Jedro

Četudi Ustavno sodišče v odločbah U-I-512/18-10 in U-I-464/20-7 ni neposredno presojalo zakonskih razlogov za odpust obveznosti, temveč potencialno - odvisno od okoliščin posameznega primera, kot so opredeljene v zgornjem citatu iz 13. točke obrazložitve odločbe U-I-464/20-7 - prestrogo posledico pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti, je po oceni pritožbenega sodišča dosledno, da se iste okoliščine podobno, tj. bolj niansirano in ne po avtomatizmu, presojajo že ob odločanju o ugovoru zoper odpust obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo odpust obveznosti in ustavilo postopek odpusta obveznosti. Izmed več (vrst) dolžnikovih kršitev, ki jih je v ugovoru zoper odpust uveljavljal upravitelj, se je prvostopenjsko sodišče osredotočilo na dve in je nanju oprlo svoj sklep. Po oceni sodišča je dolžnik kršil svojo obveznost poročanja o premoženjskem stanju in omejitve svoje poslovne sposobnosti po pravilih iz 384. in 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

2. Dolžnik se proti temu pritožuje, upravitelj pa odgovarja, da neutemeljeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Dolžnik, ki je – kakor zadevni dolžnik – sam predlagal začetek svojega osebnega stečaja, mora skupaj s tem predlogom podati poročilo s popisom vsega svojega premoženja (1. točka tretjega odstavka 384. člena ZFPPIPP in prva alineja 1. točke drugega odstavka tega člena). Kršitev te obveznosti lahko vodi v zavrnitev predloga za odpust obveznosti (1. točka prvega odstavka 406. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP).

5. Sodišče prve stopnje je kršitev obveznosti poročanja o premoženjskem stanju utemeljilo s tem, da dolžnik ni izkazal, da bi bili televizor, dve kitari ter pralni in sušilni stroj solastnina dolžnikove nekdanje zunajzakonske partnerke. Nihče naj namreč ne bi bil prijavil izločitvene pravice. Upravitelj naj bi bil poleg tega utemeljeno pojasnil, da pralni in sušilni stroj ter robotski sesalec niso bili nikdar dolžnikovi, saj naj bi bili kupljeni na še neodplačane obroke, zaradi česar je prodajalec zaradi dogovorjenega pridržka ohranil lastninsko pravico na teh stvareh. Po oceni sodišča prve stopnje je torej dolžnik v poročilu o premoženjskem stanju v smislu določb 384. člena ZFPPIPP moral, a je opustil navesti televizor in kitari (ob tem je sodišče še zavrnilo dolžnika, da bi mu bile za umetniško kariero potrebni televizor, kitari, predvajalnik DVD in iPhone, ne da bi tudi glede slednjih dveh naprav ugotovilo istovrstno kršitev).

6. Dolžnik se je s tem v zvezi pritožil, da si je njegova bivša partnerka lastila televizor, in ker naj bi bila med seboj slabo komunicirala, naj ne bi bila uveljavljala izločitvene pravice. Kitari pa naj ne bi bili njegovi, temveč last njegove glasbene skupine, pa tudi sicer naj ne bi bili dosti vredni. V vsakem primeru naj bi bile vse te stvari nazadnje prodane, izkupiček pa šel v stečajno maso.

7. Dolžnik v pritožbi ni navajal, da bi bilo prvostopenjsko sodišče prezrlo kakšen njegov predlog, ki bi ga bil podal zaradi dokazovanja (ki je bremenilo njega), da je bil televizor (delno) partnerkin, kitari pa ansamblovi (če se sprejme, da je pred stečajem zunajzakonska skupnost razpadla, trditve o vsaj skupni lastnini na stvareh nekdanjega skupnega gospodinjstva po načelu _res ipsa loquitur_ sicer ne bi bilo težko sprejeti). S tem je izpodbijal dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, kar pa je razlog, na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar ga je treba utemeljiti bolj konkretno, kot ga je pritožnik (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP, smiselno uporabljena po napotilu iz prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP). Ugotovitve sodišča prve stopnje o lastništvu navedenih stvari zato s pritožbo niso omajane.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa ni brez pomena okoliščina, da je bila s prodajo teh stvari vendarle oblikovana stečajna masa. Brez ugotovitve, da so bile nemajhne vrednosti (dolžnik trdi, da niso bile) ali da je bilo zaradi dolžnikove kršitve, da jih navede v poročilu ob začetku stečaja, oteženo njihovo unovčenje (dolžnik trdi, da jih je ob ogledu stanovanja pustil na vidnem mestu, da jih ni imel namena skriti), teža kršitve po oceni sodišča ni takšna, da bi že sama po sebi utemeljevala zavrnitev odpusta obveznosti.

9. Ustavno sodišče je namreč v odločbah U-I-512/18-10 z dne 23. 4. 2020 in U-I-464/20-7 z dne 1. 12. 2022, strnjeno povzeto, kot protiustavno prestrogo prepoznalo ureditev, ki v nobenem primeru ne dovoljuje odpusta obveznosti deset let od pravnomočnosti sklepov o zavrnitvi odpusta obveznosti zaradi dolžnikove kršitve njegove dolžnosti, da je dosegljiv za sodišče in upravitelja, ter kršitve obveznosti brezposelnega dolžnika, da upravitelju mesečno poroča o prizadevanjih za zaposlitev. Ključno je bilo naslednje: _„[V obeh presojanih situacijah gre] za opustitve, ki so […] lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih brez izrazitega vrednotnega očitka dolžniku, [in ki] same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso ter obseg in časovni okvir poplačila upnikov, zelo različna pa sta lahko tudi dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja, kar pomeni, da je tudi stopnja vrednotnega očitka dolžniku lahko zelo različna.“_ (13. točka obrazložitve novejše od odločb) Četudi Ustavno sodišče ni neposredno presojalo zakonskih razlogov za odpust obveznosti, temveč potencialno – odvisno od okoliščin posameznega primera, kot so opredeljene v zgornjem citatu – prestrogo posledico pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti, je po oceni pritožbenega sodišča dosledno, da se iste okoliščine podobno, tj. bolj niansirano in ne po avtomatizmu, presojajo že ob odločanju o ugovoru zoper odpust obveznosti (saj če bo ta uspešen, bo vodil do potencialno protiustavno prestroge posledice).

10. Drugi razlog, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoj sklep, je povezan z omejitvijo poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika, da sklepa pogodbe in opravlja druge pravne posle ali dejanja, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, oziroma da se brez soglasja sodišča odpove kakšni svoji premoženjski pravici; tudi to lahko vodi v zavrnitev odpusta obveznosti (1. točka prvega odstavka in tretja alineja drugega odstavka 386. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 403. člena in 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

11. V tem okviru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik po začetku stečajnega postopka 24. 6. 2019 pri IPF (Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije) 30. 7. 2019 podal izjavo o prenosu vseh svojih avtorski sorodnih pravic na svojega sina A. A. Ugotovilo je tudi, da je Združenje SAZAS od dolžnika 28. 6. 2019 prejelo pogodbo o prenosu vseh premoženjskih avtorskih pravic na A. A. (to je ugotovilo iz odgovora tega združenja sodišču pod r. št. 141). Zaključilo je, da se je obojim pravicam brez soglasja sodišča odpovedal. Višina avtorskih nadomestil po stališču sodišča prve stopnje ni relevantna, temveč zgolj to, da je bila s temi dolžnikovimi kršitvami oškodovana stečajna masa.

12. Pritožnik ni nasprotoval ugotovitvi o prenosu sorodnih pravic, ki jih zanj uveljavlja IPF, ko je že veljala omejitev njegove poslovne sposobnosti, trdil pa je, da je sinu avtorske pravice podaril že prej. Skliceval se je na odgovor po elektronski pošti 20. 6. 2019, da druga od navedenih kolektivnih organizacij potrjuje prenos pravic, podan 19. 6. 2019. Navedel je, da ta odgovor prilaga, a ga pritožbeno sodišče v spisu ni našlo.

13. Neoziraje se na vprašanje, ali gre pri navedenem za nedopustne pritožbene novote, pritožbeno sodišče opozarja na materialnopravno nepravilnost zaključka, da je do prenosa pravic prišlo pred omejitvijo dolžnikove poslovne sposobnosti 24. 6. 2019, ker je Združenje SAZAS od dolžnika pogodbo o prenosu pravic prejelo 28. 6. 2019. Čas prenosa pravic ni bil odvisen od tega prejema, temveč od (neugotovljenega) datuma sklenitve pogodbe (ne da bi preizkušalo dejansko stanje, saj to za odločitev o pritožbi ni bilo potrebno, pritožbeno sodišče pripominja, da je iz dopisa Združenja SAZAS sodišču pod r. št. 141 na pogodbi res vidna prejemna štampiljka z datumom 28. 6. 2019, da pa je v spodnjem desnem kotu prve strani pogodbe zapisan datum 20. 6. 2019).

14. Iz razlogov, ki jih je navedlo nekaj točk obrazložitve višje (v 9. točki), pritožbeno sodišče ne more brez nadaljnjega sprejeti, da nesporni prenos sorodnih pravic, ki jih je za dolžnika uveljavljal IPF, samodejno vodi v zavrnitev odpusta obveznosti, neoziraje se na velikost (in morebitno neznatnost) nadomestil, s katerimi je bila prikrajšana stečajna masa (dolžnik je med drugim v postopku navajal, da njegova glasbena skupina ... ni veliko nastopala).

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in prvostopenjskemu sodišču vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje ni presojalo teže dolžnikovih kršitev niti popolno ugotovilo dejanskega stanja glede kritičnega trenutka prenosa pravic, ki jih je za dolžnika uveljavljalo Združenje SAZAS. Poleg tega ni bil izčrpan ves upraviteljev ugovor, ki je temeljil na več razlogih, kot jih je sklenilo obravnavati sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča zaradi obsega pomanjkljivosti ni bilo primerno, da bi jih samo odpravljalo (smiselno prvi odstavek 355. člena ZPP).