Jedro

Dejstvo, da teče postopek za spremembo prostorskega akta, in okoliščina, da je bila v obravnavo sprejeta tožnikova pobuda, ki bo omogočila pridobitev spremembe gradbenega dovoljenja, na odločitev ne moreta vplivati. Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, se v inšpekcijskem postopku ugotavlja le, ali je že izvršeni poseg v prostor izveden na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja.

Tožnik ne more pričakovati ohranitve nezakonitega stanja, ki ga je sam povzročil. To pomeni, da mora izrečeni ukrep izvesti na način, ki ne bo povzročil škode sosednji nepremičnini.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožniku in ostalim inšpekcijskim zavezancem (v tem postopku prizadetim strankam) naložil, da morajo do 8. 4. 2016 na lastne stroške odstraniti tiste dele stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 169/9 k. o. ..., ki so v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-211/01 z dne 12. 4. 2001, in sicer: prizidek kleti tlorisnih dimenzij 3,80 m x 8,00 m, notranje armiranobetonsko dvoramno stopnišče, orientirano v smeri severozahod-jugovzhod, tlorisnih dimenzij 4,00 m x 2,00 m in podaljšan del južne strešine dolžine 7,00 m nad teraso ter pritličje s teraso tlorisnih dimenzij 3,00 m x 13,80 m (1. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (2. točka izreka). V 3. točki izreka je navedeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, v 4. točki pa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila inšpekcijskim zavezancem 9. 2. 2011 izdana inšpekcijska odločba št. 06122-291/2010 zaradi neskladne gradnje stanovanjskega objekta, s katero jim je bilo med drugim naloženo, da morajo najkasneje v roku enega meseca po vročitvi te odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Gradbeni inšpektor ugotavlja, da je rok za izpolnitev te obveznosti potekel 16. 3. 2011, da je bila tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena in da ostali inšpekcijski zavezanci vloge za spremembo gradbenega dovoljenja niso vložili.

3. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je 13. 5. 2013 pri Občini Kranjska Gora vložil pobudo za spremembo prostorskih ureditvenih pogojev, ki je bila vključena v postopek priprave sprememb in dopolnitev teh pogojev, zato je utemeljeno pričakovati, da bo dosegel spremembo gradbenega dovoljenja. To pomeni, da je zmotno toženkino stališče, da ta pobuda ni pravno relevantna, saj bo omogočila spremembo gradbenega dovoljenja. Ker nima na voljo drugih vzvodov za dosego sprememb, niti ne more vplivati na hitrost postopka, meni, da izpodbijana odločba nesorazmerno posega v njegovo lastninsko pravico. V pritožbi je tudi opisal okoliščine, zaradi katerih odstranitev delov stanovanjske hiše ni mogoča, ker bi s tem posegli na sosednjo nepremičnino in jo zasuli, s tem pa etažnim lastnikom sosednje stavbe povzročili ogromno škodo. V zvezi s tem je predlagal tudi izvedbo več dokazov (izvedenca gradbene stroke, ogled, zaslišanje tožnika), vendar se drugostopenjski organ do teh navedb in predlaganih dokazov ni opredelil. Toženki očita še, da je postavljeni rok za odstranitev delov stanovanjske hiše bistveno prekratek, saj gre za jesensko in zimsko obdobje, ko se gradbena dela praviloma ne izvajajo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in podredno še, naj zadevo vrne v ponovni postopek. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi neskladne gradnje. Razlogi prvostopenjskega organa po presoji sodišča omogočajo preizkus izpodbijane odločbe, sodišče pa je upoštevalo tudi stališča pritožbenega organa. Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene očitke, stranka pa lahko do teh razlogov v tožbi zavzame stališče, če se z njimi ne strinja. V zvezi z pritožbenimi navedbami, na katere je obširno odgovoril organ druge stopnje in jih zavrnil, tožnik pa jih v tožbi ponavlja, se zato sodišče sklicuje na razloge obeh odločb in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbo pa dodaja:

8. Neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi da se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim (12.2. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). Investitor gradnje, ki se je izvajala v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in je zato pristojni gradbeni inšpektor odredil njeno ustavitev, mora za spremembo gradbenega dovoljenja zaprositi v enem mesecu po izrečenem ukrepu, z gradnjo pa lahko nadaljuje šele po dokončnosti takšnega dovoljenja. Če investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi pristojni gradbeni inšpektor, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek 153. člen ZGO-1).

9. V zadevi ni sporno, da je bilo inšpekcijskim zavezancem z inšpekcijsko odločbo št. 06122-291/2010 z dne 9. 2. 2011 naloženo, da morajo najkasneje v enem mesecu zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Ker je bila tožnikova zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena, drugi sozavezanci pa takšne zahteve niti niso podali, se sodišče strinja s toženko, da so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1. 10. Tudi po presoji sodišča dejstvo, da teče postopek za spremembo prostorskega akta, in okoliščina, da je bila v obravnavo sprejeta tožnikova pobuda, ki bo omogočila pridobitev spremembe gradbenega dovoljenja, na drugačno odločitev ne moreta vplivati. Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, se v inšpekcijskem postopku ugotavlja le, ali je že izvršeni poseg v prostor izveden na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja. Ker v zadevi ni sporno, da inšpekcijski zavezanci spremenjenega gradbenega dovoljenja niso pridobili, predvidene spremembe prostorskih aktov, ki so podlaga za izdajo takšnega dovoljenja, pa na odločitev gradbenega inšpektorja v inšpekcijskem postopku ne morejo vplivati (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), je tudi očitek o nesorazmernosti izrečenega ukrepa neutemeljen. To izhaja tudi iz določbe 156. a člena ZGO-1, po kateri je navedeno dejstvo lahko pomembno pri odlogu izvršbe inšpekcijske odločbe (ne pa v tudi postopku izdaje inšpekcijske odločbe).

11. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da odstranitev delov stanovanjske hiše ni mogoča, ker bi s tem posegli na sosednjo nepremičnino, sodišče pojasnjuje, da je investitor, ki je z gradnjo brez upravnega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, tega dolžan tudi sanirati. Z jasno določitvijo delov stanovanjskega objekta, ki jih je treba odstraniti, je gradbeni inšpektor upošteval način gradnje oziroma značilnost spornega objekta, medtem ko je način izvedbe teh ukrepov v strankini sferi. Tožnik ne more pričakovati ohranitve nezakonitega stanja, ki ga je sam povzročil. To pomeni, da mora izrečeni ukrep izvesti na način, ki ne bo povzročil škode sosednji nepremičnini, poleg tega pa tožnik skopih in zelo splošnih navedb o škodi ni konkretiziral, ne izkazal. V zvezi s tem se sklicuje le na navedbe v pritožbi, zato sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Ker posledično tudi ni obrazloženo navedel, katero dejstvo naj bi se s predlaganimi dokazi ugotavljalo, sodišče ne more slediti njegovim dokaznim predlogom. Ne drži niti to, da se pritožbeni organ do njegovih navedb ni opredelil, saj je tožniku na 4. strani obrazložitve pojasnil, da so te neutemeljene, ker je inšpekcijski ukrep predpisan z zakonom, način, kako bo to obveznost izvedel, pa je v njegovi pristojnosti. To pomeni, da je tožnikove navedbe (in predlagane dokaze) zavrnil kot nepomembne za odločitev.

12. Glede tožbenega ugovora, da je postavljeni rok (od 8. 9. 2015 do 8. 4. 2016) za odstranitev delov stanovanjske hiše bistveno prekratek, ker naj bi tekel v jesenskem in zimskem obdobju, ko se gradbena dela praviloma ne izvajajo, pa sodišče ugotavlja, da ga tožnik ni navajal že v pritožbenem postopku. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (v takem primeru sodišče tožbo zavrže po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Namen take določbe ni in ne more biti zgolj formalno izčrpanje pravnega sredstva, tj. vložitve pravočasne in dovoljene pritožbe po upravičeni osebi. Uveljavljanje razlogov v tožbi, ki jih tožnik ni uveljavljal v pritožbi, bi namreč privedlo do tega, da bi bila zahteva po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku brez pravega pomena in bi pomenila le formalno procesno oviro do sodnega varstva. Takega pomena pa pritožbi v upravnem postopku ni mogoče pripisati kljub temu, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, tj. odločba organa prve stopnje in ne odločitev o pritožbi zoper njegovo odločbo. Ker tožnik v pritožbi ni ugovarjal postavljenemu roku za izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa, organ druge stopnje v pritožbenem postopku tega ugovora glede na določbe 247. člena ZUP ni mogel preizkušati. Glede na prej navedeno tožnik tega razloga v tožbi ne more na novo uveljavljati iz razloga po prvem odstavku 6. člena ZUS-1. Zato je treba šteti, da pritožba po vsebini glede teh razlogov ni bila vložena, čeprav je tožnik to možnost imel. Glede na navedeno ga sodišče ni preizkušalo.

13. Iz navedeni razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) oziroma tožnik ni obrazloženo navedel, katero dejstvo naj bi se s predlaganimi dokazi ugotavljalo, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.