Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predlagana regulacijska začasna odredba ni nujna za preprečitev škode ali dotedanjega načina izvajanja soposesti. Zato jo je bilo treba zavrniti, kljub temu, da je tožeča stranka zatrjevala reverzibilnost predloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da odstrani betonski koriti s poti, ki poteka po opisanih nepremičninah iz izreka in tako omogoči neoviran dostop do nepremičnin tožnikom z vsemi prevoznimi sredstvi. Zahtevala je tudi prepoved drugih načinov poseganja v soposest tožečih strank na tej poti, v primeru kršenja teh prepovedi pa plačilo denarne kazni.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Že v predlogu sta tožeči stranki pojasnili, da gre za regulacijsko začasno odredbo. Izkazali sta verjeten obstoj terjatve in tožena stranka ne bi utrpela nikakršne škode oziroma neugodnih posledic. Tožeči stranki že vrsto let uporabljata za dovoz do svoje hiše to pot. Meje dovozne poti so ločene od ostalega zemljišča, ki je travnik in toženi stranki to ne bi povzročilo nikakršnih posledic, ko bi se korita umaknila. Pri regulacijski začasni odredbi jo je dopustno izdati tudi, ko ni izkazana nevarnost uporabe sile ali nastanek nenadomestljive škode (če bi sodišče pozneje tožbeni zahtevek zavrnilo). Izdaja regulacijske začasne odredbe ne more biti vezana zgolj na izkazovanje pogoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Zadošča, da je poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazan tudi eden izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in da mora biti izkazan pogoj reverzibilnosti. Gre za dodatni pogoj, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča UP 275/97. Tako stališče je tudi v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 384/2019. Iz odločbe izhaja, da je regulacijsko začasno odredbo dopustno izdati tudi, kadar je poleg obstoja verjetnosti terjatve izkazan še katerikoli od dodatnih pogojev ter pogoj reverzibilnosti.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba je na pravnem stališču, da tudi za regulacijsko začasno odredbo zadostuje pogoj verjetnosti obstoja terjatve in katerikoli pogoj iz 272. člena ZIZ ter reverzibilnost. Meni, da pogoj nastanka škode ni nujno potreben. Pri tem se sklicuje na odločbo VSL II Cp 384/2019. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je regulacijska začasna odredba izjema, ki jo je treba vedno presojati restriktivno, saj se pokriva s tožbenim zahtevkom in je treba do konca postopka zagotoviti varstvo pravic tudi nasprotni stranki, razen če je ogrožena pravica tožeče stranke.1 V odločbi, na katero se sklicuje pritožba (VSL II Cp 384/2019), je sodišče zavrnilo izdajo takšne začasne odredbe, ker ni bila izkazana reverzibilnost. V konkretni zadevi pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, ker izkazano varstvo ni nujno potrebno in zato tudi ne ustavno upravičeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo konkretni primer, ker že iz predloženih fotografij izhaja, da tožeča stranka lahko uporablja dovozno pot, vendar omejeno glede na postavljena korita. Tožeča stranka sama zatrjuje, da sedaj ne more dostopati z vsemi, zlasti širšimi dovoznimi vozili. Sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru ocenilo, da ni podan zatrjevani nastanek sile ali nenadomestljive škode.2 Sodišče je zato ocenjevalo, ali zatrjevana škoda (nevarnost poškodbe večjih osebnih in drugih vozil zaradi postavljenih betonskih korit) predstavlja takšno nevarnost škode, ki bi opravičevala izdajo regulacijske začasne odredbe. Tožeča stranka mimo korit in z navadnimi vozili še vedno lahko dostopa. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za takšen primer, ko ni mogoče izdati regulacijske začasne odredbe. Kljub temu, da je odstranitev kamnitih korit reverzibilna, predlagana začasna odredba ni nujno potrebna, da bi takšno izjemo sodišče upravičilo.

6. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZIZ, ki so v tem primeru materialnopravne narave, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Up 275/97. 2 Citirana sodna praksa iz odločb VSL II Cp 1565/2019, II Cp 1440/2019 in II Cp 1614/2019.