Jedro

Odločba ministra za pravosodje o izbiri podpredsednika sodišča je v primeru, če je izbran eden izmed kandidatov, ki ga predlaga sodni svet, zadostno obrazložena, če vsebuje presojo o pravilnosti in zakonitosti izvedenega postopka imenovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) tožničini tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2008, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (1. točka izreka), ji na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007) naložilo povrnitev plačila stroškov postopka v znesku 350 EUR, povečanih za 20% DDV, v roku petnajstih dni od prejema sodbe, pod izvršbo (2. točka izreka); zahtevek stranke z interesom (A.A.) za povrnitev stroškov postopka pa je na podlagi 25. člena ZUS-1 zavrnilo (3. točka izreka). Tožena stranka je z izpodbijanim upravnim aktom na podlagi določb drugega odstavka 62. člena Zakona o sodiščih – ZS v povezavi s tretjim odstavkom 61. člena ZS odločila, da se A.A., rojen ... v ..., okrožni sodnik na Okrožnem sodišču ..., z dnem ... imenuje za podpredsednika Okrožnega sodišča ..., za dobo šestih let. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da v postopku za izdajo upravnega akta tožena stranka ni upoštevala pravil postopka (214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), saj za svojo odločitev (za podpredsednika Okrožnega sodišča ... je izbrala drugega kandidata od tistega, ki mu je sodni svet dal prednost) ni navedla vsebinskih razlogov, pa bi jih morala. S tem je tožnici (kandidatki, ki ji je sodni svet v obrazloženem predlogu z dne ... dal prednost pred drugimi kandidati) kršila pravico do učinkovitega sodnega varstva (25. člen Ustave RS) ter je onemogočila preizkus izpodbijanega upravnega akta z vidika uresničevanja javnega interesa.

3. Stranka z interesom (A.A.) v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter da se odloči o stroških postopka. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Up-679/2006 in U-I-20/2007) ter navaja, da kandidat, ki se poteguje za mesto podpredsednika sodišča, nima ne ustavno in ne zakonsko varovane pravice do zasedbe takšnega položaja; sodno varstvo neizbranega kandidata je lahko učinkovito le v primeru, če izbrani kandidat ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Zato morajo biti v obrazložitvi odločbe tožene stranke navedena le tista dejstva, ki so za postopek imenovanja relevantna (izpolnjevanje zakonskih pogojev). Za stališče, da morajo biti vsebinsko obrazloženi razlogi za drugačno izbiro kot je predlagana s strani sodnega sveta, pa v zakonu ni podlage. Sodišče je očitno imelo pred očmi zadevi, v katerih sta tožeči stranki uveljavljali sodno varstvo ustavnih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS (odločbi Vrhovnega sodišča U 220/2008-10 in U 331/2008-13), za kar pa v tej zadevi ne gre.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja razloge za svoje stališče, da mora tožena stranka vselej vsebinsko pojasniti razloge za svojo izbiro, toliko bolj pa še v primeru, če ne izbere kandidata, ki mu je dal v obrazloženem predlogu prednost Sodni svet; v nasprotnem krši pravico do učinkovitega sodnega varstva neizbranega kandidata in onemogoča presojo odločbe z vidika uresničevanja javnega interesa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz določb 62. člena Zakona o sodiščih – ZS, na katerih temelji izpodbijana odločba, izhaja le, da predsednike sodišč imenuje minister na predlog sodnega sveta za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja (drugi odstavek). Postopek izbire in pogoji za zasedbo mesta predsednika sodišča v ZS niso podrobno urejeni. Glede pogojev zakon izrecno določa le, da je za predsednika sodišča lahko imenovan zgolj sodnik sodišča enakega ali višjega položaja (tretji odstavek 62. člena). Poleg tega pogoja določa še, da morajo kandidati prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti in organizacijskih izkušenj po izvolitvi v sodniško funkcijo ter program dela sodišča (peti odstavek 62. člena). Iz sedmega odstavka 62. člena, ki ureja postopek v zvezi s predlogom sodnega sveta, če se na razpisano mesto prijavi več kandidatov, izhaja, da sodni svet izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbere kandidata (te), ki ga (jih) bo predlagal ministru v imenovanje. Predlog mora biti obrazložen (tako da je vsakemu kandidatu razvidno, na podlagi katerih podatkov in kriterijev je sodni svet ugotovil, ali kandidat izpolnjuje pogoje), sodni svet pa lahko navede, kateremu kandidatu daje prednost in to obrazloži. Merila, za to, razen tistih, ki se nanašajo na oceno sodniške službe (29. člen) v zakonu niso podrobneje določena.

7. Iz navedenih določb 62. člena ZS, ki se po presoji Vrhovnega sodišča uporabljajo tudi v postopku imenovanja podpredsednikov sodišč, je torej razvidno, da je izključno v pristojnosti sodnega sveta, da ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo tako formalne kot vsebinske pogoje, kateri izmed več kandidatov so po njegovi oceni z vidika strokovne usposobljenosti, organizacijskih sposobnosti in sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta primernejši za vodenje sodišča. Minister pa ima pravico, da med enim ali več kandidati, ki jih predlaga v imenovanje sodni svet, izbere enega izmed njih ali da ne imenuje nobenega izmed predlaganih kandidatov.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v zadevi I Up 27/2008 z dne 23. 6. 2008 zavzelo stališče, da mora minister v odločbi o imenovanju (pod)predsednika sodišča v vsakem primeru ugotoviti pravilnost predhodnega postopka; da ima široko polje proste presoje, ali bo sploh izbral katerega izmed predlaganih kandidatov, ki izpolnjuje določno postavljene predpostavke ter da merila za to presojo zakonsko niso določena. Zato, po presoji Vrhovnega sodišča v omenjeni zadevi njegova odločitev pravno ni vezana in je ni treba obrazložiti. Nasprotno pa je treba obrazložiti oziroma pojasniti razloge za odločitev, če minister na mesto (pod)predsednika ne imenuje nobenega izmed kandidatov, za katere sodni svet v obrazloženem predlogu ocenjuje, da so strokovno usposobljeni opravljati funkcijo (pod)predsednika sodišča. Le na ta način lahko po presoji Vrhovnega sodišča v že omenjeni zadevi ter Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 679/2006-66, U-I 20/2007 z dne 10. 10. 2007 minister izkaže, da so ga pri odločitvi za neimenovanje predlaganega(nih) kandidata(ov) vodili razlogi v javnem interesu. Predmet obrazložitve torej ni vselej enak, odvisen je od izreka odločbe.

9. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe o imenovanju A.A. za podpredsednika Okrožnega sodišča ... pa izhaja, da je minister, pristojen za pravosodje, imenoval za podpredsednika kandidata, ki ga je predlagal sodni svet, ter da je presodil, da je bil predhodni postopek pravilno in zakonito izveden; s tem je po presoji Vrhovnega sodišča in v skladu z že oblikovano upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pri izvrševanju pravice imenovanja (pod)predsednika zadostil zahtevam o obsegu oziroma predmetu obrazložitve odločbe o imenovanju podpredsednika. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno presodilo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke kršena pravila postopka – določba 214. člena ZUP, ki določa obseg obrazložitve upravne odločbe.

10. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je navedeno zakonsko določbo uporabilo nepravilno, je tudi samo bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo s sklepom razveljavilo ter zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

11. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.