Jedro

Ker sta tožnika ves čas spornega obdobja prejemala plačo, izračunano na podlagi koeficientov, določenih z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, nista upravičena do višje plače na drugi pravni podlagi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke 1.a, 2.a in 3.a izreka sodbe) spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati neto razliko v plači tožečima strankama M.F. za čas od 1. 11. 2002 do 30. 11. 2007 od bruto zneska 3.890,63 EUR in I.P. za čas od 1. 12. 2002 do 31. 7. 2007 od bruto zneska 3.563,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zneskov, po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov od posameznih mesečnih bruto zneskov, od dnevov zapadlosti do plačila.

Tožeči stranki sta dolžni povrniti iz naslova stroškov postopka toženi stranki 867,87 EUR stroškov zastopanja ter 64,72 EUR stroškov sodnih taks in stranskemu intervenientu 475,36 EUR, v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krijeta sami.“ Tožeči stranki sta dolžni povrniti pritožbene stroške toženi stranki v znesku 212,48 EUR iz naslova zastopanja ter 147,78 EUR sodnih taks in stranskemu intervenientu v znesku 175,57 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečima strankama obračunati razliko v plači in sicer prvotožeči stranki za čas od 1. 11. 2002 do 30. 11. 2007 v bruto znesku 3.890,63 EUR, drugotožeči stranki pa za čas od 1. 12. 2002 do 31. 7.2007 v bruto plači 3.563,70 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke in izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove zapadlosti razvidne iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (1.a in 2.a točka izreka sodbe). Višji in drugačen tožbeni zahtevek v pogledu izpolnitvenega roka je zavrnilo (1.b in 2.b točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečima strankama plačati stroške postopka v znesku 813,19 EUR vsaki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (3.a točka izreka sodbe). Višji in drugačen tožbeni zahtevek v pogledu izpolnitvenega roka in teka zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (3.b točka izreka sodbe).

Zoper zgoraj navedeno sodbo sta se pravočasno pritožila tožena stranka in stranski intervenient vsak s svojo pritožbo. Pritožbi vlagata iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in naloži tožeči stranki v plačilo pravdne stroške ter da dopusti revizijo, v kolikor bo potrdilo odločitev prvostopnega sodišča. Pritožbi prvenstveno ugovarjata odločitvi sodišča prve stopnje, da gre za čisto denarno terjatev, ker v odločbah in sklepih tožene stranke o določitvi količnika plače za tožečo stranko ni izrecno navedeno, da se osnovna plača obračunava po 5.a členu ZPDJVZ. Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožeča stranka vedela, da ji je določen osnovni količnik za določitev plače glede na tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v VI. tarifni skupini za delavce, za katere velja 5.a člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPDJVZ in ne po 14. členu citiranega zakona. Sodišče bi tako lahko presojalo zakonitost določitve plače le, če bi tožnica s predmetnim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavljala tudi razveljavitev odločb, s katerimi ji je bila določena plača oziroma je bil določen količnik za določitev osnovne plače, česar pa tožeča stranka ni storila. Ker je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek oblikovala kot denarni zahtevek, bi ga moralo sodišče kot neutemeljenega zavrniti oz. tožbo zavreči, saj tožnika nista izpolnila procesnih predpostavk za vložitev tožbe. Odločitev sodišča tudi ni pravilna glede uporabe 5.a oziroma 14. člena ZPDJVZ. Določba 5.a člena ZPDJVZ ni bila izrecno ukinjena niti z ZOFVI, ki v ureditev plač učiteljev ni posegal, niti z leta 1994 sprejetim Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, ki je izrecno ukinjal določene člene ZPDJVZ in je tako 5.a člen ostal v veljavi. Pritožba se ne strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o možnosti napredovanja delavcev z neustrezno izobrazbo, saj 2. odstavek Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl.) izrecno določa, da na delovnem mestu lahko v višji plačilni razred napreduje zaposleni, ki ima zahtevano strokovno izobrazbo za delovno mesto, na katerem je zaposlen. Res je, da so delavci, ki lahko delo opravljajo naprej po 146. členu ZOFVI posebna kategorija delavcev, vendar je logično in sistematično nemogoče, da bi ti delavci šteli za napredovanje kot delavci, ki imajo zahtevano strokovno izobrazbo, za izračun plače pa kot delavci, ki nimajo zahtevane strokovne izobrazbe, zato zanje ni mogoče uporabiti za obračun plače določbe 14. člena ZPDJVZ. Stranski intervenient tudi predlaga, da sodišče v predmetni zadevi dopusti revizijo, v kolikor bo pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta. Navaja, da je pri vseh delovnih sodiščih v Republiki Sloveniji vloženih večje število tožb, kjer je med pravdnima strankama sporno isto pravno vprašanje. Kljub temu, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločitvi opr. št. VIII Ips 332/2007 delno že odločalo o podobnem zahtevku, pa je pričakovati neenotnost s sodno prakso sodišč prve stopnje v tovrstnih sporih, saj so v delovnih sporih, ki so v teku pred sodišči prve stopnje podani nekateri ugovori, ki v že pravnomočno zaključenem postopku s strani tožene stranke oz. stranskega intervenienta na strani tožene stranke niso bili uveljavljani. Glede na to in ker se je sodišče odločilo, da bo na podlagi 79. člena (pravilno 40. člen) ZDSS-1 izvedlo vzorčni postopek za vsako šolo kot toženo stranko posebej, bi določitev višjega sodišča imela tako posledice glede temelja tožbenega zahtevka tudi v drugih individualnih delovnih sporih, zato stranski intervenient meni, da je dopustitev revizije smiselna in utemeljena, saj je pričakovati od Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožeča stranka uspela in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožbi očitata in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

Pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jo lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem po določbi 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/29).

Tožnika v tem individualnem delovnem sporu vtožujeta razlike v plači na podlagi pravnomočnih sklepov, izdanih na podlagi 5.a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno - izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji), izplačanih plač in plačami, ki naj bi jima pripadale na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, saj sta prejemala 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem sta delala, namesto 90 %, kar je po njunem stališču pravilno. Tako mesečno prikrajšanje v višini 5 % vtožujeta v tem individualnem delovnem sporu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta bila tožnika pri toženi stranki zaposlena že pred uveljavitvijo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96), da sta končala študij in sicer M.F. na Pedagoški akademiji Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani in dobila naziv razredna učiteljica, I.P. pa višješolski študij pedagoške smeri na Fakulteti za telesno kulturo v Ljubljani in pridobil naziv predmetni učitelj telesne vzgoje. Oba sta opravila tudi strokovni izpit in sta tako izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelja na podlagi določbe 146. člena ZOFVI.

Med strankama ni sporno, da sta tožnika v vtoževanem obdobju prejemala izplačane plače v višini koeficientov določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, ki so postali dokončni in so veljali v spornem obdobju. Pred 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), je bilo varstvo pravic delavcev urejeno z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ta je v 80. členu določal, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe pred pristojnim organom pri delodajalcu. Ugovor je lahko vložil v 15 - dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena njegova pravica, oz. ko je izvedel za kršitev pravice. V 83. členu je ZTPDR določal, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, če je šlo za denarne terjatve. S 1. 1. 2003 je stopil v veljavo nov ZDR, ki je v 204. členu uredil uveljavljanje pravice delavca pri delodajalcu in sodno varstvo. Po 1. odstavku tega člena ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oz. svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v 8 dneh po vročeni pisni zahtevi delavca, ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na ta rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D, Ur. l. RS, št. 79/2003), s katerim je bil spremenjen 48. člen ZOFVI, to je od 13. 8. 2003, pa imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oziroma šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev pritožbe je 8 dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oz. šole mora o pritožbi delavca odločiti v 30 – dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oz. šole oz. le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oz. spremenjenem 48. členu ZOFVI. Tako bi, glede na navedene zakonske določbe, morali tožniki zoper sklepe, s katerimi so jim bili v spornem obdobju določeni koeficienti za določitev osnovne plače, vložiti ugovore na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovorom ne bi bilo ugodeno, bi imeli pravico vložiti tožbo na sodišče v okviru prej navedenih rokov. Zahtevati bi morali spremembo sklepov oz. odločb v delu, v katerem je bil določen osnovni koeficient, pri določitvi katerega je bila uporabljena določba 5.a člena ZPDJVZ in določbe kolektivne pogodbe dejavnosti in šele na podlagi spremembe sklepa, bi lahko uveljavljali drugačno višino izplačila plače. V sklepu o določitvi osnovne plače, je bil določen skupni koeficient, ki je predstavljal seštevek posameznih koeficientov, pri čemer je bil osnovni koeficient določen na podlagi upoštevanja določb 5.a člena ZPDJVZ in tarifnega dela kolektivne pogodbe dejavnosti, ostali koeficienti pa so bili določeni glede na dejansko opravljanje dela in sicer so bili nekateri določeni v fiksnem količniku, nekateri pa v odstotkih od količnika, tako da uporaba določbe 5.a člena ZPDJVZ ni vplivala na skupni koeficient v enakem odstotku kot na osnovni koeficient. Tako stališče sodišča prve stopnje, da gre za čisti denarni zahtevek, ker tožnika ne izpodbijata samih koeficientov, na podlagi katerih jima je bila odmerjena plača, pač pa zahtevata razliko v plači neposredno na podlagi zakona, ker je bil uporabljen napačen člen zakona, ni utemeljeno. Plača tožnikoma ni bila izplačevana in tudi ni mogla biti izplačevana direktno na podlagi zakona, ampak na podlagi sklepov, v katerih so bili poleg osnovnega količnika upoštevani tudi ostali elementi plače, določeni v zakonu in kolektivni pogodbi. Ti sklepi so dokončni, saj jih tožnika nista izpodbijala, kar je med strankama nesporno, zato je nanje vezano tudi sodišče pri svoji odločitvi. Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta tožnika ves čas spornega obdobja prejemala plače, izračunane na podlagi koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbena zahtevka zavrnilo. Tožnika sta namreč prejela izplačano vse, kar jima je pripadalo na podlagi dokončnih sklepov o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, tako da je bila plača izračunana na podlagi skupnega koeficienta. Tako sta dobila izplačano plačo pravilno obračunano na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Mimo dokončnih sklepov pa tožnika ne moreta uspešno za čas njihove veljavnosti zahtevati izplačila na drugi pravni podlagi, saj sklepov nista izpodbijala.

Na ostale pritožbene navedbe o vprašanju, ali je pravilno v primeru tožnikov uporabiti določbe 5.a člena ali 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno, saj sodišče ne more presojati odločitev delodajalca po vsebini glede na to, da so sklepi o določitvi plače dokončni in pravnomočni (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker se je glede na zgornjo odločitev spremenil tudi uspeh v postopku, saj tožnika s tožbo nista uspela, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem je upoštevalo določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o stroških je upoštevalo določbo 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03), ki se na podlagi 16. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nasl.) uporablja tudi pri zastopanju Državnega pravobranilstva. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške toženi stranki in stranskemu intervenientu po predloženih stroškovnikih. Kot potrebne je priznalo toženi stranki stroške za sestavo dveh odgovorov na tožbo po 300 točk, pristop na prvi narok za glavno obravnavo 300 točk, prvi pripravljalni spis – 300 točk, pristop na drugi narok za glavno obravnavo 150 točk, po 60 točk za dve odsotnosti iz pisarne, 2 % za materialne stroške za stranko, 20 % DDV na odvetniške storitve in potne stroške za dva pristopa na sodišče (S.-B.-S. 140 km po 0,30 EUR), kar znese 42 EUR ter stroške sodnih taks. Stranskemu interveninetu pa je kot potrebne stroške priznalo stroške sestave prve pripravljalne vloge – 300 točk, za pristop na prvo obravnavo – 300 točk in za trajanje 50 točk, za pristop na 2 narok za glavno obravnavo 150 točk in 100 točk za trajanje naroka, potne stroške za dvakratni prihod na sodišče (NM.-B.-NM.je 180 km po 0,30 EUR), kar znese 54 EUR. Tako potrebni in priznani stroški tožene stranke ob vrednosti točke 0,459 EUR znesejo 867,87 EUR stroškov zastopanja in 64,72 EUR sodnih taks za odgovora na tožbo. Potrebni in priznani stroški stranskega intervenienta pa znesejo 475,36 EUR.

Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o priglašenih pritožbenih stroških in sicer je glede na uspeh s pritožbo tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe po 375 točk in za materialne stroške 2 %, tako da potrebni stroški zastopanja v pritožbenem postopku stranskega intervenienta znašajo 175,57 EUR in tožene stranke ob upoštevanju 20 % DDV na odvetniške storitve 210,68 EUR (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Poleg tega pa so potrebni stroški tožene stranke še stroški sodnih taks za pritožbo v višini 147,78 EUR in poštnine 1,80 EUR.

Pritožbeno sodišče je pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz izreka, na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP, za odločitev o stroških postopka pa je imelo podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.

O predlogu stranskega intervenienta za dopustitev revizije pritožbeno sodišče ni odločilo, saj mora skladno s 367.b členom ZPP stranka predlog za dopustitev revizije podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje pri vrhovnem sodišču, ki o predlogu tudi odloči (2. odstavek 367. a člena ZPP).