Jedro

Toženka je v okviru dopuščene revizije pravilno opozorila, da sta nižji sodišči tožnici prisodili previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo. Ob primernem upoštevanju prisojenih odškodnin v podobnih odškodninskih primerih, znaša pravično denarno zadoščenje za tožnico 8.500,00 EUR.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki A. J. znesek 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tožnici 14.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,474.780,00 SIT od 21. 12. 2006 do 31. 12. 2006, od zneska 14.500,00 EUR pa od 1. 1. 2007 do plačila. V preostalem delu (za znesek 3,985.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 3,474.780,00 SIT od dne 14. 10. 2002 do 20. 12. 2006) pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank proti odločbi sodišča prve stopnje in je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 21.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2007 dalje do plačila, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 3,978.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2002 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.500,00 EUR pred 5. 1. 2007). Sodišče je tudi razveljavilo stroškovno odločbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu vrnilo zadevo nižjemu sodišču v novo odločanje. Pridržalo je tudi odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov do končne odločitve.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča sta vložili reviziji obe pravdni stranki. Tožnica je vložila dovoljeno revizijo, toženka pa dopuščeno revizijo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 61/2012 z dne 2. avgusta 2012. 4. Tožnica je vložila revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča v zavrnilnem delu, s katerim je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek v znesku 3,978.500,00 EUR. Stališče tožnice je, da je pritožbeno sodišče glede višine prisojene odškodnine napačno uporabilo materialno pravo in zato tožnici prisodilo prenizko odškodnino. Upoštevati bi namreč moralo, da je sodišče s svojim protipravnim ravnanjem povzročilo hudo in nepopravljivo škodo otroku, ki bo tožnico zaznamovala za celo življenje. Tožnica tudi poudarja, da sta nižji sodišči zahtevku po temelju sicer ugodili in zato na prvi pogled ni podan njen pravni interes glede uveljavljanja revizijskih razlogov v zvezi s temeljem. Kljub temu je prepričana, da takšen pravni interes vseeno obstaja, saj je pričakovati, da bo revizijo vložila tudi toženka, poleg tega pa tožnica želi doseči moralno zadoščenje na način, da sodišče ugotovi, da so obstajale tudi druge kršitve drugih subjektov (poleg sodišča), ki so povzročile kršitev njenih pravic. Sodišče druge stopnje naj tudi ne bi zavzelo stališča glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic tožnice. Prav tako naj ne bi držali očitki pritožbenega sodišča, da tožnica ni podala pravočasnih in ustreznih trditev v zvezi z zakonodajno protipravnostjo. Poleg tega naj bi nižji sodišči napačno odločili o odgovornosti tožene stranke za protipravno ravnanje udeležencev postopka (sodnih izvršiteljev, centra za socialno delo in osebja v vrtcu v …) ter v zvezi s protipravnim ravnanjem sodnih izvedencev. Napačna naj bi bila tudi odločitev sodišča, da ni bila podana protipravnost ravnanja sodišča v sporni zadevi, v delu, ko sodišče sploh ni poskušalo ugotavljati mnenja in želja mladoletne tožnice.

5. S sklepom II DoR 61/2012 je bila dopuščena revizija toženke glede naslednjih vprašanj: - ali sodišče druge stopnje s tem, ko je ugotovilo, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe v postopku dodelitve tožnice, ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage pravdnih strank; - ali je tožnica aktivno legitimirana za vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku; - kolikšna je primerna odškodnina zaradi kršitve do sojenja v razumnem roku; - ali je podano protipravno in krivdno ravnanje toženke; - ali je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in škodo, ki je nastala tožnici; - ali je pri kršitvi osebnostnih pravic iz družinskega življenja mogoče ločeno obravnavati in priznati odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitev osebnostnih pravic, zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu in kakšna je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; - od kdaj teče zastaralni rok za posamezne oblike nepremoženjske škode.

6. V pravočasni reviziji je toženka podrobno razčlenila vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija je bila vložena proti sodbi pritožbenega sodišča v ugodilnem delu, zaradi kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava.

7. Obe stranki sta odgovorili na revizijo nasprotne stranke.

8. Revizija toženke je delno utemeljena, revizija tožnice pa ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 195/2012 dne 19. junija 2014 odločalo o revizijah mladoletne D. J. (tožničine sestre) in Republike Slovenije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2168/2011 z dne 29. 2. 2011 v odškodninskem sporu, ki je tako glede dejanskih ugotovitev, kot tudi glede pravilne uporabe prava, bistveno podoben konkretnemu sporu. Vrhovno sodišče je pri odločanju o navedenih revizijah zavzelo stališča, ki jih je treba mutatis mutandis upoštevati tudi v sporu pravdnih strank.

10. Vrhovno sodišče je v zvezi z revizijo toženke preizkusilo sodbo pritožbenega sodišča samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, za katera je bila revizija dopuščena.(1) Na revizijske trditve in navedbe tožnice Vrhovno sodišče posebej odgovarja le, če ustrezni odgovori niso implicirani v stališčih, ki jih je sodišče zavzelo ob upoštevanju revizije toženke.

11. Pritožbeno sodišče ugotovitve, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe v postopku dodelitve otroka, ni oprlo na dejstva, ki bi bila izven okvira trditev pravdnih strank o relevantnih dejstvih. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča trditve, da sodni sklepi niso bili obrazloženi, da ni bil izveden ustrezen kontradiktorni postopek in da so bili sklepi iz formalnih razlogov nepravilni (ob upoštevanju celotnega korpusa tožničinih trditev o škodnem ravnanju sodišča), niso premalo konkretizirane in zato pritožbeno sodišče z ugotovitvijo, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe ni preseglo trditvene podlage tožbe.

12. Napačno je stališče toženke, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 536/2009 obrazložilo, da je v sporih o varstvu in vzgoji otrok ter otrokovih stikih vselej tudi otrok sam stranka postopka, čeprav formalno v postopku v tej vlogi ne nastopa. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR (tretji odstavek 105. člena in četrti odstavek 106. člena) sicer daje staršema procesno legitimacijo tudi za uveljavljanje otrokovih pravic (vzgoja in varstvo, stiki), nosilec teh pravic pa je vselej tudi otrok, zato ima tudi on sam aktivno legitimacijo. Da je bil tudi otrok stranka postopka se pokaže takrat, ko se otrok, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, v skladu s prvim odstavkom 409. člena ZPP, odloči, da bo sam uveljavil svoje pravice v postopku. Tako je pravilna odločitev sodišča, da tožnica ima aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodnine zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, v katerem sodišče ob zakonskem sporu med tožničinima staršema odloča tudi o tem, kateremu od staršev naj se po razvezi zakonske zveze tožnica zaupa v varstvo in vzgojo.

13. Vrhovno sodišče se je že v zadevi II Ips 195/2012 izreklo o relevantnosti vzročne zveze v primeru, ko škodno ravnanje sodišča sovpada s škodnim ravnanjem oškodovankinih staršev. V spornem odškodninskem primeru je tožničina škoda nedvomno rezultat nesrečne kombinacije skrajne nepopustljivosti tožničinih staršev ter pičle strokovnosti sodišča, ki je odločalo o dodelitvi otrok staršema v varstvo in vzgojo. Ravnanje tožničinih staršev v danem primeru ne more zmanjšati odškodninske obveznosti države v razmerju do tožnice in tudi ne more predstavljati razloga za pretrganje vzročne zveze med škodnim ravnanjem sodišča in tožničino škodo.

14. O obstoju in obsegu protipravnosti ravnanja povzročitelja škode se je Vrhovno sodišče že izreklo v primerljivi zadevi II Ips 195/2012. Krivda povzročitelja škode se domneva(2), tožena stranka pa glede na revizijsko neizpodbojno dejansko stanje(3) nedvomno ni dokazala, da je tožnici nastala škoda brez krivde povzročitelja.

15. V zadevi II Ips 195/2012 se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da v tovrstnih odškodninskih sporih odškodnine praviloma ni mogoče odmeriti po posameznih odškodninskih postavkah, kot v običajnih odškodninskih sporih. Zaradi prepletenosti škod je tudi v tem sporu primernejša odmera enotne odškodnine.

16. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je zastaralni rok glede tožničine odškodninske terjatve lahko pričel teči šele s pravnomočnostjo sodbe o predodelitvi tožnice, ker je bilo šele takrat odpravljeno protipravno stanje v smislu elementa odškodninske obveznosti. Šele takrat je torej prenehal vzrok nastajanja tožničine škode in zato zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred navedenim časovnim mejnikom.(4)

17. Toženka je v okviru dopuščene revizije pravilno opozorila, da sta nižji sodišči tožnici prisodili previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo. Ob primernem upoštevanju prisojenih odškodnin v podobnih odškodninskih primerih(5), znaša pravično denarno zadoščenje za tožnico 8.500,00 EUR.

18. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in je zato spremenilo izpodbijano sodbo.(6) Zato je odločilo tudi o stroških vsega postopka.(7) Pri tem je upoštevalo, da sta stranki deloma zmagali v pravdi in je njun uspeh primerljiv (glede na odločitev o temelju in višini tožbenega zahtevka).(8) .

Op. št. (1): Primerjaj določbo drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ.

Op. št. (3): Primerjaj določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Op. št. (4): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011. Op. št. (5): Primerjaj obrazložitev sodbe II Ips 195/2012 (od 21. do 25. točke).

Op. št. (6): Prvi odstavek 380. člena ZPP.

Op. št. (7): Drugi odstavek 165. člena ZPP.

Op. št. (8): Primerjaj določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.