Jedro

Priposestvovanje v času od uveljavitve ZDen za nepremičnine, za katere je obstajala dolžnost vrnitve, ni bilo mogoče. V skladu z določbo 88. člena ZDen so nični vsi pravni posli in enostranske izjave volje glede premoženja, za katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Povzeta določba se v sodni praksi razlaga široko. Tako so nični tudi tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v zvezi s premoženjem, za katerega je denacionalizacijski postopek sicer tekel, pa upravičencem kasneje sploh ni bilo vrnjeno ali pa ni bilo vrnjeno v naravi. Nedopustno bi bilo, da bi bili pridobitelji na podlagi perfektnih pravnih poslov v slabšem položaju od subjektov, ki bi nepremičnino priposestvovali.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve: Tožnik zahteva ugotovitev, da je lastnik nepremičnine parc. št. 746/2, vl. št. 697 k.o. B. G. ter da so toženci dolžni priznati njegovo lastninsko pravico in mu izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino. Meni, da je nepremičnino, ki v naravi predstavlja vrt za njegovo stanovanjsko hišo, priposestvoval, saj jo je sam, prej pa njegov pravni prednik, uporabljal od leta 1967, misleč, da je njen lastnik.

Tožencem (oziroma njihovi pravni prednici, pokojni A. B.) pa je bila nepremičnina z delno odločbo št. 321-219/92-29 z dne 7.8.2002 vrnjena v postopku denacionalizacije.

Odločitev sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (1)(v nadaljevanju SPZ) ali do lastninjenja sporne nepremičnine, do katerega je prišlo na podlagi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (2) (v nadaljevanju ZSKZ), priposestvovanje sporne nepremičnine ni bilo možno, ker je bila v družbeni lastnini. 12.6.1992 pa je bil podan zahtevek za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da smiselna razlaga določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (3) (v nadaljevanju ZDen) prepoveduje tudi priposestvovanje nepremičnin, za katere je zahtevana denacionalizacija. Ker priposestvovalna doba od 7.8.2002, ko so toženci pridobili lastninsko pravico, do vložitve tožbe ni potekla, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi poudarja, da je nepremičnino uporabljal vse od smrti svojega brata, misleč da je njen lastnik. Tako je mislil na podlagi dokumentov, s katerimi je razpolagal – načrta parcelacije in naznanilnega lista, po katerih je sporna parcela sploh nastala in iz katerih je razvidno, da je bila dodeljena v uporabo tožnikovemu bratu. Pritožnik meni, da je ta dokumentacija predstavljala pravni naslov za oddelitev sporne parcele od mnogo večje skupne parcele št. 746 in hkrati tudi podlago za pridobitev pravice uporabe na tako oddeljeni parceli. Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena.

Pritožnik je prepričan, da je stališče sodišča prve stopnje, da je določba Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (4) (v nadaljevanju ZTLR) o izključitvi priposestvovanja na stvareh v družbeni lastnini ovirala priposestvovanje do uveljavitve SPZ, napačno. Ta zakonska norma je imela smisel v sistemu, v katerem so bila vsa zemljišča družbena lastnina, kasneje pa ne. Sporna nepremičnina je bila lastninjena leta 1995. Njeno lastninjenje in prenos na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pa sta bila opravljena v nasprotju s ZSKZ, ker je bila nepremičnina 11.3.1993 že stavbno zemljišče. Pogodba o prenosu nepremičnine na sklad je zato nična.

Pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do omenjenih trditev ni obrazloženo opredelilo, s čimer je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku, pravico do poštenega sojenja in do pravnega sredstva.

Pritožnik še meni, da varstvo koristi denacionalizacijskih udeležencev s širjenjem interpretacije 88. člena ZDen ni potrebno, saj jim kot pridobiteljem lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ustrezno varstvo nudi že sam SPZ, ki pri konkurenci tistega, ki lastninsko pravico utemeljuje na podlagi priposestvovanja, s tistim, ki jo zatrjuje na podlagi odločbe državnega organa, daje prednost slednjemu, če sta oba dobroverna.

Sodišče ni upoštevalo trditev tožnika, da ima pred toženci prednost, ker niso bili dobroverni.

Sporna parcela bi se pravilno morala lastniniti po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (5) (v nadaljevanju ZLNDL), njen lastnik pa bi kot imetnik pravice uporabe na podlagi načrta delitve in naznanilnega lista moral postati tožnik. Ker je od uveljavitve ZLNDL poteklo že več kot deset let, pa je tožnik ne glede na prej zatrjevan pravni naslov postal lastnik tudi na podlagi priposestvovanja.

Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje kot pravno podlago svojega zahtevka ves čas navajal določbe o priposestvovanju. Njegove tožbene trditve pa, kljub odsotnosti izrecne materialnopravne subsumpcije, terjajo presojo tudi po drugi pravni podlagi. Tožnik je namreč ves čas trdil, da je nepremičnino uporabljal na podlagi odločbe o parcelaciji in da je torej bil imetnik pravice uporabe (pripravljalna vloga z dne 8.6.2009 in še posebej z dne 16.10.2009).

O priposestvovanju: Prvo zatrjevano pravno podlago za pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpalo. Ugotovilo sicer je, da sta tožnik in njegov pravni prednik sporno nepremičnino uporabljala vse od leta 1967, vendar pa je ta tedaj sodila v družbeno premoženje, katerega priposestvovanje v skladu z določbo 29. člena ZTLR ni bilo dopustno.

Na vprašanje, kateri je trenutek, od katerega družbene lastnine ni bilo več in je torej postalo mogoče priposestvovati tudi nepremičnine, ki so bile poprej v družbeni lasti, v sodni praksi ni enotnega odgovora. Kot možni trenutki se pojavljajo: ustavni amandma št. IV k Ustavi SRS iz leta 1989 (6), sprejem ustave RS v letu 1991 (7), trenutek uveljavitve posameznih zakonov, ki so uredili lastninjenje nepremičnin, npr. ZLNDL (8) ki v vsakem konkretnem primeru terja ugotovitev, kdaj je posamična nepremičnina prešla iz družbene v zasebno lastnino.

Po prepričanju tega sodišča zadnja pravna razlaga nudi najvišjo pravno varnost. Dokler posamezna nepremičnina ni bila preoblikovana iz družbene lastnine, zanjo ni (bilo) mogoče uporabljati klasičnih institutov civilnega prava. Vendar pa odgovor na to vprašanje v obravnavani zadevi niti ni odločilnega pomena.

Višje sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da priposestvovanje v času od uveljavitve ZDen za nepremičnine, za katere je obstajala dolžnost vrnitve, ni bilo mogoče. Drugačna razlaga bi bila nedopustna. V skladu z določbo 88. člena ZDen so nični vsi pravni posli in enostranske izjave volje glede premoženja, za katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Povzeta določba se v sodni praksi razlaga široko. Tako so nični tudi tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v zvezi s premoženjem, za katerega je denacionalizacijski postopek sicer tekel, pa upravičencem kasneje sploh ni bilo vrnjeno ali pa ni bilo vrnjeno v naravi (9). Nedopustno bi bilo, da bi bili pridobitelji na podlagi perfektnih pravnih poslov v slabšem položaju od subjektov, ki bi nepremičnino priposestvovali. Pritožbeno stališče, da zadostno varstvo denacionalizacijskim upravičencem nudi že sam SPZ (ki pri konkurenci tistega, ki lastninsko pravico utemeljuje na podlagi priposestvovanja, s tistim, ki jo zatrjuje na podlagi odločbe državnega organa, daje prednost slednjemu, če sta oba dobroverna) je napačno in nedopustno favorizira pridobitelje lastninske pravice na podlagi priposestvovanja v odnosu do tistih, ki so sklenili perfektne pogodbe.

V zvezi s priposestvovanjem je mogoča tudi razlaga, da predstavlja to, da zavezanec iz denacionalizacijskega postopka ni poskrbel, da do priposestvovanja v času teka denacionalizacijskega postopka ni prišlo, njegovo razpolago, ki je v nasprotju z določbo 1. odstavka 88. člena ZDen. Drugače povedano: nepremičnina, glede katere je obstajala dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku, ni smela preiti v zasebno lastnino drugače kot v postopku denacionalizacije.

Ker torej tudi po prepričanju višjega sodišča v času od leta 1991 do izdaje odločbe o denacionalizaciji v letu 2002 priposestvovanje ni teklo, začelo pa je tudi po za tožnika najbolj ugodni pravni razlagi najprej v letu 1989, je zaključek sodišča prve stopnje, da sporne nepremičnine ni mogel priposestvovati, pravilen.

O pravici uporabe in uporabi ZLNDL: Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izčrpalo druge možne pravne podlage, ki bi tudi vodila do tožnikove pridobitve lastninske pravice. Sodišče se namreč z ničemer ni opredelilo do trditev o pridobitvi pravice uporabe, za katero, kot pravilno izpostavlja pritožnik, vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pomena (10).

Sodna praksa kljub kasnejši pravnomočni odločbi o denacionalizaciji ves čas dopušča tožbene zahtevke, s katerimi tožniki uveljavljajo pridobitev lastninske pravice pred izdajo odločbe o denacionalizaciji. V zadevi II Ips 320/2003 Vrhovnega sodišča RS je šlo za konkurenco dveh enakih in originarnih načinov pridobitve lastninske pravice – dveh odločb upravnih organov. V zadevi I Cp 3062/2009 Višjega sodišča v Ljubljani za konkurenco denacionalizacijske odločbe in originarnega načina pridobitve lastninske pravice – priposestvovanja pred samo nacionalizacijo; v odločbi II Ips 705/2007 Vrhovnega sodišča RS pa za konkurenco pridobitve lastninske pravice v stečajnem postopku s pridobitvijo na podlagi denacionalizacijske odločbe. Takšni tožbeni zahtevki so torej dopustni.

Zato bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati tudi s tožnikovimi trditvami: da je on tisti, ki je bil uporabnik sporne nepremičnine, da je torej tisti, ki je imel pravico uporabe na tej nepremičnini (v tej zvezi so pomembne trditve o načinu pridobitve pravice uporabe, trditve o zemljišču kot “funkcionalnem“ zemljišču in skrbna presoja teh trditev (11)), da sporna nepremičnina v trenutku uveljavitve ZSKZ ni bila kmetijsko, ampak stavbno zemljišče in da je lastnik le-te na podlagi določb ZLNDL postal tožnik.

Ker se sodišče prve stopnje s temi trditvami ni ukvarjalo, so pa pravno odločilne, je višje sodišče v skladu z določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo tožbeni zahtevek obravnavalo še z vidika doslej spregledane pravne podlage (napotki za to so vsebovani v gornjem odstavku). Kršitve višje sodišče ne more odpraviti samo, ne da bi poseglo v ustavno pravico do dvostopenjskega sojenja.

Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002 s sprem. in dop.

(2) Ur. l. RS, št. 10/93

(3) Ur. l. RS, št. 27/99 s sprem. in dop.

(4) Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s sprem. in dop.

(5) Ur. l. RS, št. 44/97

(6) Prim. sklep II DoR 172/2009 z dne 18.11.2010. (7) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 668/2006. (8) Prim. sodbo in sklep II Cp 1708/2010 z dne 13.10.2010, sklep istega sodišča sklep I Cp 3231/2010 z dne 18.11.2010. (9) Prim. npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/93. (10) Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v več odločbah, med drugim v zadevah II Ips 644/2007, II Ips 1155/2008, II Ips 785/2009 in II Ips 62/2009, pa tudi Ustavno sodišče RS v zadevi št. Up-1381/08. (11) Saj je bila tudi za veljavno pridobitev pravice uporabe nujna pravna podlaga – odločba ali pogodba.