in zavijanju zanašalo vozilo, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje (upoštevajoč kazensko pravno teorijo in v sodni praksi sprejete kriterije) narekuje oceno, da gre za takšen način nevarne vožnje, ki v povezavi s predhodno navedenimi okoliščinami glede razporeditve in nahajanja potnikov v vozilu (od katerih sta se dva neprivezana nahajala v prtljažnem delu vozila) omogoča zaključek, da sta obtoženca potnike izpostavila nevarnosti za njihova življenja.

Splošno znano je namreč, da hitrost vožnje, ki je neprilagojena do te mere, da povzroči nestabilnost in zanašanje vozila, v realnem svetu predstavlja pravzaprav eno najpogostejših situacij, ki na tak ali drugačen način privedejo do prometne nesreče in posledično življenjskega ogrožanja v njej sodelujočih deležnikov. Z drugimi besedami, v izpodbijani sodbi opisano ravnanje obtoženca, nedvomno izkazuje povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice, ki je realno in konkretno, zato pritožbeni graji, da kvalifikatorna okoliščina ni izkazana in da je iz tega razloga podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, ni moč slediti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta in sedem mesecev zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, to je 500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe; v izrečeno zaporno kazen je vštelo čas pridržanja in pripora od dne 4. 4. 2024 od 22.58 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države (Republike Slovenije) za dobo petih let. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da stroški zagovornice po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, glede kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov ter zaradi kršitev 2.,14., 21., 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter 5. in 6. člena EKČP.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik je v pritožbi zahteval navzočnost na seji, zato je sodišče druge stopnje le-to razpisalo in jo v navzočnosti obtoženca in njegovega zagovornika ter v nenavzočnosti državnega tožilca (ki je bil o seji pravilno obveščen) dne 23. 1. 2025 tudi opravilo (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Glede kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1

5.Po določbi 7. člena KZ-1 se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek); če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek).

6.V obravnavani zadevi je obtoženi A. A. očitano kaznivo dejanje storil dne 14. 11. 2023, torej nedvomno v času veljavnosti KZ-1I. Le-ta za dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 predpisuje kazen od treh do desetih let zapora in denarno kazen, za kvalificirano obliko dejanja po šestem odstavku citirane zakonske določbe pa določa kazen od treh do petnajstih let zapora in denarno kazen. Gre za kaznovalni okvir, ki ga je zakonodajalec uzakonil že z novelo Kazenskega zakonika KZ-1G (le-ta je stopil v veljavo 11. 7. 2020) in ki vse do danes ni bil spremenjen; torej, da bi glede predmetnega kaznivega dejanja začel veljati milejši zakon, ki bi bil za obdolženca ugodnejši, z vidika določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1 pa za sodišče zavezujoč.

7.To pomeni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi (glede na čas storitve kaznivega dejanja, dejstveni opis in s tem povezano pravno opredelitev dejanja) utemeljeno izhajalo iz kaznovalnega okvira, kot ga judicirata zgoraj omenjeni določbi tretjega in šestega odstavka 308. člena KZ-1I. Takšnega zaključka ne morejo omajati obširne pritožbene navedbe, v katerih zagovornik zastopa zmotno stališče (ki je bilo že večkrat predmet sodne presoje), da je bilo z novelo KZ-1G neposredno poseženo v pravni položaj obtoženca, kajti če bi bil slednji sojen po KZ-1, ki je veljal pred novelo KZ-1G, bi prejel glede na milejši kaznovalni okvir (do pet let zapora) 3x nižjo zaporno kazen, zato gre po razlogovanju pritožnika za kazenski zakon, ki je neustaven. Ker je bil obtoženi A. A. obsojen po, v času storitve kaznivega dejanja veljavnem zakonu, ki se do trenutka odločanja v pritožbenem postopku ni spremenil na mileje in za katerega tudi sodišče prve stopnje ni ocenilo, da bi bil neustaven, se pritožbena graja izkaže kot povsem brezpredmetna. Sicer pa sodišče druge stopnje na tem mestu ugotavlja in pojasnjuje, da pritožnik (v kolikor meni, da je to potrebno) lahko sam sproži postopek za oceno ustavnosti kazenskega zakonika, ki pa ga v tem postopku, sklicujoč se tudi na vsebino odklonilnega ločenega mnenja ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon k Sklepu št. U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, neuspešno problematizira.

8.V obravnavani zadevi gre za sodbo na podlagi priznanja krivde, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo skladno z določbama 285.c in 285.č člena ZKP, zato je v dani situaciji neutemeljen in protispisen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zmotno zaključilo, da je obtoženi izpolnil vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1.

Glede koristoljubnosti

9.Kot izhaja iz spisovnih podatkov in izreka izpodbijane sodbe se obtožencu očita, da je predmetno kaznivo dejanje (skupaj z B. A.) storil z namenom pridobitve premoženjske koristi. Slednje je v dejstvenem opisu konkretizirano z navedbami, da je njuno sprovajanje ilegalnih prebežnikov potekalo po dogovoru z neugotovljenim organizatorjem ilegalnih potovanj, da bodo s Hrvaške v države Zahodne Evrope za plačilo spravili nekaj ilegalnih prebežnikov, pri čemer sta po naročilu organizatorja odšla v Zagreb (Hrvaška), kjer sta dne 14. 11. 2023 v osebni avtomobil prevzela šest državljanov Turčije, ki niso imeli imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in jih zunaj mejnega prehoda pri Obrežju zapeljala čez hrvaško-slovensko mejo v Slovenijo, za opravljen prevoz pa bi prejela plačilo v neugotovljeni višini od zneska več tisoč EUR, kolikor so za pot v Zahodno Evropo tujci plačali organizatorju potovanja.

10.Pridobitni namen, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, je v sodbenem opisu torej pojasnjen s povsem konkretnimi okoliščinami, ki so bile predmet obtoženčevega priznanja krivde, ki ga je sodišče prve stopnje (po ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji) v celoti sprejelo, zato so v dani procesni situaciji, tako z vidika krivdoreka kot tudi z vidika odmere kazenske sankcije brezpredmetne in protispisne pritožbene navedbe, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi obtoženi prejel denar oziroma, da bi mu bila obljubljena denarna nagrada in da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino šteti, da obtoženi denarja za prevoz ni dobil.

11.Kot rečeno se obtožencu očita, da je deloval z namenom pridobitve premoženjske koristi, torej, da je skladno z dikcijo tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zasledoval koristoljubnosti motiv, zato ni utemeljena pritožbena graja, da iz opisa ni razvidno, koliko denarja naj bi prejel obtoženi in da se navedene okoliščine tudi ne da preizkusiti, vsled česar naj bi bili podani kršitvi po 1. točki 372. člena ZKP in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pa sodišče druge stopnje iz že pojasnjenih razlogov kategorično zavrača. V pritožbi se navajajo tudi kršitve 2., 14. in 21. člena Ustave RS in 5. ter 6. člena EKČP, ki pa razen z numerično opredelitvijo člena po vsebini z ničemer niso pojasnjene ali kakorkoli argumentirane, zato takšne neobrazložene, nesubstancirane pritožbene navedbe ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

Glede neizpolnjevanja zakonskih znakov po šestem odstavku 308. člena KZ-1

12.Pritožnik zatrjuje, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje opisa kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ki se nanaša na očitek, da je obtoženi tujce, ki so se nahajali v vozilu, izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje. Tožilstvo obtožencu očita zgolj pretečo nevarnost, ki se sploh ni zgodila in opisuje zgolj potencialna stanja, ki bi se lahko zgodila. Od tu dalje sklepa na nevarnost in ogrožanje, čeprav sam opis dejanja v ničemer konkretnem ne podkrepi trditve in sklepanja na ta zakonski znak in očitano pravno kvalifikacijo.

13.Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sicer ni moč oporekati v pritožbi obširno povzetim teoretičnim izhodiščem glede presoje zakonskega znaka "izpostavitve tujcev nevarnosti za življenje in zdravje", glede katerega se je tudi sicer sodna praksa spreminjala in razvijala, v obsegu in na način kot je VS RS v strnjeni obliki, zelo natančno in celovito predstavilo v svoji odločbi I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024. Poudarilo je, da je zakonski dan podan, kadar je nevarnost konkretna, torej, kadar storilec prevaža tujce v nehumanih in nezdravih okoliščinah in so zaradi načina prevoza njihova življenja v vsakem trenutku ogrožena. V judicirani zadevi je bil opis nevarnosti omejen na dejstvo, da se je 5 tujcev prevažalo v tovornem delu vozila, da so sedeli stisnjeni na tleh, brez varnostnih pasov ter na opis abstraktne nevarnosti z navedbo, do kakšnih posledic bi lahko prišlo v primeru nepredvidljivih situacij v prometu. V zadevi I Ips 63201/2022 z dne 19. 9. 2024 je VS RS judiciralo, da prevoz dveh tujcev (pri čemer iz opisa ni razvidna njuna starost, niti druge okoliščine, od katerih je odvisna uporaba otroških sedežev) v prtljažnem delu vozila brez otroškega sedeža in varnostnih pasov, sam po sebi ne dosega tveganja, ki grozi, da se bo sprevrglo v poškodbo zavarovane dobrine.

14.Po prepričanju pritožbenega sodišča, pa prav vsebina navedenih judikatov (ki jih izpostavlja tudi pritožnik) narekuje oceno, ki jo je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da v obravnavani zadevi sodbeni opis vsebuje okoliščine, ki v zadostni meri konkretizirajo s strani pritožnika problematiziran zakonski znak. Obtožencu se na ravni opisa namreč ne očita zgolj to, da je ena od potnic na zadnjem sedežu v rokah držala otroka, dva tujca pa sta se prevažala v prtljažnem prostoru, kjer nista bila privezana z varnostnim pasom, zaradi česar bi ob nepredvidenih prometnih situacijah potniki lahko utrpeli hude telesne poškodbe, ampak je tožilstvo (in posledično tudi prvostopenjsko sodišče) navedene okoliščine tudi "nadgradilo". In sicer z očitkom, da sta obtoženca po tistem, ko so ju pri prestopu meje zaznali policisti, pred njimi več kilometrov bežala v notranjost Slovenije in je A. A. ob spodbujanju B. A. vozil in zavijal pri tako visoki hitrosti, da je avto zanašalo, s čimer sta potnike izpostavila nevarnosti za njihovo življenje.

15.Navedeni opis obtoženčevega ravnanja, ko je (skupaj s soobtožencem) v begu pred policijo dalj časa vozil z visoko hitrostjo, vsled katere je ob vožnji in zavijanju zanašalo vozilo, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje (upoštevajoč kazensko pravno teorijo in v sodni praksi sprejete kriterije) narekuje oceno, da gre za takšen način nevarne vožnje, ki v povezavi s predhodno navedenimi okoliščinami glede razporeditve in nahajanja potnikov v vozilu (od katerih sta se dva neprivezana nahajala v prtljažniku) omogoča zaključek, da sta obtoženca potnike izpostavila nevarnosti za njihova življenja.

16.Splošno znano je namreč, da hitrost vožnje, ki je neprilagojena do te mere, da povzroči nestabilnost in zanašanje vozila, v realnem svetu predstavlja pravzaprav eno najpogostejših situacij, ki na tak ali drugačen način privedejo do prometne nesreče in posledično življenjskega ogrožanja v njej sodelujočih deležnikov. Z drugimi besedami, v izpodbijani sodbi opisano ravnanje obtoženca, nedvomno izkazuje povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice, ki je realno in konkretno, zato pritožbeni graji, da kvalifikatorna okoliščina ni izkazana in da je iz tega razloga podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, ni moč slediti; dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da tujci v predmetni zadevi niso utrpeli telesnih poškodb, je glede na vsebino dejstvenega opisa brezpredmetno. Enako velja tudi za pritožbeno problematiziranje izvršitvene oblike "ukvarjanja", saj se slednje obtožencu ne na abstraktni ne na konkretni ravni, v smislu določbe tretjega odstavka 308. člena KZ-1, ne očita.

Glede kazenske sankcije

17.Pritožnik izraža nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo na način, da i) s strani sodišča prve stopnje ugotovljenim olajševalnim okoliščinam daje drugačno (večjo) težo, ii) z izpostavljanjem določenih okoliščin, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo in iii) z zastopanjem teze, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakosti (14. člen Ustave RS), pri čemer se zagovornik v tem delu sklicuje na večje število judikatov prvostopenjskih sodišč in višjih sodišč, ki naj bi potrjevali, da je bila v obravnavani zadevi obtožencu, glede na veljavno sodno prakso, izrečena nesorazmerna oziroma previsoka kazen.

18.Pritožbeni graji v nobenem delu ni moč slediti, saj je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo pravilno in zakonito ter tudi pravično kazensko sankcijo.

19.Kot je razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje skladno z določbo 49. člena KZ-1 izhajalo iz kaznovalnega okvira, kot ga določa šesti odstavek 308. člena KZ-1 (predpisana je kazen od treh do petnajstih let zapora in denarna kazen), kot olajševalne okoliščine pa je upoštevalo dosedanjo nekaznovanost obtoženca, njegove težke socialne in družinske razmere, tudi ni prezrlo obtoženčevega priznanja krivde in obtoženčevega obžalovanja, s čimer je občutno skrajšal kazenski postopek.

20.Neutemeljen in protispisen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri navedenih olajševalnih okoliščinah v premajhni meri upoštevalo, da obtoženi preživlja številčno družino v Turčiji, da ima hudo bolna starša, da ima doma v Turčiji veliko finančnih dolgov (več kot 50.000,00 EUR) in da odplačuje kredit. Po prepričanju pritožbenega sodišča so bile navedene okoliščine, ki imajo podlago v podatkih iz kazenske evidence in pojasnilih obtoženca in ki navkljub težkim družinskim razmeram slednjega, ne opravičujejo izvršitve kriminalnega delikta, ustrezno ocenjene in so tudi v zadostni meri prišle do izraza pri odmeri kazni. Še posebej, ker jih je bilo, v skladu z načelom individualizacije, potrebno "uravnotežiti" s težo kaznivega dejanja in tudi z obteževalnimi okoliščinami, katerih obstoj pritožnik neutemeljeno graja.

21.V tej zvezi je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo ravnanje obtoženca, ki (kot voznik) vozila na znak policistov ni ustavil, temveč je pred policisti vsaj 20 km bežal in vozil z veliko hitrostjo, in sicer najprej po avtocesti, nato po lokalnih cestah skozi okoliške vasi, v nočnem času, ko je močno deževalo, zaradi česar so bile razmere in pogoji za vožnjo še toliko bolj zahtevni. Posebej je sodišče tudi izpostavilo, da je obtoženec s takšnim načinom postopanja, ko je med vožnjo pri visoki hitrosti, upoštevajoč razmere na cesti, tudi zavijal in je vozilo zanašalo, pri čemer sta s sostorilcem dva otroka (neprivezana) prevažala v prtljažniku, ena od potnic na zadnjem sedežu pa je otroka držala v naročju, potnike v vozilu izpostavila nevarnosti za njihovo zdravje in življenje in je bilo tveganje, da pride do prometne nesreče, v kateri bi potniki lahko utrpeli hude telesne poškodbe, še toliko večje. Resda gre v tem delu za okoliščine, ki so (v pretežnem delu) navedene v dejstvenem opisu in sicer v smislu konkretizacije zakonskega znaka izpostavljenosti nevarnosti za življenje in zdravje, vendar pa glede na naravo, obseg in intenziteto ter trajanje obtoženčevega protipravnega ravnanja, slednjemu, tudi po oceni pritožbenega sodišča dajejo posebno obremenilno težo. Nenazadnje ne gre prezreti, da je še po tistem, ko je policiji končno z uporabo bodičastega traka uspelo ustaviti vozilo, obtoženec zbežal iz vozila in s tem dodatno pokazal veliko mero vztrajnosti pri izvrševanju kaznivega dejanja, kar vse, navkljub dejstvu, da je šlo za prevoz "zgolj" šestih migrantov, ne narekuje milejšega kaznovanja, kot to zmotno meni pritožnik.

22.Zagovornik v zastopanju teze, da je bila obtožencu izrečena previsoka zapora kazen, na večih mestih poudarja obtoženčevo vlogo v družini, njegovo skrb za dva (sedem in osem let stara) otroka ter nepreskrbljeno ženo, kar pa je glede na obtoženčevo pojasnilo, da je samski in brez otrok, v celoti protispisno in brez vsakršne podlage v spisovnem gradivu; pod to isto kategorijo spada tudi zapis pritožnika, "da je obtoženi na naroku povedal, da želi nadaljevati s študijem za medicinskega brata na Švedskem", saj o čem takem obtoženi A. A. nikoli tekom postopka ni izpovedoval.

23.Pritožnik se v graji odločbe o kazenski sankciji, kot rečeno sklicuje tudi na večje število judikatov prvostopenjskih in višjih sodišč. Navaja, da so sodišča v podobnih zadevah odločila drugače, torej, da so bile obtožencem teh zadevah izrečene bistveno nižje kazni kot v konkretnem primeru, s čimer naj bi bila obtoženemu A. A. kršena pravica glede enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Pritožbena graja ni utemeljena.

24.Sicer ni nobenega dvoma, da iz ustavnopravne presoje in tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do posameznika, kar z vidika kazenske sankcije (smiselno) pomeni, da sodišče v podobnih primerih izreka podobne kazenske sankcije, v različnih primerih pa različne kazenske sankcije. Dejstvo pa je, da temu kriteriju (ki terja natančno presojo vseh, v posameznem primeru podanih okoliščin) nikakor ne zadostijo pritožbene navedbe, v katerih pritožnik ob navajanju podatkov glede sodišč in opravilnih številk zadev ter pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, bolj kot ne (poleg priznanja krivde) izpostavlja zgolj število ilegalnih migrantov, ki so jih prevažali storilci. Ne da bi se natančno in primerjalno analitično opredelil tudi do vseh drugih (obteževalnih in olajševalnih) okoliščin, ki so jih sodišča, skladno z načelom individualizacije upoštevala pri izreku kazenskih sankcij. Zato v dani situaciji pritožnik z nekritičnim in selektivnim izpostavljanjem zgolj ene izmed odmernih okoliščin, ne da bi navedel in kritično primerjal tudi vse ostale okoliščine, ki so vplivale na presojo sodišč, ali naj bo kazen večja ali manjša, nikakor ne more uspeti s tezo, da je iz razloga, "ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo judikatov, kjer gre za isto število migrantov in zelo podobne olajševalne okoliščine", podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 2., 14. in 21. člena Ustave RS ter 5., 6. in 8. člena EKČP. Iz enakih razlogov tudi ni utemeljen pavšalen pritožbeni očitek, da kazen, ki je bila določena (pravilno: izrečena) obtožencu, bistveno odstopa od primerljivih kazni, saj so dejanja v predstavljenih judikatih izvršena v zelo podobnih oziroma celo enakih okoliščinah kot obtoženčevo dejanje in da sodišča povprečno za prevoz šestih migrantov izrekajo kazni pod dvema letoma. Slednja navedba je pavšalna in brez vsakršne dokazne podlage, pri čemer izhajajoč iz že večkrat izpostavljenega načela individualizacije kazenske sankcije, v okviru katerega sodišča tudi pri dejanjih po členu 308. KZ-1 upoštevajo in presojajo večji nabor pravno relevantnih okoliščin (in ne zgolj število migrantov), pritožnikovo stališče ne vzdrži logične in kritične presoje.

25.Neutemeljeno in pravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za posebno omilitev kazni, saj priznanje krivde po obtožbi prerašča obligatoren razlog za omilitev kazni. V tej zvezi se pritožnik sklicuje na judikat VS RS I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022, ki pa ga nepopolno citira in tudi napačno interpretira. Zapis podan v točki 14 obrazložitve navedene odločbe, "da nobenega dvoma torej ni, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil, nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni", pritožnik namreč navaja zgolj v manjšem segmentu, pri čemer tudi prezre, da se v točki 14 podana argumentacija vsebinsko navezuje na v točki 13 predstavljeno zakonsko podlago (drugi odstavek 51. člena KZ-1), ki predpisuje meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde. Gre za situaciji, do katerih v predmetni zadevi ni prišlo, pri čemer (kot je smiselno razbrati iz spisovnih podatkov) po oceni prvostopenjskega sodišča tudi niso bili podani pogoji, ki jih v zvezi z možnostjo fakultativnega izreka omiljene kazni determinira določba 50. člena KZ-1. Sicer ni nobenega dvoma, da je priznanje krivde mogoče upoštevati kot običajno olajševalno okoliščino pri odmeri kazni brez uporabe omilitvenih določil (tako tudi zgoraj citirani judikat VS RS), pri čemer pa ne gre prezreti, da je točno tako ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, saj je prav na podlagi te in še drugih olajševalnih okoliščin (točka 19 izpodbijane sodbe), ob hkratnem upoštevanju in vrednotenju tudi ostalih (v točkah 20 in 21 te odločbe predstavljenih) pravno relevantnih okoliščin presodilo, da je na mestu izrek kazni v trajanju treh let in sedmih mesecev zapora (kar je zgolj sedem mesecev nad zakonskim minimumom) in da (smiselno) torej ne pride v poštev omilitev kazni, za kar se zavzema pritožnik. Slednji sicer v podajanju kaznovalnega predloga ni konsistenten, saj se v pritožbi enkrat zavzema za izrek kazni pod 18 meseci zapora, drugič pa navaja kazen treh let zapora.

O izrečeni denarni kazni

26.Glede na podatke, ki jih je v zvezi s pridobitno sposobnostjo in višino dohodkov za priložnostna dela, ki jih je pred prijetjem opravljal v Nemčiji, posredoval obtoženec, pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri denarne kazni ni upoštevalo, da obtoženi kazni v predpisani višini ne more plačati, saj je visoko zadolžen, ni utemeljen; v delu, da preživlja dva mladoletna otroka in nepreskrbljeno ženo, pa je pritožbeni očitek tudi povsem protispisen.

27.V obravnavani zadevi gre (glede na določbo šestega odstavka 308. člena KZ-1) za obligatorno denarno kazen, pri izreku katere je sodišče prve stopnje, kar se tiče števila dnevnih zneskov (100), izhajalo iz narave in teže kaznivega dejanja ter obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki so bile ključne (tudi) za odmero zaporne kazni; pri višini dnevnega zneska (5,00 EUR) pa je (kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, točka 4, stran 5) upoštevalo podatke o obtoženčevih premoženjskih razmerah, s katerimi je razpolagalo. Slednjega sicer ni natančno in posebej specificiralo, kar pa ne vpliva na jasnost sodbenih razlogov, saj je sodišče prve stopnje glede premoženjskih razmer obtoženca evidentno razpolagalo (zgolj) s tistimi podatki, ki jih je navedel sam obtoženec. In sicer v fazi zaslišanja pred dežurnim preiskovalnim sodnikom (kar je sodišče povzelo v uvodu izpodbijane sodbe) ter na predobravnavnem naroku oziroma na naroku za izrek kazenske sankcije, ko je obtoženec poleg družinskih okoliščin (glede števila družinskih članov, zdravstvenega stanja staršev in brata in njihove pridobotne (ne)sposobnosti) pojasnil, da nima nobenega premoženja, da je pred prijetjem dva meseca priložnostno delal v Nemčiji, da je prejel po 600,00 EUR mesečnih dohodkov in da je potem dobival socialno pomoč, opisal je tudi, da je v Turčiji vzel več kreditov v skupni višini 50.000,00 EUR in da z denarjem pomaga svoji družini.

28.Glede na navedene okoliščine, ki jih je potrebno presojati kot vsebinsko celoto, ob dejstvu, da gre za obligatoren izrek denarne kazni, ki se ji obtoženec v nobenem primeru (četudi ima glede na slabe gmotne razmere zagovornika po določbah Bpp) ne more izogniti, je sodišče prve stopnje obtoženemu A. A., izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR, ki se po vseh v zakonu določenih parametrih in tudi upoštevajoč naravo in težo storjenega delikta, ki ni zanemarljiva, izkaže kot pravilna, ustrezna, primerna in pravična. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev korektno obrazložilo, podalo je razumne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato v pritožbi zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Ker se obtožencu očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ki je kot rečeno v danih okoliščinah narekovala izrek kazni v trajanju treh let in sedmih mesecev zapora, tudi ni utemeljena teza pritožnika, da je denarna kazen očitno nesorazmerna glede na težo dejanja in da je vsled tega podana kršitev 2., 12, 14., 19., 21. in 22. člena Ustave RS ter 5., 6. 8., 13 in 14. člena EKČP. Pritožnik zatrjevanih kršitev ne substancira, jih zgolj našteva, zato te navedbe ne morejo bit predmet pritožbenega preizkusa; kot tudi ne pavšalno zatrjevanje, da so podane kršitve po določbah 150., 150.a, 83., 215. in 219. člena ZKP ter po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj le-te evidentno z obravnavano zadevo nimajo nobene relevantne zveze.

Glede stranske kazni izgon tujca iz države

Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države, upoštevajoč pri tem (objektivne) okoliščine, i) da je obtoženi tujec, ii) da gre v predmetni zadevi za hujše kaznivo dejanje, za katerega se sme izreči kazen do petnajstih let zapora, iii) da je obtoženi v Republiko Slovenijo prišel zgolj zato, da bi v Republiki Sloveniji izvršil kaznivo dejanje, ki (glede na kriminalno količino in izrečeno kazen) predstavlja resno grožnjo zoper javni red in mir; v smislu subjektivnih okoliščin je upoštevalo način izvršitve kaznivega dejanja, pri katerem je (kot izhaja iz vsebine 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) obtoženi pokazal veliko mero trdovratnosti, vztrajnosti in brezkompromisnosti, tudi do v vozilu nahajajočih potnikov, ki jih je vedé izpostavil nevarnosti za njihova življenja. Stranska kazen izgon tujca iz države je bila torej izrečena skladno s kriteriji, kot jih določa 48.a člen KZ-1 in jih je sprejela tudi sodna praksa, zato ni upoštevna pritožbena teza, v okviru katere zagovornik, v zavzemanju za to, da se stranka kazen ne izreče oziroma da se trajanje skrajša, izpostavlja obtoženčevo priznanje krivde, da se je pokesal, da je njegova edina skrb vrnitev k družini in ponovna skrb za družino, kar pa je nenazadnje kontradiktorno z nadaljnjimi (sicer pavšalnimi) pritožbenimi navedbami, da bi obtožencu vpis v SIS sistem onemogočil bivanje v celi EU in delo ter študij v Nemčiji. O slednji nameri obtoženi nikoli ni izpovedoval, zato gre za podatek, ki je brez vsakršne podlage v spisovnem gradivu.

Sklepno

30.Glede na vse zgoraj povedano sodišče druge stopnje ugotavlja in zaključuje, da zatrjevane kršitve niso podane in ker tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo nobenih materialnih ali procesnih kršitev, je pritožbo zagovornika obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

31.Obtoženec je brez premoženja in zaposlitve, zato ga je sodišče druge stopnje skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 7, 7/1, 7/2, 48a, 308, 308/3, 308/6 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.