Jedro

Komisionar je dolžan plačati davek od prometa rabljenih vozil po 1. odstavku 14. člena Zakona o prometnem davku. Davčni zavezanec se ne more uspešno sklicevati na to, da ni sklepal komisijskih pogodb, če vsa njena ravnanja kažejo v to smer, ne glede na to, da je bilo v pogodbi določeno, da prodaja rabljena vozila v imenu in za račun strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), delno zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 7.6.2002. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Davčnega urada L. z dne 29.9.1997, s katero je bilo tožeči stranki zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju prometnega davka v letih 1996 in 1997 naloženo plačilo davka od prometa proizvodov in davka od prometa storitev v skupnem znesku 6.549.983,62 SIT in pripadajočih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je upravni odločbi odpravilo glede zamudnih obresti in je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004 odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila. Zavrnilo pa je še zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da se strinja z razlogi, ki jih je v svoji obrazložitvi odločbe navedla tožena stranka in se nanje sklicuje na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS, dodalo pa je še nekaj svojih razlogov. Tožeča stranka je sklepala komisijske pogodbe v smislu 771. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 - odločba US, 45/89 - odločba US in 57/89), kar je razvidno tako iz njihovega poimenovanja, kot tudi iz njihove vsebine. Enako izhaja tudi iz računov, ki jih je izdala tožeča stranka v svojem imenu. Na drugačno stališče ne vpliva, da je na računih navedeno tudi ime lastnika vozila. Davčna obveznost za plačilo davka od prometa proizvodov izhaja iz določbe 1. odstavka 14. člena in 54. člena Zakona o prometnem davku (ZPD; Uradni list RS, št. 4/92, 5/92, 14/92, 12/93 - odločba US, 13/93, 71/93, 35/94 - odločba US in 16/96) in tožeča stranka je skladno s tema določbama tudi izdajala račune. Po stališču sodišča prve stopnje sta davčna organa tudi višino davčne obveznosti izračunala pravilno, saj tožeča stranka pri obračunu davka ni upoštevala prometne vrednosti, ampak le prodajno, ki je bila nižja od prometne.

Osebno odgovorni družbenik vlaga pritožbo, sedaj revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odpravo upravnih odločb, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožeča stranka je sicer naslovila sporne pogodbe kot komisijske, vendar pa to po vsebini niso. Iz nekaterih od predloženih pogodb namreč izhaja, da se tožeča stranka zavezuje, da bo v imenu in za račun komitenta prodala vozilo, kar pomeni, da je bila sklenjena pogodba o posredovanju in ne komisijska pogodba. Računi, ki jih je izdajala tožeča stranka, so bili izdani zato, ker so jo prodajalci avtomobilov pooblastili za sprejem kupnine. To pa je tožeča stranka lahko prejela le na podlagi računa. Tožeča stranka se sklicuje še na odločitev v sodbi vrhovnega sodišča, opr. št. Ur 49/94 z dne 11.10.1995. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

V obravnavani zadevi je sporna pravna narava pogodb, ki jih je sklepala tožeča stranka. Od pravne narave je odvisna obveznost plačila davka od prometa proizvodov - prodanih rabljenih motornih vozil. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka nastopala kot komisionar in je bila zaradi tega na podlagi 1. odstavka 14. člena ZPD zavezanec za davek od prometa proizvodov. Po tej določbi je bila zavezanec za davek od prometa proizvodov pravna oseba ali zasebnik, ki prodaja proizvode v svojem imenu in za račun komitentov (komisijska prodaja). Tožeča stranka je pogodbe poimenovala pogodbe o komisijski prodaji ter opredelila stranke kot komitenta in komisionarja. Iz naslovov računov, ki jih je tožeča stranka izdala kupcem avtomobilov, izhaja, da so bili izdani zaradi komisijske prodaje. Poleg tega pa je tudi iz specifikacije računa razvidno, da je tožeča stranka zaračunala kupcu ceno vozila in pripadajoči 5% davek na promet proizvodov od cene ter provizijo in 5% davek na promet storitev od provizije. Tožeča stranka se je tako ravnala po 54. členu ZPD, ki določa obveznosti prodajalca motornih vozil v zvezi z izdajo računov pri prodaji motornih vozil, za katere je obvezna registracija. To pomeni, da je tožeča stranka brez dvoma sama nastopala kot prodajalec avtomobilov in torej ni nastopala v imenu prodajalcev kot njihov pooblaščenec.

V večini od sklenjenih pogodb, ki so bile naslovljene kot pogodbe o komisijski prodaji, je bilo v 2. členu določeno, da se tožeča stranka zavezuje v svojem imenu in za račun druge pogodbene stranke prodati vozilo, kar nedvomno še dodatno kaže na sklenitev komisijske pogodbe. V nekaterih od pogodb, ki so omenjene tudi v pritožbi, sedaj reviziji, pa je 2. členu res določeno, da se tožeča stranka zavezuje v imenu in za račun druge pogodbene stranke prodati vozilo, kar naj bi kazalo na sklenitev pogodbe o trgovskem zastopanju iz 790. člena ZOR, vendar pa je po stališču vrhovnega sodišča iz ostalih ugotovitev jasno razvidno, da so se pogodbe izvrševale kot komisijske. Za presojo vsebine pogodbe so namreč bistvene vse okoliščine zadeve. Da se je tudi tožeča stranka ob sklenitvi teh pogodb imela za komisionarja, izhaja tudi iz tega, da je sama obračunala in plačala davek od prometa proizvodov za prodajo avtomobilov na podlagi teh pogodb. Davčni organ je v zvezi s temi pogodbami odmeril le prenizko plačani davek, ki je nastal zaradi razlike med prodajno in prometno vrednostjo.

Niso utemeljene pritožbene, sedaj revizijske, navedbe, da je morala tožeča stranka izdajati račune v svojem imenu, ker je bila pooblaščena za sprejem kupnine. Če bi bila pooblaščena zgolj za sprejem kupnine, bi izdajala račune oziroma potrdila v imenu prodajalcev in ne v svojem imenu. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na sodbo vrhovnega sodišča, opr. št. Ur 49/94, saj je bila v tej zadevi odločba odpravljena zaradi nasprotja med obrazložitvijo in izrekom prvostopne odmerne odločbe, zaradi česar ni bilo mogoče jasno ugotoviti, ali je bila sklenjena komisijska pogodba. Tega dvoma pa v obravnavani zadevi ni. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o storjenih absolutnih kršitvah procesnih pravil, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino listin. Teh kršitev ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vsebino realiziranih poslov, ki pa je bila drugačna od dogovora v 2. členu nekaterih pogodb.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.