Jedro

Na podlagi točke c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe se odobri popolna oprostitev uvoznih dajatev za cestna prevozna sredstva, kadar se v primeru komercialne uporabe uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti. S tem, ko voznik predmetnega tovornega vozila s prikolico ni imel v vozilu ustreznih prevoznih listin, zlasti pa ne CEMT dovoljenja, gre v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča za opravljanje nedovoljenega prevoza v notranjem prometu Skupnosti iz Italije v Nemčijo. Obveznosti, ki morajo biti izpolnjene za začasni uvoz s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, niso bile izpolnjene. Imetnik dovoljenja za začasni uvoz s popolno oprostitvijo pa ni obvestil carinskih organov o okoliščinah glede dovolilnice CEMT, kot to narekuje drugi odstavek 87. člena CZS. V trenutku, ko obveznosti za popolno oprostitev niso bile več izpolnjene, je za tovorno vozilo nastala obveznost plačila carinskih dajatev.

Izrek

Tožba se zavrne Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Jesenice (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku kot carinskemu dolžniku za vlečno vozilo, znamke IVECO, tip Stralis 45, z registrsko oznako 411-J-395, in polpriklopnik brez lastnega pogona, znamke KOGEL, model P 100, z registrsko oznako 850-K-164, naložil plačilo uvoznih dajatev v znesku 15.037,07 EUR, iz naslova carine in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) (1. točka izreka). Uvozne dajatve se bodo poravnale iz varščine številka 1256/2010-F2103, položene pri glavnem carinskem uradu Augsburg, Nemčija (2. točka izreka). Znesek uvoznih dajatev iz naslova DDV in obresti za ohranjanje realne vrednosti je potrebno plačati v 10 dneh po vročitvi odločbe (3. točka izreka). Stroški postopka niso nastali (4. točka izreka) in pritožba ne zadrži izvršitve (točka 5. izreka).

Dne 17. 2. 2011 je Generalni carinski urad – Sektor za nadzor in preiskave podal Oddelku za nadzor prvostopenjskega organa predlog za obračun dajatev. Iz predloga izhaja, da je 9. 6. 2010 nemška carinska ekipa Hauptzollamta Rosenheim na parkirišču Piding Notd, na avtocesti številka 8, v Nemčiji, kontrolirala vlečno vozilo Iveco, reg. št. …, ter priklopnik, reg. št. …. Voznik A.A. je prevažal 3.015 kg radiatorjev iz Italije (Moimaacca) za prejemnika v Nemčiji (Kaufbeuren). Carinski kontroli je pokazal šest tovornih listov s številko 9800040108 in dovolilnico CEMT številka 00050, s pripadajočim dnevnikom vožnje za mednarodni prevoz blaga. Nemški carinski organi so ugotovili, da predložena CEMT dovolilnica ni veljavna v Republiki Italiji. Voznik je pojasnil, da je pri nakladanju blaga v Italiji posedoval CEMT dovolilnico številka 00284, s pripadajočim dnevnikom potovanja, izdano na ime B.B., ki pa ni veljavna v Republiki Avstriji. Iz Italije je potoval preko Slovenije in je na zadnjem parkirišču pred predorom Karavanke, od kolega, voznika istega prevoznika, prevzel CEMT dovolilnico številka 00050, ki je veljavna v Republiki Avstriji. Nemški carinski organi so ugotovili, da ravnanje prevoznika ni bilo v skladu z Resolucijo CEMT Evropske konference ministrov za promet, poglavja 3.4. in 4.1.. CEMT dovolilnica mora biti v vozilu med vožnjo polnega vozila od kraja nakladanja (od takrat, ko je vozilo naloženo) do kraja razkladanja (do takrat, ko je vozilo prazno). Sporno tovorno vlečno vozilo je bilo po vstopu na carinsko območje Skupnosti, skladno z določbami prvega odstavka 558. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) popolnoma oproščeno plačila uvoznih dajatev. Na podlagi 87. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS) je imetnik dovoljenja za začasni uvoz s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev za cestno prevozno sredstvo dolžan obvestiti pristojne carinske organe o vsem, kar se zgodi po pridobitvi dovoljenja in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje in vsebino.

Dne 5. 5. 2011 je prvostopenjski organ sestavil zapisnik o uvedbi postopka obračuna carinskega dolga po uradni dolžnosti in ga vročil tožniku. Na zapisnik je tožnik podal pripombe, v katerih je poudaril, da je dejansko stanje glede vrednosti vozil napačno ugotovljeno. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je predmetno vlečno vozilo vredno 35.000,00 EUR, priklopnik pa 5.000,00 EUR. Organ prve stopnje se je opredelil tudi do predloženih listin in računov tožnika, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 4. Carinska vrednost vozila in priklopnika je bila določena v skladu z določbami 31. člena CZS. Davčna osnova za obračun DDV je razvidna iz strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Dodaja, da dovolilnici CEMT nista bili v vozilu ves čas prevoza, torej od kraja nakladanja do kraja raztovora, zato so bila kršena določila 95. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP), zaradi česar niso bile več izpolnjene obveznosti iz točke c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Predmetni prevoz komercialnega blaga iz Italije v Nemčijo bi se s strani prevoznika opravil lahko le s CEMT dovolilnicama 00050 in 00284, ki bi ju moral imeti voznik v tovornem vozilu ves čas poti in ju na zahtevo tudi predložiti organom, ki izvajajo carinsko kontrolo. Tako v danem primeru ni šlo za napake, ki niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka, kot meni tožnik.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da organ prve stopnje napačno uporablja materialno pravo. V obrazložitvi se sklicuje na Resolucijo CEMT Evropske konference ministrov za promet, ki pa ni pravno zavezujoč pravni vir. Republika Slovenija te resolucije ni nikdar ratificirala. Prav tako je organ prve stopnje napačno zaključil, da tožnik ni ravnal v skladu z 87. členom CZS. Iz dejanskega stanja izhaja, da sta bili obe CEMT dovolilnici izdani neposredno za predmetno vozilo, kot izhaja iz podatkov o registraciji vozila iz obeh dovolilnic. Sam prevzem dovolilnice CEMT za Avstrijo na Jesenicah pa glede na veljavno pravno podlago ne pomeni kršitve kateregakoli zavezujočega predpisa. V veljavni in obvezujoči zakonodaji ni nikjer predpisano, da mora imeti vozilo obe dovolilnici CEMT v vozilu ves čas od nakladanja do razkladanja. Pa tudi če bi organ prve stopnje utemeljeno ugotovil napako tožnika, gre več kot očitno za primer iz 4. točke 859. člena Izvedbene uredbe, torej za napako brez bistvenih posledic, saj je nedvomno, da je tožnik imel vse veljavne CEMT dovolilnice, le da avstrijske dovolilnice ni imel v vozilu v času vožnje po Italiji in Sloveniji. Tožnik tudi ugovarja ugotovljeni carinski vrednosti vozila. Meni, da se je organ prve stopnje neutemeljeno oprl na ugotovitev vrednosti vozila in priklopnika v postopku pred nemškim carinskim uradom, pri čemer se ni opredelil do tega, kako je ob tako primerljivih podatkih iz izvedenskega mnenje in računov, ki jih je priložil tožnik, mogoča drugačna ocena vrednosti vozila. Ker organ prve stopnje ni postavil izvedenca v predmetnem postopku, je kršil postopkovna pravila in napačno ugotovil dejansko stanje. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Resolucijo z dne 14. 6. 1973, s katero je bil vzpostavljen kvotni sistem mednarodnega cestnega prevoza blaga med državami članicami, sprejel svet Evropske konference ministrov za promet, katerega članica je tudi Slovenija (obvestilo Ministrstva za zunanje zadeve, Uradni list RS, št. 7/1993). Določbe te resolucije so vsebovane v ZPCP. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da obvestilo Ministrstva za zunanje zadeve ne ustvarja neposrednih pravnih učinkov pravnih aktov oziroma mednarodnih pogodb. Državni zbor ni nikoli ratificiral Resolucije CEMT Evropske konference ministrov za promet, zato se njene določbe ne uporabljajo neposredno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi upravnih organov in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Med strankama ni sporno, da je bilo predmetno tovorno vozilo s prikolico naloženo na ozemlju Skupnosti (Moimaacca – Italija) za prevoz do drugega namembnega kraja v Skupnosti (Kaurbeuren – Nemčija). Tudi ni sporno, da voznik v tovornem vozilu s prikolico ni imel obeh CEMT dovolilnic v vozilu ves čas poti. V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev carinskega organa, da tožniku odmeri uvozne dajatve za predmetno tovorno vozilo s prikolico, ker je v času carinske kontrole 9. 6. 2010, na parkirišču avtoceste številka 8 v Nemčiji, voznik A.A. v vozilu imel samo dovolilnico CEMT št. 00050 ter pripadajoč dnevnik voženj. Sicer drži navedba tožnika, da je imel voznik v vozilu dovolilnico CEMT 00050 ves čas od vstopa do izstopa v Avstrijo kot tudi v Nemčiji, ko je bila opravljena carinska kontrola, pri čemer pa spregleda, da ta CEMT dovolilnica od kraja nakladanja v Italiji do zadnjega parkirišča v Republiki Sloveniji pred predorom Karavanke ni bila v vozilu. Po drugi strani pa je bila na tej relaciji v vozilu CEMT dovolilnica 00284, ki pa jo je voznik na zadnjem parkirišču predal drugemu vozniku, tako da od takrat naprej, torej na vožnji skozi Avstrijo od kraja razkladanja v Nemčiji, ni bila več v vozilu. Ker obe CEMT dovolilnici nista bili ves čas prevoza v vozilu, so bila kršena določila 95. člena ZPCP, zaradi česar niso bile več izpolnjene obveznosti iz točke c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Splošna pravila o uporabi CEMT dovolilnic določajo, da mora biti dovolilnica ves čas izvajanja mednarodnega prevoza v vozilu in jo mora voznik pokazati in izročiti na vpogled na zahtevo pristojnih nadzornih organov (enako tudi stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 248/2011 z dne 10. 1. 2013). Na podlagi točke c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe se odobri popolna oprostitev uvoznih dajatev za cestna prevozna sredstva, kadar se v primeru komercialne uporabe uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti. S tem, ko voznik predmetnega tovornega vozila s prikolico ni imel v vozilu ustreznih prevoznih listin, zlasti pa ne CEMT dovoljenja, gre v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča za opravljanje nedovoljenega prevoza v notranjem prometu Skupnosti iz Italije v Nemčijo. Obveznosti, ki morajo biti izpolnjene za začasni uvoz s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, niso bile izpolnjene. Imetnik dovoljenja za začasni uvoz s popolno oprostitvijo pa ni obvestil carinskih organov o okoliščinah glede dovolilnice CEMT, kot to narekuje drugi odstavek 87. člena CZS. V trenutku, ko obveznosti za popolno oprostitev niso bile več izpolnjene, je za tovorno vozilo nastala obveznost plačila carinskih dajatev. V konkretnem primeru je carinski dolg nastal, ko je vlečno vozilo s polpriklopnikom vstopilo na območje Skupnosti in na dan zamenjave dovolilnic na območju Slovenije, kar je v obeh primerih 7. 6. 2010. To je trenutek, ko blago ni več izpolnjevalo pogojev za popolno oprostitev.

Po presoji sodišča gre v danem primeru za kršitev točke a) prvega odstavka 204. člena CZS, kot je to pravilno navedel organ prve stopnje in pritožbeni organ. Carinski dolg pri uvozu nastane na podlagi a) točke prvega odstavka 204. člena CZS z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, iz njegovega zadrževanja v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano v primerih, ki niso našteti v 203. členu CZS, razen če se dokaže, da te kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka. Določba 859. člena Izvedbene uredbe opredeljuje napake, ki so ostale brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka iz prvega odstavka 204. člena CZS pod pogojem, da ne predstavljajo poskusa odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, da ne vključujejo očitne malomarnosti udeleženega in da so naknadno izpolnjene vse formalnosti, potrebne za ureditev položaja blaga. V danem primeru pa tožnik o tem, da ne razpolaga z veljavno CEMT dovolilnico, ni obvestil carinskih organov, kot to nalaga določba drugega odstavka 87. člena CZS. V predmetni zadevi gre po presoji sodišča za kršitev dovoljenega postopka, ki vključuje tudi malomarno ravnanje voznika predmetnega tovornega vozila, ki v času carinske kontrole 9. 6. 2010 ni imel obeh dovolilnic CEMT v vozilu. V danem primeru tudi ni podana okoliščina, ki bi lahko ostala brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka. Tudi po mnenju sodišča kršitev obveznosti voznika, da ima ves čas komercialnega prevoza v notranjem prometu Skupnosti v tovornem vozilu obe dovolilnici CEMT in dnevnik vožnje, ni mogoče v nobenem primeru sanirati. Tako tudi ni mogoče z zahtevkom doseči dovoljenja za komercialni prevoz v notranjem prometu Skupnosti s popolno oprostitvijo, brez da bi bila ves čas takšnega prevoza v tovornem vozilu dovolilnica CEMT. Predmetni prevoz komercialnega blaga iz Italije v Nemčijo bi se lahko s strani prevoznika opravil le z veljavno dovolilnico CEMT, ki bi jo moral imeti voznik v tovornem vozilu ves čas poti in jo na zahtevo predložiti organom, ki izvajajo carinsko kontrolo. Tako v danem primeru tudi ni šlo za napake, ki niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka, kot to ugovarja tožnik. Carinski dolžnik je prevoznik, ki vozniku tovornega vozila ni priskrbel dovolilnice CEMT za prevoz blaga v notranjem prometu Skupnosti, kot to določa točka c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Tako v danem primeru niso bile upoštevane vse obveznosti, ki izhajajo iz blaga, zavezanega uvoznim dajatvam za vnos blaga v postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev. Ker navedene obveznosti niso bile izpolnjene, je šlo v danem primeru po presoji sodišča za nedovoljen prevoz blaga znotraj carinskega območja Skupnosti in je zato nastala obveznost plačila carinskih uvoznih dajatev za predmetno tovorno vozilo s prikolico (enako tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1605/2009 z dne 5. 4. 2011 in I U 491/2011 z dne 7. 2. 2011).

Drugi tožnikov ugovor se nanaša na carinsko vrednost vlečnega vozila in priklopnika. Meni, da sta ocenjena previsoko in da ne gre za nedovoljeno kabotažo. V utemeljitev te trditve je tožnik organu prve stopnje predložil izvedensko mnenje z izračunom dejanske vrednosti vozil, iz katerega je razvidno, da je vrednost vozila 12.200,00 EUR, prikolice pa 1.600,00 EUR. Priložil je še račune za kupljena vozila enake starosti, torej za vozila stara tri leta, ki jih je tožnik kupil in so bila ocenjena na približno 15.000,00 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje upošteval vrednost vlečnega vozila in priklopnika, ki jo je dobil s strani nemškega carinskega organa, in sicer je upošteval, da je carinska vrednost vlečnega vozila 35.000,00 EUR in priklopnika 5.000,00 EUR. Carinsko vrednost so carinski organi Republike Nemčije določili s pomočjo izvedenca C. Gmbh, ki je pri izdelavi mnenj številka 904129 in 905129 z dne 10. 6. 2010 opravil ogled in upošteval bistvene vplive, kot so: nova cena, starost, moč, spremembo tipa in konstrukcijo pnevmatik, posebno opremo in pribor, prodajnost in položaj na trgu, stanje ohranjenosti, vrsta uporabe, stroške za popravila, stare poškodbe. Carinska vrednost je bila določena v skladu z 31. členom CZS. Carinski urad je v postopku preveril tudi pripombe tožnika na ugotovljeno vrednost in je po preverjanju predloženih računov ugotovil, da so navedene cene vlečnih vozil IVECO STRALIS AS 440, leto izdelave 2006, moči motorja 316 kW, v višini 15.000,00 EUR, dočim obravnavano zadevno vozilo IVECO STRALIS AS 450, leto izdelave 2007, moči motorja 332 kW, v višini 12.200,00 EUR. Obstaja neskladje med letom izdelave, močjo motorja in ceno primerjanih vlečnih vozil, ki so navedeni na računu in letom izdelave. V času nastanka carinskega dolga je bilo vlečno vozilo staro 2 leti in 9 mesecev, cenitev vrednosti vozila je bila izvedena 14. 5. 2011, ko je bilo vozilo staro 3 leta in 8 mesecev. Izvedensko mnenje pa navaja izračun za 4 leta staro vozilo. Iz navedenih razlogov je carinski urad zavrnil pripombe tožnika na zapisnik kot neosnovane in je upošteval mnenji nemškega izvedenca. Po presoji sodišča sta prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno ugotovila vrednost vlečnega vozila in priklopnika, saj je nedvomno, da je treba carinsko vrednost konkretnega vozila preveriti v času nastanka carinskega dolga, torej 7. 6. 2010. Tožnik se tako ne more uspešno sklicevati na račune, ki se nanašajo na druga vozila in ki imajo druge tehnične podatke ter tako niso primerljiva za konkretni primer. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na izvedensko mnenje, ki je sicer izdelano za konkretno vozilo, vendar pa se izračun nanaša na kasnejše obdobje, ko je vozilo staro že štiri leta in je logično, da je vrednost vozila nižja.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.