Jedro

Tako o izvršilnem naslovu kot o izvršbi je bilo pravnomočno odločeno še pred vložitvijo tožbe 17. 6. 2013, zato ni podan pravovarstveni interes za presojo odloga upravne izvršbe v upravnem sporu. Pravni interes v upravnem sporu mora namreč vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni več mogoče odpraviti, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor, saj si tožnica svojega pravnega položaja v zvezi z zavrnitvijo njenega predloga za odlog upravne izvršbe ne more več izboljšati.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanima sklepoma zavrnil tožničini zahtevi za odlog izvršbe dveh odločb gradbene inšpekcije in sicer: s sklepom št. 06122-1083/2011/67 z dne 13. 2. 2013 je zavrnil zahtevo za odlog izvršbe odločbe št. 06122-1083/2011/20 z dne 13. 4. 2012, s sklepom št. 06122-1083/2011/70 z dne 15. 2. 2013 pa je zavrnil zahtevo za odlog izvršbe odločbe št. 06122-1083/2011/19 z dne 6. 4. 2012. Iz obrazložitev izhaja, da tožnica ni izkazala, da bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda (tretji odstavek 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

Drugostopenjski organ je tožničini pritožbi zoper izpodbijana sklepa zavrnil, ker je ugotovil, da sta odločitvi prvostopenjskega organa o zavrnitvi tožničinih vlog pravilni.

Tožnica se s takima odločitvama ne strinja. V tožbi navaja, da je odločitev glede rušenja podpornih zidov neutemeljena in da bi z rušenjem nastala nepopravljiva škoda za okolje. Podporni zidovi naj bi bili postavljeni že pred letom 1967. Glede obstoječe nadstrešnice in prikolice pa izjavlja, da je prikolico že umaknila, nadstrešnico pa bo rekonstruirala v enostaven objekt. Sklicuje se na Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje in sodišču predlaga, naj obe izpodbijani odločbi razveljavi, ustavi inšpekcijski postopek in ugotovi ničnost, podrejeno pa, naj odloči, da se izvršba zadrži do rešitve njene vloge glede enostavnega objekta.

Tožba ni dovoljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt. Sodišče tožnice ni pozivalo, naj odpravi pomanjkljivosti tožbenega predloga, saj tudi za izpodbijanje prvostopenjskih sklepov niso izpolnjene procesne predpostavke.

Kot je bilo že povedano, sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Isti zakon v drugem odstavku 5. člena določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Pri odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) gre za institut, o katerem se odloča s sklepom. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 262. člena ZUP pa se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo. Ker z obravnavanim sklepom postopek o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan, ta sklep ne spada med sklepe, za katere prej omenjeni drugi odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da se lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

Sklep o odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP se po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi sklep o zavrnitvi vloge za odlog izvršitve inšpekcijske odločbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, zato se z njim ne odloča o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. O tem je bilo odločeno že z inšpekcijskima odločbama, ki v obravnavani zadevi predstavljata izvršilni naslov, iz tožbenih navedb pa ne izhaja, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal tožničino obveznost iz te odločbe in s tem posegal vanjo. Tudi posledice, ki jih tožnica navaja, niso posledice odločitve, izpodbijane v tem upravnem sporu v zvezi z odlogom izvršbe, temveč izhajajo iz izvršilnega naslova.

Poleg tega iz prej omenjene določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP izhaja, da je vloženo pravno sredstvo formalno procesni pogoj za odlog izvršbe, verjetno izkazana nepopravljiva škoda pa je vsebinski pogoj. Presoja vsebinskega pogoja za odlog izvršbe je torej mogoča le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu, zato odlog upravne izvršbe lahko učinkuje le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov. Ko je o pravnem sredstvu odločeno, ni več pravnega interesa za presojo zakonitosti zavrnitve predloga za odlog upravne izvršbe (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 312/2012 z dne 24. 1. 2013).

Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov sicer izhaja, da v času odločanja o odlogu izvršbe še ni bilo odločeno o tožbah zoper izvršilna naslova, iz vpisnika tukajšnjega sodišča pa je razvidno, da je bilo o pravnih sredstvih zoper oba izvršilna naslova pravnomočno odločeno, to je zoper odločbo št. 06122-1083/2011/20 z dne 13. 4. 2012, s sodbo Upravnega sodišča I U 1605/2012 z dne 14. 2. 2013, zoper odločbo št. 06122-1083/2011/19 z dne 6. 4. 2012 pa s sodbo I U 1606/2012 z dne 7. 3. 2013. To pomeni, da sta upravna spora v zvezi z navedenima inšpekcijskima odločbama končana. Iz obrazložitve odločb drugostopenjskega organa je razvidno še, to pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, da se tožnica zoper sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-1083/2011/53 in 06122-1083/2011/54, oba z dne 10. 10. 2012, ni pritožila, kar pomeni, da sta tudi ta dva sklepa pravnomočna.

Ker je bilo tako o izvršilnem naslovu kot o izvršbi pravnomočno odločeno še pred vložitvijo tožbe 17. 6. 2013, ni podan pravovarstveni interes za presojo odloga upravne izvršbe v upravnem sporu. Pravni interes v upravnem sporu mora namreč vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni več mogoče odpraviti, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor, saj si tožnica svojega pravnega položaja v zvezi z zavrnitvijo njenega predloga za odlog upravne izvršbe ne more več izboljšati (tako glede pravnega interesa tudi Vrhovno sodišče v sklepih X Ips 186/2007 z dne 17. 6. 2010 in X Ips 747/2005 z dne 15. 12. 2009 in X Ips 312/2012 z dne 24. 1. 2013). Zato tožnica za izpodbijanje sklepov o zavrnitvi zahteve za odlog izvršbe tudi pravnega interesa nima.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zoper izpodbijana akta zavrglo iz razlogov po 4. in 6. točki prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je bila vložena zoper akta, ki po določbah ZUS-1 nista upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in nista upravna akta, ki bi posegala v njeno pravico ali na zakon oprto korist.