Jedro

Informativni dokazi v pravdnem postopku niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Vendar pa za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Iz navedb toženke namreč ne izhaja, da bi bila dejstva v zvezi z nastalo škodo in njeno višino zunaj toženkinega zaznavnega območja, tako da teh dejstev ni poznala ali jih ni mogla spoznati. Spoznala bi jih lahko tudi s pomočjo pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja, ki bi se štelo kot del njene trditvene podlage.

Izrek

Revizija se zavrže glede tožbenega zahtevka na plačilo 11.431,65 EUR s pripadki ter nasprotnega tožbenega zahtevka na izstavitev listin in podajo izjave (pcto. 12.748,37 EUR).

V preostalem delu (glede nasprotnih tožbenih zahtevkov na plačilo 1,293.607,06 (1,251.877,80 + 41.729,26) EUR s pripadki) se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 2.478,60 EUR stroškov odgovora na revizijo, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo: razveljavilo izdani sklep o izvršbi tudi v 1. in 3. točki izreka (prvi odstavek); zaradi umika tožbe za znesek 315.537,50 SIT postopek v tem delu ustavilo (drugi odstavek); ugotovilo, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke v višini 2,739.481,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 1999 do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3,055.019,00 SIT od 30. 12. 1998 do 11. 2. 1999 (tretji odstavek); ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2,739.481,50 SIT (četrti odstavek); toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2,739.481,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 1999 do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3,055.019,00 SIT od 30. 12. 1998 do 11. 2. 1999 (peti odstavek); zavrglo nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo 2,739.481,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2003 dalje (šesti odstavek); zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek na izstavitev oziroma izročitev izbrisne pobotnice B. d. d. oziroma dokaza, da je zemljiškoknjižna plomba B. d. d. na skladiščih C. d. o. o. umaknjena, obstoječih načrtov zgradbe in skladišč C. d. o. o., s pripadajočimi uporabnimi dovoljenji, ter sporazuma koriščenja in vzdrževanja skupnih prostorov in naprav, funkcionalnih zemljišč in parkirnih prostorov, ter na plačilo 307,260.518,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2003 dalje (sedmi odstavek); toženi stranki naložilo plačilo izvršilnih stroškov tožeče stranke v znesku 79.724,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 1999 do plačila in nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2,599.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2004 do plačila (osmi odstavek); in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške (deveti odstavek).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo v tretjem in petem odstavku izreka spremenilo tako, da je zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2,739.481,50 SIT zavrnilo za čas od 1. 1. 2002 dalje (prvi odstavek). V preostalem delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu (tretjem do devetem odstavku izreka) potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek). Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek).

3. Zoper nespremenjeni del odločbe sodišča prve stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odločbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi tudi v preostalem delu, sodbo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; za stroške revizijskega postopka pa odloči, da so nadaljnji pravdni stroški.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije in zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se je po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Razlogi za delno zavrženje revizije

6. Izredna pravna sredstva so dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Po določbi 490. člena ZPP pa revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).

7. Predmet revizijskega izpodbijanja je odločitev sodišča druge stopnje o tožbenem zahtevku na plačilo preostanka kupnine in kapitaliziranih zamudnih obresti od neplačane kupnine, katerega izpodbijana vrednost znaša 11.431,65 EUR(1), ter odločitev o treh objektivno kumuliranih zahtevkih po nasprotni tožbi: (1) na izstavitev listin in podajo izjave (pcto. 12.748,37 EUR), (2) na plačilo odškodnine zaradi neodobritve kredita, v višini 10,000.000,00 SIT (sedaj 41.729,26 EUR), ter (3) na plačilo odškodnine zaradi preprečevanja priključitve električnega kabla na lastno odjemno mesto, v višini 300,000.000,00 SIT (sedaj 1,251.877,80 EUR).

8. Zaradi nedoseganja mejne vrednosti za dovoljenost revizije, le-ta ni dovoljena glede tožbenega zahtevka na plačilo 11.431,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Nasprotna tožba je samostojna tožba. Zato se vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi glede dovoljenosti revizije presoja samostojno.(2) Ker imajo zahtevki po nasprotni tožbi različno (dejansko in pravno) podlago, je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Od zahtevkov po nasprotni tožbi presegata mejno vrednosti za dovoljenost revizije odškodninska zahtevka, medtem ko zahtevek na izročitev listin in podajo izjave (pcto. 12.748,37 EUR) te vrednosti ne dosega.

10. Iz razloženega sledi, da revizija tožene stranke ni dovoljena glede tožbenega zahtevka na plačilo preostanka kupnine in kapitaliziranih zamudnih obresti od neplačane kupnine ter glede nasprotnega tožbenega zahtevka na izstavitev listin in podaje izjave (490. člen ZPP). Na podlagi podlagi 377. člena ZPP je zato revizijsko sodišče (ker tega ni storila že prvostopenjsko sodišče) revizijo tožene stranke v tem delu zavrglo (I. točka izreka).

Razlogi za zavrnitev revizije v preostalem delu

11. Tožena stranka je z nasprotno tožbo (poleg zahtevka na izstavitev listin in podajo izjave, glede katerega revizija ni dovoljena) uveljavljala dva odškodninska zahtevka: prvega, na povrnitev škode zaradi nezmožnosti pridobitve hipotekarnega kredita, v višini 10,00.000,00 SIT (sedaj 41.729,26 EUR), ker tožeča stranka ni upoštevala svoje pogodbene zaveze o prodaji nepremičnine, proste bremen; in drugega, na povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi preprečevanja priključitve obstoječega kabla na lastno odjemno mesto, v višini 300,000.000,00 SIT (sedaj 1,251.877,80 EUR).

12. Revizijske navedbe, ki zadevajo nasprotno tožbo, je mogoče strniti v dva bistvena očitka: da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke ter da je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da ni vzročne zveze med ugotovljeno pogodbeno kršitvijo tožeče stranke (prodajo nepremičnine, ki ni bila prosta bremen) in škodo zaradi neodobritve kredita, ki naj bi nastala toženi stranki.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ker je presodilo, da tožena stranka ni podala zadostnih trditev o škodi, ki naj bi ji nastala, in njeni višini(3), sodišče druge stopnje pa se je z zavrnitvijo dokaznega predloga in razlogi zanjo strinjalo. Kot izhaja iz navedb po nasprotni tožbi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala odškodninski zahtevek zaradi neodobritve kredita, je tožena stranka „glede višine škode“ predlagala, da „sodišče postavi izvedenca finančne stroke, ki naj pregleda poslovanje tožene stranke leto dni pred nakupom nepremičnine in v nadaljevanju po nakupu nepremičnine, ob upoštevanju, da tožena stranka ni mogla pridobiti obratnih sredstev iz naslova kredita, ter izračuna škodo“. Gre za primer tako imenovanega informativnega ali poizvedovalnega dokaza, s katerim naj bi se šele spoznalo dejstvo, pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku. V domači sodni praksi(4) in literaturi(5) se je izoblikovalo stališče, da informativni dokazi v pravdnem postopku niso dovoljeni. Novejši pogledi(6) zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Vendar pa za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Iz navedb toženke namreč ne izhaja, da bi bila dejstva v zvezi z nastalo škodo in njeno višino zunaj toženkinega zaznavnega območja, tako da teh dejstev ni poznala ali jih ni mogla spoznati. Spoznala bi jih lahko tudi s pomočjo pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja, ki bi se štelo kot del njene trditvene podlage.(7) (8) Upoštevaje razloženo, sodiščema nižjih stopenj ni mogoče očitati kršitve postopka zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je bila njuna ocena o njegovi nepotrebnosti (dejansko pa nesubstanciranosti) v obravnavanem primeru pravilna.

14. Tožena stranka se je sklicevala na neizvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke tudi v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi odklopa elektrike. Drži sicer, da je tožena stranka v zvezi s tem zahtevkom predlagala „mnenje izvedenca finančne stroke“, vendar pa ni navedla, katera dejstva naj bi se s tem dokaznim sredstvom ugotavljala. Tudi sicer izvedba tega dokaznega predloga za odločitev ni bila relevantna, saj sta sodišči nižjih stopenj presodili, da tožeča stranka ni bila povzročiteljica škode iz tega naslova. Sodiščema nižjih stopenj se zato ni bilo treba posebej opredeljevati do zavrnitve tega dokaznega predloga kot nepotrebnega, revizijskemu sodišču pa ne glede revizijskih navedb v tej smeri.

15. Iz zgornje obrazložitve sledi, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o neizkazanem nastanku škode (in njene višine) v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi neodobritve kredita. Ker morajo biti za obstoj (pogodbene) odškodninske obveznosti kumulativno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda), revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na revizijske navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija pravilnost stališča sodišč nižjih stopenj o neobstoju vzročne zveze med pogodbeno kršitvijo tožeče stranke in nastankom škodne posledice.

16. Ker revizijsko sodišče ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo v preostalem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (III. točka izreka). Ker revident z revizijo ni uspel, mora nasprotni stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške sestave odgovora na revizijo, ki skupaj z 20% davkom na dodano vrednost, znašajo 2.478,60 EUR; ne pa tudi povrnitve sodne takse za odgovor na revizijo, ker po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) odgovor na revizijo ni več taksiran. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Vrednost glavnega zahtevka po tožbi je bila najprej ocenjena na 12.748,37 EUR (prej 3,055.019,00 SIT), nato pa je bila zaradi umika tožbe za znesek 315.537,50 SIT in ustavitve postopka v tem delu znižana na 11.431,65 EUR (prej 2,739.481,50 SIT).

Op. št. (2): Glej na primer sklepe VS RS II Ips 646/95 z dne 25. 10. 1995, II Ips 475/2002 z dne 13. 3. 2003, II Ips 539/2007 z dne 10. 7. 2008 in III Ips 238/2008 z dne 2. 6. 2009. Op. št. (3): Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka ni postavila trditev, koliko kredita bi lahko pridobila, kolikšna obratna sredstva je potrebovala in koliko je bila sploh kreditno sposobna. Prav tako ni postavila dovolj trditev, ki bi zadostovale za ugotavljanje, česa ni mogla kupiti, ker je to morda dobila, oziroma česa ni mogla početi, ker ni mogla kupiti obratnih sredstev (tretji odstavek na 10. strani njegove sodbe).

Op. št. (4): Glej na primer odločbe VS RS III Ips 65/2004 z dne 6. 1. 2005, III Ips 122/2006 z dne 22. 4. 2008 in II Ips 665/2006 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (5): Glej J. Juhart v Civilnem procesnem pravu FLR Jugoslavije, 1961, stran 360, in J. Zobec v Pravdnem postopku, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, stran 353. Op. št. (6): Tako teorije (dr. Mile Dolenc v „Informativni dokaz v pravdnem postopku“, Pravna praksa, št. 31-32/2010 (19. 8. 2010), str. 8-10, in dr. Mile Dolenc v „O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku“, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467-1475) kot sodne prakse (sklep VS RS III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011).

Op. št. (7): Tako VS RS v sodbah II Ips 200/2005 z dne 7. 12. 2006, II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009 in II Ips 381/2009 z dne 3. 9. 2009. Op. št. (8): Takšno izvedensko mnenje je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer predložila, vendar pa zgolj za utemeljitev nastanka (dela) škode iz odškodninskega zahtevka zaradi odklopa električne energije (glej stran 3 pripravljalnega spisa tožene stranke z dne 1. 7. 2003).