Jedro

V kolikor je obstajala tožnikova posredna soposest na stanovanju, ker je bil tožnik kot eden od solastnikov stavbe tudi eden od najemodajalcev v razmerju do najemnice spornega stanovanja, je ta posredna posest prenehala, ko se je najemnica izselila. Glede na navedbe v tožbi in glede na točko 1 tožbenega zahtevka naj bi bilo motilno dejanje toženke (vselitev v sporno stanovanje) storjeno 10 mesecev po izselitvi najemnice, takrat pa tožnik ni bil več posredni posestnik in nima posestnega varstva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko v soposesti stanovanjske hiše na ......................... in jo povsem izključila iz posesti prostorov v visokem pritličju navedene hiše s tem, da se je dne 16.12.1998 vselila v navedene prostore (razen v sobo, namenjeno pisarni) in vanje namestila svoje stvari ter tako tožniku onemogočila vstop vanje in njihovo uporabo. Zavrnjen je nadalje zahtevek, da mora toženka izprazniti navedene prostore in jih prazne izročiti tožniku v posest ter zahtevek, da se ji v bodoče prepove posegati v posest tožnika s takimi in podobnimi motitvenimi dejanji. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnik ni bil neposredni posestnik spornega stanovanja, zatrjeval pa je posredno posest, češ, da je skupaj z drugimi solastniki hiše oddajal sporno stanovanje tretji osebi A. J. in torej preko nje izvajal posredno posest. Po presoji prvega sodišča tožeča stranka ni izkazala posredne posesti na spornem stanovanju, saj se je po navedbah tožene stranke najemno razmerje izvrševalo med toženo stranko in A. J. in se zaključilo z izselitvijo najemnice, ko je dne 20.2.1998 od toženke prejela znesek 7.000,00 DEM za poplačilo vseh medsebojnih terjatev v zvezi s stanovanjem.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka preko pooblaščenke in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bilo najemno razmerje sklenjeno in je najemnica dejansko izvrševala neposredno posest na podlagi dogovora med solastniki, torej z njihovo prepustitvijo neposredne posesti najemnici. Z ravnanjem toženke, ki je nagovorila najemnico na prepustitev njene neposredne posesti samo njej, se je spremenil obseg in vsebina te posesti. To ni bil del dogovora o načinu upravljanja skupne lastnine, kot je veljal do tedaj. s sklenjenim dogovorom z dne 20.2.1998 je toženka tožniku dejansko onemogočila dotedanji način izvrševanja njegove posredne posesti. V kolikor sodišče meni, da je do izgube posesti prišlo že tedaj, je potrebno upoštevati enoletni objektivni rok za vložitev tožbe, ki je tudi še pravočasna. Tožnik za dogovor in za prepustitev stanovanja ni vedel nič, zvedel je le za vselitev toženke v sporno stanovanje. Toženka je prekoračila dotedanji dogovor o izvrševanju neposredne posesti s strani najemnice za vse solastnike kot posredne posestnike, saj želi izvrševati neposredno posest le v svojem imenu in za svojo korist. S tem je izkazana prekoračitev dotedanjega razmerja med soposestniki, posrednimi in neposrednimi.

Proti sklepu se posebej pritožuje tudi tožnik sam in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da obstaja najemno razmerje med toženo stranko in A. J.. Toženka ni mogla biti posredni posestnik spornega stanovanja in A. J. ni bila izključno njen najemnik. Potrdilo z dne 20.2.1998 ne govori, da bi A. J. toženo stranko štela za najemodajalko. A. J. je vedela, da tožena stranka ni edina najemodajalka, saj je dobro vedela, da je med ostalimi tudi tožnik kot solastnik najemodajalec. Dne 2.6.1997 mu je namreč poslala dopis kot solastniku zgradbe, v katerem ga obvešča, da bi se odselila in izpraznila stanovanje pod pogojem, da ji solastniki izplačajo 8.000,00 DEM (priložen dopis pod A6). Očitno je, da je tožena stranka izplačala A. J. 7.000,00 DEM, da bi se sama vselila v stanovanje, za kar nima pravice.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pavilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnik ni neposredni posestnik spornega stanovanja (1. odstavek 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Stališče tožeče stranke je, da je bil tožnik kot eden od solastnikov stavbe na ............................. eden od najemodajalcev v razmerju do A. J. kot dolgoletne najemnice spornega stanovanja, tako da naj bi šlo za tožnikovo posredno soposest do tega stanovanja (2. in 4. odst. 70. člena ZTLR). Prvostopno sodišče pa ugotavlja, da tožnik svoje posredne posesti na spornem stanovanju ni izkazal. Meni, da pred motenjem ni bil posredni posestnik navedene nepremičnine, tako da ni aktivno legitimiran na vložitev tožbe zaradi motenja posesti oziroma soposesti. Tožeča stranka v obeh pritožbah temu zaključku oporeka, vendar neutemeljeno. Ne upošteva namreč, da je tožnik svojo posredno posest s tem, ko je najemno razmerje prenehalo in se je najemnica A. J. dne 20.2.1998 izselila (toženkino izpoved o tem potrjuje potrdilo A.J.. z dne 20.2.1998 - P 3), dne 20.2.1998 izgubil. Po 20.2.1998 tožnik ni niti neposredni niti posredni posestnik spornega stanovanja. Po navedbah v tožbi in glede na točko 1 tožbenega zahtevka naj bi bilo toženkino motilno dejanje storjeno dne 16.12.1998, ko naj bi se toženka vselila v navedene prostore. Ker po 20.2.1998 tožnik ni več posredni posestnik, to ni bil niti dne 16.12.1998, ko naj bi bilo po zatrjevanju tožeče stranke storjeno motilno dejanje s toženkino vselitvijo v sporno stanovanje, iz česar sledi, da je pravilen dejanski in materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik v času motenja ni bil posredni posestnik sporne nepremičnine. Ker daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (78. člen ZTLR), je torej tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Dodati je še, da tožeča stranka v pritožbi pooblaščenke že sama ugotavlja izgubo posesti dne 20.2.1998, zmotno pa se sklicuje na enoletni objektivni rok za vložitev tožbe, ki da je pravočasna. Vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe se v tej pravdi ni pojavilo in se tudi ni moglo glede na formulacijo v tožbenem zahtevku, da je bilo motilno dejanje storjeno dne 16.12.1998. Vezanost na tožbeni zahtevek pa je onemogočala ugotavljanje, ali je bilo motenje posesti morda storjeno že kdaj prej.

Pitožbeno sodišče zaključuje, da pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, ni pa bilo tudi kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba obe pritožbi zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 380. člena ZPP).