Jedro

Tožeča stranka je v postopku po revizijskih ugotovitvah Agencije v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetja formalno sicer sledila ukrepom, ki jih je Agencija naložila tožeči stranki in je vzpostavila terjatve do delavcev in do države. Vendar pa vsebinsko tem ukrepom ni sledila, saj je terjatve v letu 1997 odpisala, torej so stornirane. Zato tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do refundacije plačanega davka na plače in prispevka za zaposlovanje za sporna leta 1990, 1991 in 1992, saj terjatve niso bile poravnane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčni urad A z dne 3. 2. 2000, s katero ni bilo ugodeno zahtevku tožnika za vračilo davka in prispevkov. Tožnik je z vlogo z dne 6. 4. 1998 zaprosil za vračilo davka na plače (po stopnji 12%) in prispevka za zaposlovanje (iz in na plače po stopnji 17%), katerega koristnik je proračun v skupnem znesku 903.839,00 SIT (vlogo za prispevke iz naslova invalidsko pokojninskega zavarovanja in zdravstvenega zavarovanja je naslovil na koristnike sredstev). Zahtevek je utemeljeval z ugotovitvami (revizijsko poročilo z dne 15. 5. 1996 in dopolnitev z dne 20. 6. 1996) revizijskega organa po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij o prevelikem izplačilu plač po zaključnih računih za leto 1990, 1991 in 1992 ter nalogi za vzpostavitev terjatev do delavcev in države. Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97, v nadaljevanju ZDavP) v 95. členu ureja primere vračila in postopek vračila davka, in sicer je v 1. odstavku določeno, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. Davčni organ lahko torej preveč plačani davek vrne davčnemu zavezancu le na podlagi pravnomočne odločbe davčnega organa ali davčnega obračuna. Vračilo davkov in prispevkov na podlagi ugotovitev drugih pristojnih organov je posebej urejeno le za izvedene postopke revidiranja lastninskega preoblikovanja podjetij. Tako Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96, v nadaljevanju ZDoh) v členih 141. do 143. ureja postopek in način vračila davka, kadar je na podlagi ugotovitev revizijskega organa prišlo do naknadnega vračila že izplačanih plač. Zavezanca za dohodnino, ki jim je bila vzpostavljena terjatev iz virov dohodnine, se šele na podlagi dokazila o plačani terjatvi, dohodnina leta, v katerem je bil prejemek vštet v osnovo, na novo odmeri (141. člen). Na podlagi 142. člena ZDoh so bili izplačevalci dohodkov dolžni davčnim organom dostaviti podatke potrebne za novo odmero dohodnine in dokazilo, da je bila terjatev plačana. Glede na navedeno zakonsko ureditev bi vračilo dohodnine praviloma potekalo preko davčnega zavezanca - fizične osebe. Tudi ob upoštevanju določbe ZDoh (po analogiji) ni možno vračilo akontacije davka na osebne prejemke, če osebni prejemki po vzpostavljenih terjatvah niso bili vrnjeni. Ker tožnik ni izkazal plačila terjatev iz naslova preveč izplačanih plač (v postopku niti ne izkazuje sprožitve kakršnihkoli postopkov za dosego vračila), mu tudi iz tega razloga ni mogoče vrniti plačanih akontacij davka na osebne prejemke. Ravno tako ni mogoče vrniti prispevkov za zaposlovanje. Glede vračila prispevkov za socialno varnost v zakonodaji, ki določa obveznost obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost, ni posebej urejeno vračilo prispevkov, ki se plačujejo v republiški proračun - prispevek za zaposlovanje (tudi ne za primere, ko so bile pravice že izkoriščene). Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 do 7/98) v 15. členu napotuje na ZDavP le glede določenih vprašanj postopka. V 57. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96) je urejeno le vračilo preveč plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pristojnost zavoda v primeru sprememb plač, ki so posledica opravljane revizije lastninskega preoblikovanja. Zato je po mnenju tožene stranke pravna podlaga za vračilo le v primerih in pogojih, ki jih določa 95. člen ZDavP, sicer davčni organ nima pristojnosti in pravne podlage za odločanje in bi bilo potrebno zahtevo zavreči. Zgolj dejstvo, da je tožnik knjigovodstvo prvotno uskladil z nalogi revizijskega organa ne pomeni, da bi mu prvostopni organ avtomatično lahko vrnil akontacijo davka in prispevek, ker za to nima zakonske podlage. Samo če je z zakonom določeno, je zahtevo za vračilo preveč plačanih davkov oziroma obveznih dajatev, obravnavati v upravnem postopku. Tedaj se razmerje obravnava kot upravna stvar po pravilih upravnega postopka in po predpisih materialnega upravnega prava. Sicer v primeru spora (v odškodninskih ali obogatitvenih razmerjih) odločajo redna sodišča v pravdnem postopku. Tožena stranka pritrjuje prvostopnemu organu, da ni inšpiciral pravilnosti obračuna plač, prispevkov in davka na plače v letih 1990, 1991 in 1992, kot trdi (pri)tožnik, temveč je preverjal utemeljenost zahtevka pravne osebe - (pri)tožnika za refundacijo davka na osebne prejemke in prispevka za zaposlovanje, ugotavljal poslovne dogodke in stanje sredstev in njihovih virov v poslovnih knjigah za leti 1996 in 1997 na podlagi knjigovodskih listin in revizijskega poročila. Ker je šlo za postopek na zahtevo stranke za vračilo obveznih dajatev, je bil inšpekcijski pregled namenjen zgolj ugotavljanju utemeljenosti zahtevka, za kar sta bili relevantni leti 1996 in 1997. Zakon o Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje v obravnavanem postopku ni mogoče upoštevati, ker za njegovo uporabo ni razloga. Tožnik je vlogo za vračilo vložil v letu 1998, zahtevek temelji na reviziji lastninskega preoblikovanja, zato je prvostopni organ utemeljeno upošteval veljavne predpise v času odločanja o vlogi.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka tožene stranke, ki jo je kasneje razširil na izdani akt. V tožbi ponavlja pritožbene ugovore in se ne strinja z stališčem tožene stranke, da zaradi tega, ker je tožeča stranka odpisala terjatve do delavcev zaradi preveč izplačanih plač in regresa ni upravičena do vračila prispevkov in davkov. Tožeča stranka je s temeljnico z dne 31. 5. 1996 izkazala v poslovnih knjigah terjatev do delavcev zaradi preveč izplačanih plač in terjatev za plačane prispevke in davke na plače ter terjatev do delavcev zaradi preveč izplačanega regresa. Res je, da je tožeča stranka s temeljnico št. 467 z dne 31. 11. 1997 oblikovala popravek terjatev do delavcev in države. Napačen pa je zaključek, da zaradi popravka terjatve ni več upravičena do vračila prispevkov in davkov na plače in da se je odpovedala terjatvam zoper delavce. Računovodsko oblikovanje popravkov ne spreminja pravne podlage teh terjatev. Tudi v skladu s stališčem 15 Slovenskega inštituta za revizijo je tožeča stranka dolžna oblikovati popravek vrednosti terjatev do delavcev in državne institucije, vendar to ne pomeni, da se je terjatvam odpovedala. Tožeča stranka izkazuje terjatev do države na kontu 165, terjatev do delavcev pa vodi v zunajbilančni evidenci. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Leta 1996 je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Agencija) v postopku revizije lastninskega preoblikovanja ugotovila, da je tožnik iz dobička izplačal plače za leta 1990, 1991 in 1992, ne da bi zagotovil 6% donos družbenega kapitala. Iz tega razloga je revizijski organ naložil pravni osebi, da mora za preveč izplačane plače povečati družbeni kapital in izkazati terjatve do delavcev za preveč izplačane čiste plače in za preveč plačane prispevke in davke od plač za leta 1990, 1991 in 1992. Na podlagi revizijskega poročila je pravna oseba v letu 1996 odpravila nepravilnosti in vzpostavila terjatve do delavcev za preveč izplačane plače in do države za preveč plačane prispevke in davek, v letu 1997 pa je za navedene terjatve oblikovala popravek in jih nato odpisala v breme prihodkov. Tožnik je dne 6. 4. 1998 vložil vlogo za refundacijo davkov in prispevkov zaradi ugotovitev, navedenih v revizijskem poročilu. Davčni organ je izvedel postopek inšpiciranja pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od osebnih prejemkov in je zato pregledal in kontroliral knjigovodske listine in poslovne knjige za leto 1996 in 1997, kar je po presoji sodišča pravilno, saj je nesporno, da je tožeča stranka v teh dveh letih vzpostavila terjatve do delavcev in do države, za katere je v letu 1997 oblikovala popravke in jih nato odpisala v breme prihodkov. Tožeča stranka je v postopku po revizijskih ugotovitvah Agencije v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetja formalno sicer sledila ukrepom, ki jih je Agencija naložila tožeči stranki in je vzpostavila terjatve do delavcev in do države. Vendar pa vsebinsko tem ukrepom ni sledila, saj je terjatve v letu 1997 odpisala, torej so stornirane. Zato tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do refundacije plačanega davka na plače in prispevka za zaposlovanje za sporna leta 1990, 1991 in 1992, saj terjatve niso bile poravnane. Tako davek na plače, kot prispevek za zaposlovanje se plačuje na podlagi obračuna, ki ga predloži izplačevalec osebnih prejemkov (delodajalec) in je vezan na izplačilo teh osebnih prejemkov. Glede na to, da terjatve niso bile poravnane, tožnik tudi ni upravičen do refundacije plačanega davka na plače in prispevka na zaposlovanje. Osebni prejemki so bili (neupravičeno) izplačani. Ker pa (neupravičeno) izplačani osebni prejemki niso bili vrnjeni, tožeča stranka ni upravičena do vračila nanje vezanega davka na plače in prispevka za zaposlovanje. Pravna podlaga za vrnitev davka na plače in prispevka za zaposlovanje pa so določbe ZDoh (141. do 143. člen) in 95. člen ZDavP, kot to pravilno ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Navedeni predpisi se upoštevajo glede na datum vložitve zahtevka, to je 6. 4. 1998. Ker tožeča stranka v tožbi navaja pritožbene navedbe, na katere je tožena stranka v izpodbijani odločbi že odgovorila, jih iz istih razlogov kot neutemeljene zavrača tudi sodišče. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).