Jedro

Zaradi (posebne) narave odškodnine po 118. čl. ZDR se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere bo kriterije morala oblikovati sodna praksa. Odmere odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škode za ta primer si tudi ni mogoče prestavljati brez ustreznega zahtevka po 1. odstavku 118. člena ZDR (in v nadaljevanju ustreznega dokaznega postopka in pravnih zaključkov sodišča) oziroma po 2. odstavku te zakonske določbe brez ustreznih trditev in jasno ter točno ugotovljenih dejstev o neki (bodoči) pravno priznani škodi na premoženjskem in/ali nepremoženjskem področju. Povedano drugače, to za primer odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR pomeni, da sodišče samo, brez upoštevanja načela odprtega sojenja, pri tem nakazanih možnosti odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR, in načela materialnega procesnega vodstva, po katerem bo poskrbelo, da bo tožnik navedel ustrezna dejstva in predlagal dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev, v nadaljevanju pa tudi izvedbe dokazov, ne bo imelo podlage za to, da tožniku samo dosodi neko odškodnino.

Izrek

Revizija zoper izpodbijani sklep v tretjem odstavku izreka se zavrže. V preostalem delu se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba v delu prvega odstavka izreka, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s ponudbo nove pogodbe z dne 10.6.2004 in novo pogodbo z istega dne, ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 15.4.2005 in naložilo toženi stranki, da tožniku od 27.7.2004 do 15.4.2005, razen za obdobje od 11.8.2004 do 12.12.2004, prizna vse pravice iz dela in po delu, vključno s plačilom plače, kot bi jo prejel če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki, vse v 8 dneh (1., 2. in 3. točka izreka sodbe). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje vseh pravic iz dela za čas od 11.8.2004 do 11.9.2004 in za čas po 16.4.2005 ter zahtevek za vrnitev na delo (4. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 3.283.629 SIT, v 8 dneh (5. točka izreka) in mu povrne stroške postopka (6. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „vodja tehnike“ iz poslovnega razloga dne 10.6.2004, istočasno pa mu je ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „kontrolor delovnega časa“. Tožnik nove pogodbe ni podpisal, delovno razmerje pa mu je prenehalo po poteku 45 dni od vročitve odpovedi, s 26.7.2004. Presodilo je, da je odpoved nezakonita, saj je tožena stranka delovno mesto vodje tehnike ukinila že v letu 2003, kar pomeni, da sta potekla roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi po petem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Tudi novo ponujena pogodba je bila za tožnika ponižujoča, prejšnje in novo delovno mesto nista bila primerljiva, sicer pa je tožena stranka tudi stopnjo izobrazbe za novo delovno mesto prilagodila stopnji izobrazbe tožnika. Kljub temu, da tožnik novo ponujene pogodbe ni podpisal, je sodišče odločilo, da razveljavi tudi to pogodbo (?). Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 118. člena ZDR je sodišče ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 15.4.2005, njegov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja po tem datumu in poziv na delo pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da nadaljevanje delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni več mogoče. Izhajalo je iz tega, da je tožena stranka tožniku že večkrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz istega razloga in da stranki tudi po dveh pravnomočnih sodbah sodišča o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista mogli urediti medsebojnega razmerja, na osebni ravni pa ne moreta več sodelovati. Sodišče je ocenilo, da v delovnem okolju zaradi popolnoma skaljenih medsebojnih odnosov tožnik ne bi mogel delati. Ker je bil tožnik v vmesnem času, ko mu je priznalo delovno razmerje, zaposlen tudi pri dveh drugih delodajalcih, mu ni priznalo pravic iz delovnega razmerja za čas od 11.8.2004 do 12.12.2004. V skladu s 118. členom ZDR mu je prisodilo tudi odškodnino v znesku 3.283.629 SIT. Ugotovilo je, da mu je zaradi nezakonite odpovedi nastala škoda, saj zaradi načina prenehanja ni bil upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti in se je njegov materialni položaj znatno poslabšal. Poleg tega mu je tožena stranka povzročila nepremoženjsko škodo, s tem ko mu je odredila delo kontrolorja delovnega časa (kar je bilo zanj pravi napor, saj ni delal ničesar), tožnik, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi že dvakrat odpovedana, pa je bil tudi v strahu, kdaj bo ponovno dobil odpoved in ostal brez zaposlitve. V skladu z Zakonom o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.) bi bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za 9 mesecev (glede na to, da je imel 21 let delovne dobe), pri toženi stranki pa bi sicer prejemal bruto plačo v višini 273.635,77 SIT. Z upoštevanjem obdobja prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti ter nepremoženjske škode je sodišče zaključilo, da je primerna in pravična odškodnina v višini 12 plač (kot je sklepati iz obrazložitve 9 plač za premoženjsko in 3 plače za nepremoženjsko škodo).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper 1., 3. in 5. točko izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje), pritožbo tožnika zoper 2. in 3. točko izreka zavrglo, zoper 4. točko izreka pa zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka). Pritožbo tožnika zoper 5. točko izreka je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (tretji odstavek izreka), zavrnilo pritožbi obeh strank zoper odločitev o stroških postopka ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (4. in 5. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa sodišča druge stopnje). V zvezi s potekom roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je opozorilo na to, da gre za materialni prekluzivni rok, zaradi česar na ta rok ne vpliva potek sodnega postopka glede prejšnje odpovedi tožnika pri toženi stranki. V nadaljevanju je ugotovilo, da je tožnik podrejeno predlagal, da sodišče samo odloči o prenehanju delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno odškodnino v višini 7.000.000 SIT in nato zaključilo, da naj bi šlo za podredni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Zaradi povsem skaljenih odnosov in tega, da za tožnika ni bilo več ustreznega dela, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo reintegracijski zahtevek in tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, kar je najdaljši možni zakonski rok. V zvezi s prisojeno odškodnino je presodilo, da tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je tožniku za čas trajanja delovnega razmerja prisodilo dvakratni znesek. Kot neutemeljen je štelo tudi pritožbeni ugovor, da pri odmeri sodišče ni upoštevalo pravno priznane škode. Kot pravno priznana škoda sta pravilno upoštevana izgubljeni zaslužek tožnika in nelagodnost, ki jo tožnik občuti zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je res upoštevalo še druge okoliščine (prikrajšanje pri plači v času od nezakonite odpovedi do sodne razveze pogodbe, strah pred ponovno odpovedjo in nelagodje zaradi razporeditve na neustrezno delo), ki jih ni mogoče upoštevati. Škodo v zvezi s temi okoliščinami naj bi tožnik trpel zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v času do rešitve spora pred sodiščem, kar ni pravilno. Odškodnina po 118. členu ZDR se ne odmeri za škodo, ki naj bi delavcu nastala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč za škodo, ker se delavec ne vrne na delo k toženi stranki in si mora poiskati drugo zaposlitev. Gre za škodo, ki jo utrpi delavec z izgubo na zaslužku v času od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovne zaposlitve in z iskanjem nove zaposlitve, pri čemer se upoštevajo zaposlitvene možnosti, delavčeva starost, delovna doba, poklic, pa tudi način odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pri delavcu povzroča dodatno nelagodje pri iskanju druge zaposlitve, in razlog, zaradi katerega je sodišče odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče nato ugotavlja, da sodišče prve stopnje odškodnine ni odmerilo v previsokem znesku. V zvezi s tožnikovo pritožbo zoper 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je presodilo, da se tožnik pritožuje v bistvu zoper tisti del, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo. K tej odločitvi namreč manjka zavrnilni del, saj je tožnik zahteval odškodnino v višini 7.000.000 SIT, sodišče pa mu je prisodilo le 3.283.629 SIT, v presežku pa njegovega zahtevka ni zavrnilo. Zato je ta del pritožbe štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožene stranke zoper 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in zoper sklep sodišča druge stopnje, da se pritožba tožnika zoper 5. točko izreka šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je revizijo vložila tožena stranka. Navaja, da je pri odločanju o utemeljenosti in višini odškodnine, ki naj bi tožniku pripadala na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev postopka, saj sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih glede nastanka škode in njene višine. Sodišči sta upoštevali kot odločilno dejstvo, da delavcu, ki mu brez krivde preneha pogodba o zaposlitvi, pripada pravica do prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po določbah ZZZPB, vendar bi morali višino odškodnine na tej podlagi dejansko ugotoviti – torej, ali bi tožnik kot brezposelna oseba od 15.4.2005 dalje prejemal nadomestilo, za kakšen čas in v kakšni višini. Izgubljeni zaslužek predstavlja razliko med plačo, ki bi jo tožniku izplačevala tožena stranka in višino odmerjenega nadomestila z upoštevanjem podatkov na dan izdaje sodbe. Ta ne upošteva, da se je tožnik lahko prijavil na zavod za zaposlovanje s 15.4.2005, torej z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi po pravnomočni sodbi. Sodišče se ne bi smelo zadovoljiti le z izhodišči, da se pri višini odškodnine upoštevajo zaposlitvene možnosti, delavčeva starost, delovna doba, poklic, itd., temveč bi moralo tudi pridobiti podatke od zavoda za zaposlovanje o možnostih in potrebah po delu tožnika. Sodišče nadalje ni obrazložilo, kolikšna višina odškodnine odpade na izgubo na zaslužku (premoženjska škoda) in koliko na nelagodnost (nepremoženjska škoda), ki jo tožnik občuti zaradi brezposelnosti. Nelagodnost po določbah civilnega prava ni pravno priznana škoda. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi glede bodoče škode - izgube na zaslužku, saj bi sodišče lahko o tem odločalo šele takrat, ko bi bila dejstva o tej škodi znana. Do zmotne uporabe materialnega prava je prišlo tudi v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje v tretjem odstavku izreka, saj ni bilo pogojev za izdajo dopolnilne sodbe. Tožnik svojega zahtevka ni utemeljil po višini, sodišče pa je o odškodnini odločilo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku. Ta v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da se je moral celo fiktivno zaposliti pri drugem delodajalcu, da si je lahko zagotovil osnovne socialne pravice pri zavodu za zaposlovanje.

Revizija delno ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), in zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Odločitev sodišča druge stopnje o tem, da se pritožba tožnika zoper 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (tretji odstavek izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje), ne predstavlja sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Zaradi tega, kljub vprašljivi odločitvi sodišča druge stopnje v tem odstavku (saj tožnik sploh ni postavil podrejenega zahtevka, temveč je podal podrejeno ponudbo za poravnavo v višini 7.000.000 SIT, višino predlagane odškodnine pa je tudi sicer utemeljil na podlagah izven 118. člena ZDR), revizija zoper to odločitev ni dovoljena. Glede na to jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. v povezavi s 374. členom ZPP).

V ostalem delu, ki se nanaša na odločitev sodišča glede odškodnine po 118. členu ZDR, je revizija utemeljena.

Bistvena kršitev postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in višini odškodnine, ni podana. Razlogi o odškodnini in njeni višini so namreč iz sodbe razvidni. Drugo vprašanje pa je, če so ti razlogi materialnopravno pravilni.

V obravnavani zadevi gre za primer odločitve o obstoju delovnega razmerja in odškodnini po drugem odstavku 118. člena ZDR. Tožnik je vztrajal pri zahtevku za reintegracijo in je le podrejeno v smislu poravnalne ponudbe navajal, da bi se bil pripravljen poravnati ob izplačilu 7.000.000 SIT kot ustrezne odškodnine (glej l. št. 26-29). Pri tem naj bi ta odškodnina zajemala njegovo škodo po treh pravnomočnih sodbah in škodo v zvezi s tem sporom, iz (pomanjkljive in nekoliko nejasne) obrazložitve višine te odškodnine pa je razvidno tudi, da se niti ne nanaša na odškodnino namesto reintegracije (l. št. 26-29, 37). Glede na to, da je sodišče po izvedenih dokazih ugotovilo, da v interesu obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, je odločilo o delovnem razmerju tožnika do datuma zadnje obravnave in obenem o odškodnini.

Prvi odstavek 118. člena ZDR določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Če sodišče z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko odloči enako kot v prejšnjem odstavku, tudi ne glede na predlog delavca (drugi odstavek). Delavec lahko zahtevo iz prvega odstavka tega člena uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 118. člena ZDR).

Glede odškodnine po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki jo zakon sicer določa kot odškodnino po pravilih civilnega prava, je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 196/2007 z dne 28.5.2008). To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo (premoženjsko) škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Zaradi (posebne) narave te odškodnine se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere bo kriterije morala oblikovati sodna praksa. Odmere odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo za ta primer si tudi ni mogoče predstavljati brez ustreznega zahtevka po 1. odstavku 118. člena ZDR (in v nadaljevanju ustreznega dokaznega postopka in pravnih zaključkov sodišča) oziroma po 2. odstavku te zakonske določbe brez ustreznih trditev in jasno ter točno ugotovljenih dejstev o neki (bodoči) pravno priznani škodi na premoženjskem in/ali nepremoženjskem področju. Povedano drugače to za primer odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR pomeni, da sodišče samo brez upoštevanja načela odprtega sojenja, pri tem nakazanih možnosti odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR, in načela materialnega procesnega vodstva, po katerem bo poskrbelo, da bo tožnik navedel ustrezna dejstva in predlagal dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev (dejstva in dokaze v sodnem postopku mora ponuditi tožnik), v nadaljevanju pa tudi izvedbe dokazov, ne bo imelo podlage za to, da tožniku samo dosodi neko odškodnino.

Sodišči druge in prve stopnje sta zgrešili navedena izhodišča in odločili o odškodnini - smiselno v višini devetih plač za premoženjsko in treh plač za nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je nepravilno izhajalo iz tega, da tožnik ob prenehanju delovnega razmerja ni bil upravičen do nadomestila pri zavodu za zaposlovanje - že zato, ker mu je priznalo obstoj delovnega razmerja od dejanskega prenehanja (27.7.2004) do datuma zadnje obravnave pred sodiščem prve stopnje (15.4.2005), z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (razen za obdobje, ko je bil že sam zaposlen drugje). To pomeni, da mu je za to obdobje že vzpostavilo delovno razmerje in mu priznalo pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače. S prisoditvijo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je brez zaslišanja tožnika v pravi smeri in brez ustrezne utemeljitve odločilo o odškodnini izven okvirov oziroma podlage, ki jo določa 118. člen, saj ta odškodnina ne predstavlja odškodnine za škodo zaradi dejanj delodajalca pred ali ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi z utemeljitvijo višine odškodnine v sodbi sodišča druge stopnje revizija pravilno uveljavlja, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja do datuma razveze pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča (to je do 15.4.2005) in da je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati ocenjeno bodočo škodo. Pri tej oceni pa bi bilo treba upoštevati tudi, da je tožnik na dan zadnje obravnave pred sodiščem prve stopnje že sam izpovedal, da prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (po vmesnih zaposlitvah pri drugem delodajalcu) in da je bil tudi na podlagi pravnomočne sodbe o razvezi pogodbe o zaposlitvi (po 2. odstavku 118. člena ZDR) po 15.4.2005 pri zavodu za zaposlovanje upravičen do nadomestila po tem datumu - na podlagi določbe 242. člena ZDR. Tudi za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo - za nekakšno obliko nelagodnosti, ki jo je sodišče odmerilo brez ustreznih dokazov in jo tudi nekoliko različno opredelilo - ni bilo podlage. Poleg tega odmerjena odškodnina ne predstavlja odškodnine za pravno priznano obliko škode po Obligacijskem zakoniku (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili vseh relevantnih dejstev za oceno odškodnine, ki tožniku pripada. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem gornjih izhodišč o pravni naravi odškodnine po 118. členu ZDR ponovno zaslišati tožnika in nato o tej odškodnini ponovno odločiti.

Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).