Jedro

Tožena stranka je s podpisom pogodbe sprejela zavezo, da bo pri sprejemu plačil s kartico X ravnala po navodilih, ki jih prejme od banke in so sestavni del te pogodbe.

Tožena stranka je Pogodbo kršila s tem, da ni pridobila avtorizacije za vsako od spornih transakcij od tožeče stranke, čeprav bi ji moralo biti znano, da avtorizacija predstavlja odobritev tožeče stranke k vsaki transakciji, ki ga prodajno mesto ne more in ne sme nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 180281/2013 z dne 15. 11. 2013 v 1. točki izreka za 10.399,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2013 do plačila (I.). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v I. točki izreka za 754,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2013 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 10.399,27 EUR od 8. 11. 2013 do 12. 11. 2013 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 415,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III.).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točke izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v izreku navedeni sklep o izvršbi razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijanem delu sodbe je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi zaključka, da je tožena stranka kršila pogodbo o sprejemanju bančnih plačilnih kartic X, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 10. 1. 2007. Ugotovilo je, da je tožena stranka oz. njeno prodajno mest dne 21. 1. 2013 izvedla tri transakcije s plačilno kartico X (v višini 3 x 3.600,00 EUR) brez predhodne avtorizacije s strani tožeče stranke. Transakcije so bile opravljene preko POS terminala na prodajnem mestu tožene stranke tako, da je bila za vse tri transakcije ročno vnesena ista avtorizacijska koda št. 666125, ki ni bila pridobljena pri tožeči stranki.

6. Tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovore, na katere je že obrazloženo in prepričljivo odgovorilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo o sprejemanju bančnih plačilnih kartic (A2), ki v 1. členu določa, da je pridobitev avtorizacije obvezna za vsak znesek nad limitom 0 USD, kar pomeni, da je bila pridobitev avtorizacije obvezna za vsako transakcijo. Pritožba navaja, da tožena stranka za vsako transakcijo ni potrebovala avtorizacije in da je bila njena dolžnost le, da za vsak nakup nad 300,00 EUR preveri identiteto plačnika. Navedene trditve tožene stranke so nekonkretizirane in nejasne, tako da ni mogoče ugotoviti, kaj želi tožena stranka z njimi povedati. Tožena stranka ni trdila, da sta pravdni stranki kadarkoli (in če, kdaj in ob kateri priložnosti) spremenili sklenjeno pisno pogodbo, ki določa pridobitev avtorizacije za vsak znesek nad 0 USD. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj naj bi bilo za odločitev v tem sporu sploh pomembno ugotavljati, kako so se izvajale transakcije pod 300,00 EUR. Vse tri sporne transakcije so bile namreč opravljene za nakupe nad zneskom 300,00 EUR. Ne nazadnje pa se toženi stranki v tem postopku ne očita, da je opustila obveznost preverjanja identitete kupca, pač pa izključno, da ni pridobila avtorizacije za izvedene transakcije.

7. Dolžnost avtorizacije je predpisana v pogodbi med pravdnima strankama, vsebina te dolžnosti pa natančneje obrazložena v navodilih, ki so bili sestavni del pogodbe (A15). Neupošteven je pritožbeni ugovor, da tožena stranka teh navodil nikoli ni prejela. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da je tožena stranka s podpisom pogodbe sprejela zavezo, da bo pri sprejemu plačil s kartico X ravnala po navodilih, ki jih prejme od banke in so sestavni del te pogodbe. Z navodili je torej morala biti seznanjena, saj je s podpisom pogodbe nanje izrecno pristala. Navodila (A15) določajo, da POS terminal na prodajnem mestu izvede avtomatsko avtorizacijo in izpiše potrdilo o nakupu. Če pa se zgodi, da POS terminal zahteva ročni vnos šifre avtorizacije, je potrebno poklicati avtorizacijski klicni center ter pridobiti šifro avtorizacije. Če je avtorizacija odobrena, se vnese šifra avtorizacije v POS terminal in se zaključi transakcija. Kot šifro avtorizacije je mogoče vnesti le šifro, pridobljeno v avtorizacijskem centru. Če tožena stranka ni vedela, kako izvesti avtorizacijo, bi se morala o tem pozanimati pri tožeči stranki, oziroma brez tega, da se pouči o postopku avtorizacije, sploh ne bi smela sprejemati plačilnih kartic.

8. Sicer pa je splošno znano dejstvo v plačilnem prometu, ki se izvaja s plačilnimi karticami (t.j. znano tako prodajalcem kot kupcem, ki pri prodaji blaga in storitev sprejemajo in uporabljajo plačilne kartice), da „avtorizacija“ pomeni soglasje izdajatelja, v obravnavanem primeru tožeče stranke k vsaki transakciji. Soglasje se izda s številko avtorizacije, ki jo podeli izdajatelj. Avtorizacijo bi torej morala opraviti tožeča in ne tožena stranka. Zato je brezpredmetno, ali je tožena stranka preverjala istovetnost kupca. Pogodbo je kršila s tem, da ni pridobila avtorizacije za vsako od spornih transakcij od tožeče stranke, čeprav bi ji moralo biti znano, da avtorizacija predstavlja odobritev tožeče stranke k vsaki transakciji, ki ga prodajno mesto ne more in ne sme nadomestiti. Nasprotno, izvedba „avtorizacije“ s strani prodajnega mesta z ročnim vnosom (izmišljene) avtorizacijske kode predstavlja tako grobo kršitev pogodbe, da ta presega okvire splošne civilnopravne odgovornosti in posega že na polje kazenskopravne odgovornosti kršitelja.

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani in ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).