Jedro

Ker gre za pogodben odnos, je tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvoumno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride tudi do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Če pa ta volja strank ni nedvoumno izražena, pa morajo veljati smiselno uporabljena pravila OZ. V primeru pogodbe sklenjene za nedoločen čas (OZ to v 333. členu obravnava kot trajno dolžniško razmerje), lahko vsaka stranka razmerje prekine z odpovedjo. Če pride do odpovedi, se postavi vprašanje, ali je možno dano odpoved še preklicati ali ne. OZ o tem nima nobenih neposrednih določb. Je pa v OZ določba, ki z institutom učinka ponudbe v 25. členu ureja ponudbo pri sklepanju pogodb. Ker običajno velja, da se pogodbe oziroma posle odpoveduje na enak način, kot se jih sklepa, mora odpoved pogodbe o zaposlitvi biti obratna s ponudbo. Za ponudbo pa v drugem odstavku 25. člena OZ velja, da lahko umakne samo, če je ponudnik prejel umik, preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo. To pa pomeni, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko umakne do trenutka (ali istočasno z njim), ko nasprotna stranka odpoved prejme, po tem pa umik odpovedi ni več možen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10.4.2003 nezakonita in da se razveljavi in da je tožnik pri toženi stranki še vedno v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi z dne 30.6.2000. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, tožbo pa zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 30.6.2000 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je prenehala veljati 28.2.2003 in po vložitvi tožbe, ugotovila, da je storila napako. Zato je odpoved preklicala in tožnika pozvala nazaj na delo. Tožnik se je očitno s tem strinjal, saj je postavil tožbeni zahtevek na vzpostavitev delovnega razmerja. Takrat je tožnik izgubil pravni interes na vodenju sodnega postopka. Kljub pozivu tožnik ni storil nič. Prijavljen je bil v zavarovanje, zdravstveno je bil sposoben za opravljanje dela s polovičnim delovnim časom. O tem, da je tožnik zadržan ali da na delo ne bo prišel, tožene stranke ni obvestil. Zato tožena stranka ni imela druge izbire, kot da mu pogodbo o zaposlitvi izredno odpove. Tožena stranka ne soglaša s stališčem sodišča, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče preklicati. S tem, ko je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo, je izpolnila svoj del obveznosti. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni navedena pravna podlaga za odločitev sodišča. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ali podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno obravnavo.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se skozi revizijo prepletajo navedbe tudi o (ali predvsem o) zadevi III Pd 74/2003 v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, čeprav je predmet tega spora izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato revizijsko sodišče ni zavzelo nobenega stališča, ki ni v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zmotna uporaba materialnega prava, ali če uporaba materialnega prava ni bila ustrezno obrazložena v sodni odločbi, ne pomeni, da so bile s tem bistveno kršene določbe pravdnega postopka in da zato sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodbo je mogoče preizkusiti, ko ima razloge o odločilnih dejstvih in v razlogih ni nasprotja. Pomanjkljivo obrazložitev v zvezi z uporabo materialnega prava, na katero pazi tudi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je vedno možno dopolniti. Zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec izredno odpove iz razlogov, ki so našteti v 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) in pod pogoji iz 110. člena ZDR. Pogodbo o zaposlitvi je mogoče izredno odpovedati, če je ta veljavna in zavezuje obe pogodbeni stranki.

Iz dokaznega postopka izhaja, da sta pravdni stranki pogodbo o zaposlitvi sklenili 30.6.2000. Tožena stranka je to pogodbo redno odpovedala iz poslovnega razloga dne 9.1.2003, tožniku pa je delovno razmerje prenehalo dne 28.2.2003. Že po vložitvi tožbe je tožena stranka 3.3.2003 ustno, nato pa 6.3.2003 še pisno tožnika pozvala nazaj na delo, pri čemer je v pisnem pozivu navedla, da razveljavlja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se pozivu ni odzval in se na delu ni zglasil. Nato je tožena stranka tožniku 10.4.2003 pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala.

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da delodajalec potem, ko je delavec prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpovedi ne more več enostransko preklicati. Glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZDR se namreč glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če z ZDR ni določeno drugače. Zato je treba tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljati določbe Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001).

OZ nima določb, ki bi jih lahko neposredno uporabili za odpoved take pogodbe kot je pogodba o zaposlitvi. Pri pogodbi o zaposlitvi treba upoštevati, da gre praviloma za pogodbo trajnega značaja in da odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni veliko spremembo na strani delodajalca, še bolj pa na strani delavca. Ker se pojavi tudi vprašanje nadaljevanja dela na strani delodajalca oziroma vprašanje socialne varnosti na strani delavca, mora biti ravnanje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da zagotavlja čim večjo pravno varnost obema pogodbenima strankama. Zato morajo biti pravna razmerja pogodbenih strank ves čas jasna. To tudi za čas, ko ena ali druga pogodbena stranka iz katerega koli razloga pogodbo o zaposlitvi odpove. Odpoved je pravno enostranski pravni posel, pri katerem ima sama izjava (ki mora biti glede na določbo prvega odstavka 86. člena ZDR pisna) za posledico odločilen vpliv na obstoječe pravno razmerje (izjava volje).

Ker gre za pogodben odnos, je tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvoumno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride tudi do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadaljevanja odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Če pa ta volja strank ni nedvoumno izražena, pa morajo veljati smiselno uporabljena pravila OZ. V primeru pogodbe sklenjene za nedoločen čas (OZ to v 333. členu obravnava kot trajno dolžniško razmerje), lahko vsaka stranka razmerje prekine z odpovedjo. Če pride do odpovedi, se postavi vprašanje, ali je možno dano odpoved še preklicati ali ne. OZ o tem nima nobenih neposrednih določb. Je pa v OZ določba, ki z institutom učinka ponudbe v 25. členu ureja ponudbo pri sklepanju pogodb. Ker običajno velja, da se pogodbe oziroma posle odpoveduje na enak način, kot se jih sklepa, mora odpoved pogodbe o zaposlitvi biti obratna s ponudbo. Za ponudbo pa v drugem odstavku 25. člena OZ velja, da lahko umakne samo, če je ponudnik prejel umik, preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo. To pa pomeni, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko umakne do trenutka (ali istočasno z njim), ko nasprotna stranka odpoved prejme, po tem pa umik odpovedi ni več možen.

Tožena stranka svoje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kljub ugotovljeni napaki enostransko ni mogla več umakniti (lahko pa bi pripoznala tožbeni zahtevek - 316. člen ZPP), še posebej, ker so že nastopile vse posledice redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik ni bil več v delovnem razmerju, ga tožena stranka ni mogla klicati nazaj na delo, niti mu kasneje, ko se na njene pozive ni odzival, ni mogla več izredno odpovedati delovnega razmerja, ker to ni več obstajalo. Pri tem za odločitev v tem sporu niso pomembna dejstva, ki jih je treba ugotavljati in razčistiti v sporu, ki teče zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ki se ves čas postopka mešajo tudi v ta spor, čeprav zanj niso pomembna.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.