Jedro

V sodbi manjkajo razlogi o tem, zakaj za nesrečo odgovarjala druga in tretja toženka in zakaj je njuna odgovornost solidarna.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo se zavrne in se izpodbijana dopolnilna sodba potrdi.

2. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu in pod točko 4 potrdi.

3. Pritožbi druge in tretje toženke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki 1 in 3, v obeh točkah pa le, kolikor se odločitev nanaša na drugo in tretjo toženko. V tem obsegu se zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 1.4.2009 razsodilo, da so toženke dolžne tožniku solidarno plačati glavnico 6.501,75 EUR z obrestmi, ki tečejo različno od zneskov 5.654,65 EUR, 560,84 EUR, 140,21 EUR in 146,05 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, to je znesek 13.069,27 EUR s pripadki, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je, da so tožene stranke dolžne tožniku povrniti na znesek 1.249,00 EUR odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da pa mora tudi tožnik povrniti toženkam pravdne stroške in sicer prvi toženi 843,00 EUR, drugi toženi 2.076,00 EUR in tretji toženi 2.404,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je 18.11.2009 izdalo dopolnilno sodbo in zgoraj navedeno sodbo dopolnilo tako, da se 2. točka izreka glasi, da se zavrne, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, to je znesek 35.708,40 EUR s pripadki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo, druga toženka P., d.d. in tretja toženka Z. K. D. pa se pritožujeta zoper sodbo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o stroških. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP: bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče prezrlo, da je 28.4.2005 dopustilo spremembo sodbe, in sicer zvišanje tožbenega zahtevka za materialno škodo v znesku 120,18 EUR. Prav tako je prezrlo zvišanje tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka podala s pripravljalno vlogo z dne 21.1.2009, ki temelji na ugotovitvah izvedenca. V razširjenem zahtevku je zahtevala tudi plačilo nematerialne škode zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. V nadaljevanju nato pritožba podrobno navaja, zakaj se ne strinja z višino odškodnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje in zakaj bi morala biti tožniku dosojena vsa zahtevana odškodnina. Pri tem se strinja, da znaša njegov prispevek 30%. Tako torej navaja, da bi pravilna uporaba materialnega prava glede na dejansko stanje narekovala odškodnino v znesku 12.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, upoštevaje tožnikov prispevek bi torej morala biti odškodnina za to vrsto škode višja za 5.478,95 EUR.

Sodišče prve stopnje bi tudi moralo tožniku prisoditi vso odškodnino za strah, torej v višini 2.000,00 EUR oziroma bi mu moralo upoštevaje njegov soprispevek prisoditi še 815,88 EUR z obrestmi.

Kolikor gre duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, bi bila glede na vse tisto, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, primerna odškodnina 25.000,00 EUR oziroma bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi poleg že dosojenega in upoštevaje njegov soprispevek še 12.242,11 EUR.

Po zavarovalni pogodbi, štev. 148857, je podjetje Z., d.o.o. zavarovalec po pogodbi o kolektivnem nezgodnem zavarovanju z zavarovalnico S.. Priložena zavarovalna polica obsega le upravičenje zavarovancev do ustrezne invalidnosti po tabelah nezgodnega zavarovanja in nima elementov zavarovanja odgovornosti tretje toženke. Zahtevke iz naslova odgovornosti in iz naslova nezgodnega zavarovanja pa je mogoče kumulirati ne glede na to, kdo je plačal premijo nezgodnega zavarovanja. Iz navedene pogodbe celo izhaja, da je upravičenec do izplačila zavarovalnine podjetje Z.. in tožeča stranka ni upravičenec. Sodba je v tem delu nerazumljiva. V nasprotju z uporabo materialnega prava je to, da je sodišče izplačano zavarovalnino v valoriziranem znesku odštelo od odškodnine, ki jo je sodišče tožniku priznalo za nepremoženjsko škodo. Napačno so odmerjeni tudi pravdni stroški. Uspeh ni pravilno izračunan.

Sodišče druge stopnje je po vloženi pritožbi štelo, da je v delu, ki se nanaša na to, da ni odločeno o vsej materialni škodi in da je glede zvišanja zahtevka, podanega s pripravljalno vlogo 21.1.2009, podan predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da izda dopolnilno sodbo, nakar je sodišče prve stopnje tako sodbo izdalo.

Zoper dopolnilno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in po 1. odstavku 339. člena ZPP. Navaja, da ni vložil predloga za izdajo dopolnilne sodbe niti kot samostojni predlog niti v vloženi pritožbi, zato sodišče ni imelo podlage za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožba zoper sodbo se ne nanaša le na dejstvo, da sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, ampak se nanaša tudi na to, da je napačno odločilo tudi o tistih zahtevkih, o katerih je sodišče odločalo. Po dopolnilni sodbi sodišče ni odločalo o duševnih bolečinah zaradi skaženosti. Dejansko je bilo z dopolnilno sodbo odločeno o pritožbi zoper sodbo.

Na pritožbo tožnika zoper dopolnilno sodbo je odgovorila druga toženka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Druga toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje ne pojasnjuje, zakaj je uporabilo določila ZOR – Zakona o obligacijskih razmerjih o solidarni odgovornosti povzročiteljev škode. Jasno je, da druga in tretja toženka pri povzročitvi škode nista delovali skupno. Objektivna odgovornost sooudeležbo izključuje. Druga toženka je med postopkom ves čas ugovarjala, da je njena objektivna odgovornost izključena, ker je bila tretja toženka obratovalec nevarne stvari. Tretje toženka je prevzela odgovornost za varnost ljudi na objektu. Druga toženka je s kooperacijsko pogodbo tretji toženki v celoti prepustila izvedbo del na objektu. Polaganje trama na opaž je sodilo med operativna dela v domeni tretje toženke. Druga toženka ni bila obratovalec in njena objektivna odgovornost ni podana. Tudi sicer gre odgovornost za poškodbo pripisati izključno nestrokovnemu in malomarnemu ravnanju tožnika kot oškodovanca.

Tretja toženka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je bil tožnik na gradbišču namestnik tretje toženke. S pravili za varno delo je bil seznanjen. Tretja toženka niti ne more razbrati, v čem je njena odgovornost za nastalo škodo. Tega v sodbi ni. Glede na vloge, ki so bile razdeljene, predvsem v smislu glavnega izvajalca in podizvajalca, odgovornost ne more biti solidarna. Tožnik je sam nase prevzel odgovornost za sprejeto odločitev. Tretji toženec je za tožnika sklenil tudi nezgodno zavarovanje, za katerega je plačeval premije. Tožnik je uveljavljal zavarovalnino, kar pa ni isto kot odškodnina. Zavarovalnino je prejel. Sodbo napada tudi po višini. Priznana je previsoka odškodnina. Nepravilen je tudi tek zakonskih zamudnih obresti, nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Utemeljeni sta pritožbi druge toženke in tretje toženke.

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo: Ko je sodišče druge stopnje preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje z dne 1.4.2009, je v zvezi s pritožbo tožnika ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih. Sodišče druge stopnje je zato zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da izda dopolnilno sodbo po 1. odstavku 325. člena ZPP. Sodišče druge stopnje namreč ni moglo odločati o pravilnosti sodbe z dne 1.4.2009, če o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pritožbe, ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje tako v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Šele obe sodbi skupaj, torej sodba z dne 1.4.2009 in dopolnilna sodba, predstavljata celoto in šele z obema sodbama je torej odločeno o tožnikovem zahtevku v celoti.

Tako sta sedaj torej predmet preizkusa na pritožbo tožeče stranke tako sodba kot dopolnilna sodba in sicer njun zavrnilni del. Gre za znesek 35.708,40 EUR s pripadki, kajti sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo nadomestilo izrek prvotne sodbe, s katero je bil zavrnjen znesek 13.069,27 EUR.

Sodišče druge stopnje je tako torej na tožnikovo pritožbo ugotavljalo, ali mu gre več odškodnine kot 6.501,75 EUR, od česar 5.654,65 EUR odpade na nepremoženjsko škodo, ostalo pa na premoženjsko. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožniku ne gre višja odškodnina kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Samo to je predmet odločanja, ne pa tudi, ali mu gre morda manj. Pritožbi druge in tretje toženke je namreč ugodeno, zato glede teh dveh toženk ostaja odprto vprašanje tako temelja kot višine odškodnine. Pri tem pa je pravnomočna odločitev o višini odškodnine, ki jo je tožniku dolžna plačati prva toženka, torej Zavarovalnica T., kajti slednja se zoper sodbo ni pritožila.

Kolikor gre za vprašanje premoženjske škode v znesku 120,18 EUR, kar tožnik uveljavlja v pritožbi zoper sodbo z dne 1.4.2009, je sodišče prve stopnje v dopolnilni sodbi pravilno ugotovilo, da ta znesek ni bil predmet tožbenega zahtevka. Kolikor gre za vprašanje nepremoženjske škode, sodišče druge stopnje ne bo ponavljalo razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na višino odškodnine, saj je sodišče prve stopnja za vsako od vrsto škode (razen glede duševnih bolečin zaradi skaženosti, o čemer bo govor v nadaljevanju) navedlo pravilne in izčrpne razloge, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja. Upoštevalo je tudi vse tisto, kar poudarja pritožba.

Več kot 4.172,93 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku ne gre, upoštevaje 30% prispevek pa je to 2.921,05 EUR.

Tudi glede strahu ni nobenih pomislekov. Kot izhaja iz sodbe, je bil primarni strah le kratkotrajen, sekundarni strah pa je bil prav tako hude intenzitete le dva do tri dni po nezgodi. Da gre odškodnina za strah, mora strah biti intenziven in dalj časa trajajoč. Ugotovitve sodbe ne dajejo podlage za višjo odškodnino za strah kot 831,60 EUR oziroma 584,10 EUR, upoštevaje 30% delež tožnikove odgovornosti.

Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo celo to, da je manj zmožen za tek, skakanje in smučanje, čeprav je tožnik izpovedoval le, da je igral nogomet in hodil na zabave. Za tek, skakanje in smučanje torej ni prikrajšan, ker tega tudi pred nezgodo ni počel. Podlage za višjo odškodnino za to vrsto škode torej ni. Odškodnina v znesku 7.511,27 EUR je torej primerna, upoštevaje 30% delež tožnikove odgovornosti pa je to znesek 5.257,89 EUR.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo 1. odstavek 200. člena ZOR. Pritožba ima prav, ko pravi, da sodišče v dopolnilni sodbi ni posebej odločilo o odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, kar je tožnik zahteval z zvišanjem zahtevka z dne 22.1.2009. Gre za odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Res je, da sodba o tem nima posebnih razlogov, vendar pa je sodišče prve stopnje v dopolnilni sodbi ugotovilo, da se tožeča stranka pri zvišanju zahtevka sklicuje na izvedensko mnenje V. S. in da se s tem mnenjem tudi strinja. Iz tega mnenja pa izhaja (list. št. 220), da rahla deformacija stopala z občasnim šepanjem pomeni lažjo prizadetost zunanjosti, ki je ne ocenjuje kot skaženost. Tako je torej tudi v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Sodišče druge stopnje pa tudi nima pomislekov glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje pravilno odštelo valorizirano zavarovalnino v znesku 3.108,41 EUR od odškodnine, ki je bila tožniku priznana za nepremoženjsko škodo. V tem delu ne gre za nikakršno nejasnost ali pomanjkanje razlogov. Sodišče prve stopnje določbe v pogodbi o zaposlitvi ni štelo kot odpoved uveljavljanju odškodnine in torej tudi sodba na tem ne temelji. Zavarovalnino je pravilno odštelo od odškodnine, ki jo je priznalo tožniku za nepremoženjsko škodo. Tožnik je zavarovalnino prejel. Dokazni postopek ni pokazal tega, kar trdi pritožba, češ da naj bi šlo le za nezgodno zavarovanje in da naj bi bil upravičenec do zavarovalnine nekdo drug. Tega, da bi tretji toženec ne plačeval zavarovalnih premij, oziroma da bi jih plačeval sam tožnik, slednji ne trdi in tudi ne dokazuje. V takem primeru se domneva, da je bila sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti, ne pa pogodba o osebnem zavarovanju (glej Pravno mnenje VS RS, poročilo VS SRS 1984/I, stran 13 točka 3, tudi doba VS RS II Ips 122/2006). Sodišče prve stopnje je tako izplačano zavarovalnino pravilno odštelo od odškodnine.

Po povedanem je torej odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ko gre za odločitev o pravdnih stroških, sodišče druge stopnje nima pomislekov glede odločitve o tem, koliko mora tožnik povrniti toženkam, kajti s presežkom tožbenega zahtevka ni uspel. Stroški so odmerjeni pravilno. 2. odstavek 154. člena ZPP ne določa natančno, kako se računa uspeh, poudarja pa upoštevanje okoliščin primera. Nepravilnosti pri odločitvi o stroških postopka v tem delu torej ni.

Tako torej po zavrnitvi tožnikove pritožbe ostaja odprto še vprašanje, ali sta druga toženka in tretja toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 6.501,75 EUR z obrestmi, odprto pa ostaja tudi vprašanje, ali morata tudi druga in tretja toženka povrniti tožniku del pravdnih stroškov. Odločitev glede prve toženke je namreč pravnomočna tako glede glavne stvari kot glede odločitve o stroških.

O pritožbi druge in tretje toženke: Pritožbi sta utemeljeni.

Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kolikor gre za vprašanje odgovornosti druge in tretje toženke. Sodba o tem nima razlogov. Zato jo je bilo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bo moralo o stvari ponovno odločiti, kajti sodišče druge stopnje kršitve ne more odpraviti, ker sodbe ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 354. člena ZPP, 14. točka 2. odstavek 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje sicer navaja določbo 2. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR o tem, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Pravilno citira tudi domnevo vzročnosti iz 173. člena ZOR in o tem, kdo za tako škodo odgovarja po 1. in 2. odstavku 174. člena ZOR. Vendar pa kljub obsežnim razlogom ni mogoče ugotoviti, ali in zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je objektivno odgovorna druga toženka, pa tudi ne, ali in zakaj je objektivno odgovorna tretja toženka. Prav tako ni jasno, zakaj naj bi bila odgovornost solidarna (glej 206. člen ZOR). Obe pritožbi na oboje upravičeno opozarjata.

V ponovljenem postopku bo torej treba ugotoviti, ali in zakaj druga in tretja toženka odgovarjata za 70% tožnikove škode, glede na to, da je odločitev o 30% odgovornosti tožnika pravnomočna. Če je mogoče tiste dele sodbe, ki se nanašajo na vprašanje varstva pri delu, na vprašanje, čigava je bila dolžnost postaviti oder in dostaviti material in podobno, razumeti tako, da je to pomembno zaradi deleža odgovornosti tožnika, pa razlogi glede osnovnega vprašanja, torej vprašanja odgovornosti druge in tretje toženke, manjkajo. Sodišče prve stopnje bo torej moralo v ponovljenem postopku odgovoriti na vprašanje, ali in zakaj objektivno odgovarja druga toženka; ali in zakaj odgovarja tretja toženka; ali in zakaj odgovarjata obe solidarno. Če sodišče prve stopnje šteje, da je njuna odgovornost objektivna, bo na zgoraj navedena vprašanja moralo odgovoriti ob uporabi že navedenih določb ZOR o objektivni odgovornosti, upoštevaje tudi določbo 206. člena ZOR o tem, kdaj je podana solidarna odgovornost. Če bo ugotovilo, da odgovornost obstaja, bo moralo odgovoriti ponovno tudi na vprašanje, ali je tudi v razmerju do navedenih dveh toženk odgovornost tožnika  30%, prav tako pa bo moralo obrazložiti morebitno višino odškodnine, če bo odgovornost ugotovljena.

Kot je bilo že povedano, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških, ki naj bi jih bili dolžni povrniti tožniku druga in tretja toženka.

Odločitev o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, o razveljavitvi pa na že citiranem 1. odstavku 354. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.