Jedro

Opustitev pravočasnega reševanja iz vode je direktno povzročila tožnikovo dolgotrajno ležanje v vodi, zaradi katerega so bile posledice utopitve pri tožniku hujše, kot bi lahko bile, če bi reševalec iz vode reagiral takoj. Ker ga ni bilo ob bazenu, tega ni storil. Z reševanjem pa tudi ni pričel ali nadaljeval potem, ko so tožnika iz vode rešili ostali kopalci.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženke, ki so pravne naslednice prejšnje občine, ki je bila upravljalec javnega kopališča, obsodilo na plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki je tožniku nastala zaradi posledic utopitve po skoku v bazen in sicer: za prestane telesne bolečine 3,500.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2,000.000,00 SIT. Presodilo je, da je podana vzročna zveza med opustitvijo kopališkega mojstra in škodo, ki jo je tožnik pretrpel zaradi prepoznega reševanja iz bazena. Višji tožbeni zahtevek za negmotno škodo in v celoti zahtevek za plačevanje mesečne rente je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank. Sprejelo je vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in pravno presojo, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da izpodbijana sodba ne daje odgovora na ugovor tožene stranke, da med utopitvijo in opustitvijo kopališkega mojstra ni vzročne zveze. Sklicuje se na izvedensko mnenje, da je do utopitve prišlo že pri prvem vdihu, ko se pljuča v celoti napolnijo z vodo. Iz tega dejstva sledi, da bi se tožnik utopil, tudi če bi reševalec skočil za njim v istem hipu. Posledice so nastale že pri prvem vdihu, za te pa tožena stranka ne more odgovarjati in je to izključna krivda tožeče strnake. Na koncu revizija graja še odločitev o razdelitvi stroškov postopka.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja, vendar tega revizijskega razloga tožena stranka ne uveljavlja.

Dejanske ugotovitve v postopku o poteku škodnega dogodka, ki je predmet tega pravdnega postopka so pokazale, da je tožnik najprej sedel na robu bazena, potem pa skočil z istega mesta na glavo v bazen. Pri tem je s temenom udaril v dno bazena, si ob tem zlomil vratna vretenca, izgubil zavest, potonil pod vodno gladino, voda je vdrla v dihalni sistem in v pljuča, tožnik je utonil. Naštete diagnoze je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja. Tožnika so iz vode reševali prisotni kopalci, prvo pomoč sta mu nudila policist in neka zdravnica. Nudenje pomoči je potekalo laično.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo kršitev 3. alinee 30. člena Pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih (Ur.l. SRS, št. 33/87). V tem pravilniku so v 30. členu določene dolžnosti reševalca iz vode, ki so predvsem: dolžnost opozarjanja kopalcev, preprečevanje nevarnih situacij, neprekinjeno opazovanje opazovanega območja, takojšnje reševanje v primeru neposredne nevarnosti, reševanje v vseh primerih, ko je varnost kopalca v vodi ogrožena, dajanje prve pomoči pri utapljajočih se in dajanje prve pomoči pri drugih poškodbah.

Kopališki mojster tožniku ni nudil prve pomoči niti potem, ko so ga ostali kopalci rešili iz vode. Pravočasno nudenje pomoči je dolžnost reševalca iz vode, ki jo je opustil. Tožniku so ukrepi ostalih kopalcev rešili življenje, vendar je bila ta pomoč zelo pozna.

Hitrejša prva pomoč bi preprečila posledice zastoja pri dovajanju kisika in v srčni akciji, ker bi bili slednji manj časa prekinjeni. Posledice utopitve in vdora vode v pljuča bi bile torej manjše, s tem pa bi bile tudi manjše posledice, ki jih je trpel tožnik zaradi posegov, ki so bili potrebni, in posledice katerih bo trpel celo življenje. Zaradi utopitve so bile pri tožniku potrebne številne hospitalizacije na otorinolaringološki kliniki (7x), 15x menjava kanile, 25 kontrolnih pregledov, prišlo je do upada pljuč, respiratornega distres sindroma, pljučnice in zastoja srca ob kasnejši hospitalizaciji ter serijskega zloma reber.

Ne drži torej trditev revizije, da ni vzročne zveze med škodnim dejanjem in nastalo posledico. Ravno nasprotno: opustitev pravočasnega reševanja iz vode je direktno povzročila tožnikovo dolgotrajno ležanje v vodi, zaradi katerega so bile posledice utopitve pri tožniku hujše, kot bi lahko bile, če bi reševalec iz vode reagiral takoj. Ker ga ni bilo ob bazenu, tega ni storil. Z reševanjem pa tudi ni pričel ali nadaljeval potem, ko so tožnika iz vode rešili ostali kopalci. Tožena stranka zato odgovarja za nastalo škodo tožniku, ker je ta nastala zaradi opustitve delavca tožene stranke in ni dokazala, da je njen delavec ravnal tako, kot je bilo treba (170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine. To odmeri sodišče za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). Ugotovilo je, da je odmerjena odškodnina skladna z naštetimi merili.

V reviziji zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava v tej pravdni zadevi ni podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

V revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati odločitve o pravdnih strških, ker to ni odločitev, s katero se postopek konča (400. člen ZPP/77), zato revizijsko sodišče na te navedbe ni odgovorilo.