Jedro

O državljanstvu pokojnega AA je bilo odločeno v postopku ugotavljanja državljanstva s pravnomočno sodno odločbo, na katero je sodišče na podlagi 2. člena Zakona o sodiščih vezano v tem upravnem sporu, kjer gre za denacionalizacijo, torej za drug postopek, ni mogoče obravnavati in še manj upoštevati ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin v A, S ulica 28, parc. št. 1490/3 in 1490/1, vložna št. 767 k.o. B, v času podržavljenja parc. št. 11/1, vložna št. 311 k.o. C, ki sta jo vložila BB in CC iz Avstrije. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da sta vlagatelja nesporno dokazala, da sta pravna naslednika po pokojnem AA, kateremu je bilo premoženje zaplenjeno z odločbo zaplembene komisije v A z dne 16. 10. 1945, kot osebi nemške narodnosti. Ker zahtevku ni bilo priloženo potrdilo o državljanstvu, je Ministrstvo za kulturo zaprosilo Oddelek za notranje zadeve Občine A, da skladno s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) reši predhodno vprašanje in izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu. Občina A je dne 23. 5. 1994 izdala odločbo, s katero je odločila, da se AA, rojen 7. 5. 1897 v A, ni štel za jugoslovanskega državljana. Zoper to odločbo, ki je postala dokončna 24. 4. 1995, je bila vložena tožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki pa jo je dne 16. 3. 2000 kot neutemeljeno zavrnilo, s čimer je odločba postala pravnomočna. V 9. členu ZDen je določeno, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Iz ugotovitvene odločbe izhaja, da AA v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, zato skladno z določilom 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije. Iz spisne listine A2 z dne 12. 8. 1949, pa je še razvidno, da je AA pridobil avstrijsko državljanstvo in da je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Avstrije po državni pogodbi, tako da se tudi na podlagi 2. odstavka 10. člena ZDen ne šteje za upravičenca do denacionalizacije.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta na podlagi zapuščinskega sklepa sodišča v Gradcu z dne 29. 6. 1965 razglašena za pravna naslednika po pokojnem AA, rojenem 7. 5. 1897, umrlem 10. 4. 1965 v Gradcu. Temu je bilo premoženje zaplenjeno z odločbo Zaplembene komisije v A z dne 16. 10. 1945, kot osebi nemške narodnosti. Občina A je odločila, da se AA ni štel za jugoslovanskega državljana, Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ravno tako je zavrnilo tožbo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča U 760/95 z dne 6. 3. 2000 je vložila tožeča stranka ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije 10. 5. 2000, vendar pa je Ustavno sodišče s sklepom, Up 155/00 z dne 29. 5. 2001, odločilo, da se ustavna pritožba ne sprejme. Tožeči stranki se s tako odločitvijo ne strinjata in utemeljujeta, da je AA bil jugoslovanski državljan na dan 28. 8. 1945. Prvostopni organ ob izdaji ugotovitvene odločbe v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o državljanstvu ni izvedel dokaznega postopka glede ugotovitve jugoslovanskega državljanstva v skladu s 1. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 101/47, 88 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž), in sicer, da so se za državljane FLRJ štele vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ po veljavnih predpisih. Tega ni preverilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Prvostopni organ je ugotovil, da se je AA izselil v Avstrijo 7. 5. 1945, vendar ni razvidno, na podlagi katerega dokumenta je organ prišel do te ugotovitve. Organ za notranje zadeve ni zaslišal in ni omogočil tožnikoma, da se izjasnita glede dejstev v zvezi z državljanstvom, prav tako ni zaslišal predlaganih prič. Iz zaplembenih listin - odločbe Mestne zaplembene komisije v A z dne 16. 10. 1945, in sklepa Okrajnega sodišča v A z dne 8. 4. 1947, je razvidno, da je šteti AA za jugoslovanskega državljana in da se je nahajal v A še 8. 4. 1947, ko je bil izdan sklep sodišča, torej po 28. 8. 1945, to je po datumu, ki je podlaga za pridobitev jugoslovanskega državljanstva po 1. odstavku 35. člena ZDrž. Glede na to da postopek ugotovitve državljanstva še ni končan, saj bosta tožeči stranki izkoristili možnost pritožbe na mednarodno sodišče, je preuranjeno stališče prvostopnega organa, da AA v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan. Ne zadostuje pa tudi ugotovitev tožene stranke, da tožeči stranki nista upravičenca do denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 10. člena ZDen, ker naj bi imel AA možnost pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Avstrije, in sicer po državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne demokratične Avstrije. AA ni prejel odškodnine, zato tudi ni podlage za zavrnitev zahtevka na osnovi 2. odstavka 10. člena ZDen. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali pokojni AA, ki se ne šteje za jugoslovanskega državljana, izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo kot denacionalizacijski upravičenec.

Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98 in 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US in 54-I/02.-odl. US, v nadaljevanju: ZDen) so upravičenci, če so bile v času, ko je bilo njihovo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (1. odstavek 9. člena ZDen). Ker pokojni AA v evidenco o državljanstvu ni bil vpisan (in zato stranka dokazila ni mogla predložiti), je upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekinil zaradi rešitve predhodnega vprašanja, to je izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca. Jugoslovansko državljanstvo je namreč sestavni del dejanskega stanja (pogoj), za ugotovitev upravičenca za denacionalizacijo, kot ga zahteva abstraktna norma 9. člena ZDen. O spornem pravnem razmerju, obstoju jugoslovanskega državljanstva pokojnega AA, je bilo odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom. Organ je bil pri odločitvi o zahtevi za denacionalizacijo na ta akt vezan in je zato pravilno odločil in zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, saj se pokojni AA ni štel za jugoslovanskega državljana in zato ni upravičenec za denacionalizacijo glede na določilo 9. člena ZDen. Sodišče se glede na to, da je bilo o državljanstvu pokojnega AA odločeno v postopku ugotavljanja državljanstva s pravnomočno odločbo, na katero je sodišče na podlagi 3. člena Zakona o sodiščih vezano v tem upravnem sporu, kjer gre za denacionalizacijo, torej za drug postopek, ni mogoče obravnavati in še manj upoštevati ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi ugovor tožnikov, češ da AA ni prejel odškodnine za podržavljeno premoženje od Avstrije, in da bi mu zato pripadala odškodnina od Republike Slovenije. Drugi odstavek 10. člena ZDen namreč izključuje pravico do denacionalizacije po ZDen tudi za osebe, ki so imele pravico dobiti odškodnino od druge države, ne glede na to, če so to odškodnino tudi dejansko dobile. Tudi sicer pa razlog za zavrnitev denacionalizacijske zahteve ni 2. odstavek 10. člena ZDen, temveč 9. člen ZDen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.