Jedro

Teleološka razlaga, kot jo zagovarja pritožnik in sicer, da določba 221.h člena ZFPPIPP ne velja za upniško prisilno poravnavo, bi pomenila odločanje sodišča v nasprotju z izrecno določbo zakona in tudi sodno prakso, ki jo citira sodišče prve stopnje. Finančno prestrukturiranje, ki se izvede v prisilni poravnavi, je celota ukrepov, ki se izvedejo, da bi dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Z novim predlogom za prisilno poravnavo, ki je vložen, preden je dolžnik izpolnil obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave (ozr. niso predložena potrdila, da je poravnal svoje obveznosti), bi med drugim lahko bilo poseženo v pravice upnikov terjatev, na katere vpliva prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ponovno prisilno poravnavo, v kolikor obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave še niso izpolnjene (ali izkazane), tako lahko predlagajo upniki le pod pogoji iz 221. v člena ZFPPIPP in sicer ponovna prisilna poravnava je dovoljena le s soglasjem upnikov, ki so skupaj imetniki terjatev, za katere učinkuje prejšnja pravnomočna potrjena prisilna poravnava in katerih vsota dosega 50 % vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočne potrjene prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba predlagatelja A. d. o. o. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo.

2. Zoper takšen sklep se je pritožil predlagatelj A. d. o. o. zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da bo predlogu za začetek prisilne poravnave ugodilo ter začelo postopek nad dolžnikom in določilo upravitelja, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlagatelj A. d. o. o. dne 20. 5. 2021 kot upnik na podlagi 221.j člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) vložil predlog za začetek postopka (upniške) prisilne poravnave nad dolžnikom B. d. o. o. Predlog ni imel vseh sestavin in podatkov, po katerih bi lahko sodišče ugotovilo, ali so podane procesne predpostavke za odločitev o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga, zato je od predlagatelja s sklepom z dne 25. 5. 2021 zahtevalo dopolnitev v skladu s četrtim odstavkom 221.j člena ZFPPIPP v zvezi s 147. členom ZFPPIPP. Predlagatelj je predlog dopolnil v vsem, razen zahtevi sodišča, da dokaže, da je dolžnik izpolnil obveznosti iz prejšnje potrjene poenostavljene prisilne poravnave po sklepu St 0000/2016 z dne 22. 9. 2016, po katerem so terjatve zapadle 14. 12. 2020. Sodišče prve stopnje je zahtevalo dokazila o izpolnitvi obveznosti, hkrati pa predlagatelju pojasnilo, da če jih ni izpolnil, je to ovira za začetek postopka prisilne poravnave, ki sicer ne onemogoča vložitve upniškega predloga za prisilno poravnavo, a so pogoji zanj zahtevnejši v skladu z 221. v členom ZFPPIPP. Ker predlagatelj ni predložil potrdila, da so poravnane obveznosti iz poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlog za prisilno poravnavo zavrglo.

5. V pritožbi predlagatelj navaja, da je sodišče uporabilo napačno materialno pravo, ko se je naslonilo na sistemsko razlago ureditve ZFPPIPP, po kateri tudi za tako imenovano upniško prisilno poravnavo veljajo določbe iz Oddelka 4.8. ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z natančno in sistematično razlago sodišča prve stopnje, ki je ne more ovreči utemeljevanje upnika, da je neživljenjsko od njega zahtevati, da predloži dokazila, do katerih ne more priti brez sodelovanja dolžnika in sicer potrdil, da je dolžnik izpolnil vse svoje obveznosti po predhodni prisilni poravnavi.

6. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi teleološka razlaga, kot jo zagovarja pritožnik in sicer, da določba 221.h člena ZFPPIPP ne velja za upniško prisilno poravnavo, pomenila odločanje sodišča v nasprotju z izrecno določbo zakona in tudi sodno prakso, ki jo citira sodišče prve stopnje. Finančno prestrukturiranje, ki se izvede v prisilni poravnavi, je celota ukrepov, ki se izvedejo, da bi dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Z novim predlogom za prisilno poravnavo, ki je vložen, preden je dolžnik izpolnil obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave (ozr. niso predložena potrdila, da je poravnal svoje obveznosti), bi med drugim lahko bilo poseženo v pravice upnikov terjatev, na katere vpliva prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ponovno prisilno poravnavo, v kolikor obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave še niso izpolnjene (ali izkazane), tako lahko predlagajo upniki le pod pogoji iz 221. v člena ZFPPIPP in sicer ponovna prisilna poravnava je dovoljena le s soglasjem upnikov, ki so skupaj imetniki terjatev, za katere učinkuje prejšnja pravnomočna potrjena prisilna poravnava in katerih vsota dosega 50 % vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočne potrjene prisilne poravnave.

7. Pritožnik meni še, da so procesne predpostavke za začetek prisilne poravnave za upniški predlog drugačne zaradi tega, ker bi sicer dolžnik lahko blokiral upnike z njihovimi predlogi prisilne poravnave že tako, da ne bi plačal minimalnega dela obveznosti. S tem bi upnikom onemogočal, da prevzamejo zdravo jedro dolžnika in bi se raje odločil za stečaj družbe.

8. Pritožbenemu sodišču sicer ni jasno, zakaj bi po pritožnikovih trditvah dolžnika vodili interesi, da preneha poslovati v stečajnem postopku, namesto tega, da bi nadaljeval poslovanje po upniški prisilni poravnavi in jih pritožnik niti ne konkretizira in ne predloži dokazov zanje. Drži pa stališče sodišča prve stopnje, da je ureditev ZFPPIPP po 221.j členu takšna, da ne omogoča, da upnik vloži nov predlog za prisilno poravnavo, brez da bi sodišču predložil potrdila, da so plačane obveznosti iz prejšnje prisilne poravnave. Takšno ne transparentno veriženje predlogov, brez da bi bile izkazane plačane obveznosti po predhodni prisilni poravnavi, bi vodile v nevzdržno stanje, ki bi povsem zameglilo poslovanje dolžnikov in plačilo upnikov, razen seveda, ko gre za predlog po 221. v členu ZFPPIPP, kjer je upnikom, ki so že sprejeli predhodno prisilno poravnavo, omogočeno, da podajo soglasje o tem, ali je zanje sprejemljiva ponovna prisilna poravnava. Tako tudi ne drži pritožnikova trditev, da sploh ni mogoča upniška prisilna poravnava v fiktivnem primeru, ko jo dolžnik onemogoča in ne želi poravnavati svojih obveznosti po prvotni prisilni poravnavi.

9. Pritožnik se zavzema za namensko razlago zakona, pri tem pa napačno razume namen ZFPPIPP in sicer, da je njegov primarni namen ohranitev dolžnika kot pravne osebe in njegovega podjema. V oddelku 3.1. ZFPPIPP so navedena temeljna pravila postopkov zaradi insolventnosti in med njimi ni določb, ki bi urejale, da je osnovni namen zakona ohranitev dolžnika kot pravne osebe. Navedeno poglavje (in celoten ZFPPIPP) nudi posebno varstvo upnikom ter med drugim vsebuje načeli enakega obravnavanje upnikov (46. člen) in zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen). Ti načeli sta izvedeni v oddelku 4.8. zakona in še posebej v tretjem odstavku 221. h člena ZFPPIPP, ki kot oviro za ponovno prisilno poravnavo določa, da so obveznosti iz predhodne prisilne poravnane plačane, saj bi sicer lahko prišlo do neenakega obravnavanja upnikov ali slabših pogojev za njihovo plačilo.

10. Na pritožbene navedbe, da upnik nima možnosti, da pridobi podatke o plačilu obveznosti po predhodni prisilni poravnavi, pa višje sodišče odgovarja, da se v postopkih zaradi insolventnosti po določbi 121. člena ZFPPIPP subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, ki v 228. členu določa, da sodišče sme na predlog stranke drugi osebi naložiti, naj predloži listino. Pritožnik ni navajal, da je podal predlog sodišču prve stopnje, da naloži dolžniku, da predloži potrdila o plačilu obveznosti po prvotni prisilni poravnavi.

11. Pritožba je torej neutemeljena. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).