Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba skrbnost voznika, delavca tožene stranke, presojati po merilih, ki veljajo za strokovnjaka. Drugi odstavek 6. člena OZ namreč določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Ni sporno, da je delavec tožene stranke pri razkladanju vozil izpolnjeval obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tako delo opravljal že najmanj eno leto pred nastankom škodnega dogodka, pred tem pa je bil vrsto let poklicni voznik kamiona. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 6. člena OZ pravilno štelo, da je bil delavec strokovnjak za razkladanje vozil in bi moral pri svojem delu pokazati večjo skrbnost od povprečnega človeka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v roku 15 dni tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 6.823,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2019 (I. točka izreka) in stroške tožeče stranke v višini 3.803,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili prevozno pogodbo za prevoz blaga (vozil) iz A. do kraja B. na Češkem. Pri razkladanju vozil iz tovornega vozila v namembnem kraju dne 7. 2. 2017 je prišlo do poškodbe vozila, ko je le-to zdrsnilo iz rampe tovornega vozila in trčilo v ograjo. Nastala je škoda s popravilom ograje, v katero je trčilo vozilo, stroški z odklepanjem vozila in popravilom škode na vozilu. Dne 9. 2. 2017 je tožeča stranka toženo obvestila o tem, da jo šteje za odgovorno za nastalo škodo in jo pozvala na pojasnila v vezi z dogodkom, sicer bo štela, da slednja soglaša s poškodbami in stroški, ki so nastali. Tožena stranka je na sporočilo isti dan odgovorila, škodo za popravilo ograje ter stroške z odklepanjem vozila pa poravnala dne 21. 4. 2017 po računu, ki ga je prejela 28. 2. 2017. V zvezi s škodo na vozilu je tožeča stranka dne 30. 1. 2019 podala zahtevek za povračilo v višini 6.823,50 EUR z rokom zapadlosti 1. 3. 2019, katerega plačilo zahteva v tem postopku. Tožena stranka plačilu nasprotuje s sklicevanjem na zastaranje terjatve.

6. Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru v zvezi z vprašanjem zastaranja pravilno oprlo na določbe Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz stvari po cesti (Konvencija CMR), na uporabo katere napotuje 1. člen Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1). Konvencija CMR v prvem odstavku 32. člena določa, da pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozom po tej konvenciji zastara v enem letu, kadar pa gre za namerno nepravilno ravnanje (_wilful misconduct_) ali tako ravnanje, ki je po pravu sodišča, ki odloča o zadevi izenačeno z namernim nepravilnim ravnanjem, zastara v treh letih.1

7. Ker so opredelitve pravnih standardov krivde različne v različnih pravnih redih (pogodbenic Konvencije CMR) prvi odstavek 32. člena izrecno govori o _willful misconduct_2 in o ravnanju, ki je po pravu pristojnega sodišča enakovredno _willful misconduct,_ kar v večini pravnih redov predstavlja pojem hude malomarnosti.3 Ker se torej navedeni pojem ravnanja, izenačenega z _willful misconduct,_ v skladu s Konvencijo razlaga po pravu pristojnega sodišča, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na pravila Obligacijskega zakonika (OZ) ter presojalo, ali je bilo ravnanje storjeno iz hude malomarnosti.4 _Glede hude malomarnosti_

8. Pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbene očitke, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnanje voznika presojati po ravnanju povprečnega voznika oziroma po pazljivosti povprečno skrbnega človeka in ne strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba skrbnost voznika, delavca tožene stranke, presojati po merilih, ki veljajo za strokovnjaka. Drugi odstavek 6. člena OZ namreč določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Ni sporno, da je delavec tožene stranke pri razkladanju vozil izpolnjeval obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tako delo opravljal že najmanj eno leto pred nastankom škodnega dogodka, pred tem pa je bil vrsto let poklicni voznik kamiona. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 6. člena OZ pravilno štelo, da je bil delavec strokovnjak za razkladanje vozil in bi moral pri svojem delu pokazati večjo skrbnost od povprečnega človeka.5

9. Pritožnica nadalje sodišču prve stopnje očita, da se pri utemeljitvi hude malomarnosti delavca tožene stranke sklicuje na to, da bi se ta moral prepričati, ali je ročna zavora prijela ali ne, tako da bi na armaturni lučki preveril, ali gori rdeča lučka, kljub temu, da je to dejstvo tekom postopka ostalo nerazčiščeno oziroma neugotovljeno. Tudi sicer po mnenju pritožnice zgolj rdeča lučka na armaturi ne more biti odločilni razlog, da je sodišče prve stopnje štelo ravnanje delavca za ravnanje iz hude malomarnosti, saj tudi, če ta v resnici ni gorela, to še ne pomeni, da ročna zavora ni prijela. Meni tudi, da ni mogoče zaključiti, da je do premika vozila prišlo iz razloga, ker je motor deloval, saj vozilo ne glede na delujoč motor, ni bilo v pogonu. Do premika vozila torej ni prišlo iz razloga, ker je delavec tožene stranke vozilo „razkajlal“ in pustil prižgano, temveč ker ročna zavora ni delovala, čeprav jo je delavec zagotovo prižgal, zato mu ni mogoče očitati hude malomarnosti.

10. Tožena stranka v pritožbi nakazuje, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev o hudi malomarnosti delavca tožene stranke oprlo zgolj na ugotovitev, da delavec ni preveril, ali je na armaturni plošči gorela lučka za zavoro. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je v svoji jasni in prepričljivi dokazni oceni s sklicevanjem na izvedensko mnenje (na katerega pravdni stranki nista podali pripomb) navedlo več okoliščin, na podlagi katerih je zaključilo, da je delavec ravnal s hudo malomarnostjo. Poleg nezadostne skrbnosti pri preverjanju aktiviranja električne pomožne zavore je kot odločilni štelo tudi okoliščini, da je osebno vozilo zapustil z namenom uravnavanja zadnje prečne ploščadi za vzpostavitev proge, ki omogoča razkladanje, pri čemer ni zagozdil oziroma zavaroval koles na zadnji osi osebnega avtomobila, prav tako je zapustil vozilo z delujočim motorjem. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje navedeni dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje in dodaja še, da je iz opisanega postopka (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe) jasno, da če bi delavec pri uravnavanju premične ploščadi postopal v skladu s smernicami ter zagozdil zadnja kolesa, bi bilo vozilo zavarovano tudi, če pomožna zavora ne bi delovala (ne glede na prižgan motor). Neutemeljeno pritožba opozarja tudi, da bi v vsakem primeru, tudi po ugotovitvi izvedenca, prišlo do situacije, ko bi bila vsa kolesa v celoti „razkajlana“ in prižgana ročna zavora. Po ugotovitvah izvedenca bi namreč do situacije, ko bi bile odstranjene vse zagozde in pritrdilni pasovi na zadnjih in prednjih kolesih, prišlo na koncu, ko bi bila proga za razkladanje že vzpostavljena, osebni avtomobil pa bi imel poleg ugasnjenega motorja ročico v položaju „P“. Ker je nesporno, da je delavec v kritičnem trenutku izstopil iz vozila z namenom uravnavanja proge ter pri tem ročico osebnega vozila prestavil v položaj „N“, pri katerem je izvedenec pojasnil, da morajo biti zadnja kolesa v primeru avtomatskega menjalnika zavarovana, pritožnica z navedenimi argumenti ne more uspeti. Glede na vse navedeno je tožeči stranki uspelo dokazati, da je bilo ravnanje storjeno iz hude malomarnosti.

_Glede zastaranja_

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila škoda povzročena iz hude malomarnosti, je pravilno uporabilo triletni zastaralni rok v skladu s prvim odstavkom 32. člena Konvencije CMR. Pravilno je nadalje uporabilo tudi določbo 39. člena Konvencije, ki se uporablja v primeru zaporednih prevozov, kot je obravnavani, in ki določa, da zastaralni rok treh let teče od pravnomočne sodbe, s katero se ugotovi odškodnina, v primeru, da je ni, pa od dejanskega poplačila škode dalje. Ker je nesporno, da je tožeča stranka družbi C. s. r. o. škodo poravnala 22. 5. 2017, se za začetek teka zastaralnega roka uporabi navedeni datum in tako do vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine 15. 10. 2019 zahtevek še ni zastaral. Glede na navedeno se kot nepomembne izkažejo pritožbene navedbe v zvezi z zadržanjem zastaranja po 32. členu Konvencije (navedbe v zvezi z reklamacijo tožeče stranke).

12. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke znašajo 500 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 373,32 EUR.

1 Konvencija CMR ni uradno prevedena v slovenski jezik. Avtentično besedilo prvega odstavka 32. člena Konvencije CMR se glasi: _„The period of limitation for an action arising out of carriage under this Convention shall be one year. Nevertheless, in the case of wilful misconduct, or such default as in accordance with the law of the court or tribunal seized of the case, is considered as equivalent to wilful misconduct, the period of limitation shall be three years.“_ 2 V anglosaškem pravnem redu se _wilfull misconudct_ nanaša na namerno ravnanje in na takšno nenamerno ravnanje, pri katerem bi povzročitelj moral predvideti škodljive posledice. 3 Šker, T. et al., Konvencija CMR: Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti – s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje: Gospodarska zbornica Slovenije, Ljubljana 2005, str. 88, 89; United Nations Commentary on the Convention of 19 May 1956 on the Contract for the International Carriage of Good by Road (CMR), komentar k 32. členu, ki napotuje na 29. člen, točke 217 -219. 4 Tudi sodna praksa slovenskih sodišč navedeno konvencijsko formulacijo šteje kot dejanje storjeno iz hude malomarnosti, glej na primer VSL sodba I Cpg 879/2016, I Cpg 170/2016, I Cpg 257/2014, I Cpg 700/2009. 5 Primerjaj VSL Sodba I Cp 1097/2021, VDSS sklep Pdp 551/2020.