Jedro

Določbo 1. odstavka 420. člena ZKP je mogoče razlagati le tako, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le v primerih, v katerih je sodba kot celota postala formalno pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali materialno pravnomočni njeni posamezni deli. Ker je višje sodišče z izpodbijano odločbo razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede nekaterih kaznivih dejanj in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, kazenski postopek zoper obtoženca (kot celota) ni pravnomočno končan. Glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP zato zahteva za varstvo zakonitosti v tem primeru ni dovoljena.

Izrek

Zahteva obt. J.P. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13.04.2001 je bil obt. J.P. spoznan za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ ter spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ in štirih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ. Določene so mu bile posamezne kazni od deset mesecev do enega leta zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen pet let zapora. V to kazen mu je po določbi 49. člena KZ bil vštet čas, ki ga je od 16.06.1999 od 08.00 ure do 14.07.1999 do 16.10 ure in od 07.02.2001 od 17.00 ure dalje prebil v priporu. Naloženo mu je bilo v skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo in sklepom z dne 24.10.2001 delno ugodilo pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo pod točko I zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ in pod točko II zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ ter zadevo tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako je razveljavilo izpodbijano sodbo pod točko III/1 in obtožnico za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ, na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 352. člena ZKP zavrglo in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. V odločbi o enotni kazni je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožencu ob že določenih kaznih deset mesecev zapora za vsako od kaznivih dejanj pod točko III/2, 3 in 4 po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. V ostalem je pritožbi obtoženca in zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 14.05.2002 vložil zoper navedeno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. odstavka 420. člena ZKP, pri čemer uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 1., 4. in 5. točke 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno. Obtoženec v zahtevi uveljavlja več kršitev. Vendar pa je zahteva nedovoljena, saj je vložena zoper sodbo in sklep, glede katerega kazenski postopek še ni pravnomočno končan. ZKP v 420. členu določa, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred takšno odločbo. V obravnavanem primeru pa je instančno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v določenem delu razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tako kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker sodišče v ponovnem sojenju še ni pravnomočno odločilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. To določbo je mogoče razlagati le tako, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le v tistih primerih, v katerih je sodba postala kot celota formalno pravnomočna, ne pa tudi v primerih, ko so postali materialno pravnomočni samo njeni posamezni deli. V tej zadevi je Višje sodišče v Kopru z napadeno sodbo in sklepom odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje glede kaznivih dejanj pod točko I in točko II razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na podlagi tako nastalega položaja je mogoče zaključiti, da kazenski postopek zoper obt. J.P. (kot celota) ni pravnomočno končan. Zaradi tega po obtožencu vložena zahteva za varstvo zakonitosti v tem stadiju postopka ni dovoljena. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sklepu z dne 23.05.2002, opr. št. I Ips 112/2002, s katero je kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo po obtoženčevem zagovorniku.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obt. J.P. za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.