Jedro

Ko je tožnik na podlagi toženčeve izpovedi ugotovil, da je toženec tovorno vozilo kljub izdani začasni odredbi prodal tretji osebi in da zato izpolnitev pogodbe ni več mogoča, je primarni tožbeni zahtevek za izpolnitev obveznosti umaknil in vztrajal pri podrejenem tožbenem zahtevku za vrnitev danega. Tako tožnikovo ravnanje pomeni razdrtje pogodbe brez naknadnega roka po 127. členu ZOR, saj je iz toženčevega ravnanja sledilo, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora zaradi razdrte kupne pogodbe za tovorno vozilo tožniku vrniti že plačani del kupnine 6.000 DEM v tolarski vrednosti in 850.000 SIT z zamudnimi obrestmi, pa tudi plačati 1.588.625,50 SIT stroškov, ki jih je imel tožnik s popravilom kasneje odvzetega tovornjaka. Zavrnilo pa je presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 104.967 SIT in odločilo o pravdnih stroških.

Toženec je s pritožbo proti tej sodbi le delno uspel. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo proti prisoji 6.000 DEM v tolarski vrednosti in 850.000 SIT iz naslova vrnitve plačanega dela kupnine s sodbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V preostalem delu glede prisoje zneska 1.588.625,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti je s sklepom pritožbi ugodilo, v tem delu in v stroškovni odločitvi sodbo razveljavilo ter zadevo v takem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v celotnem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec ugotovitev obeh sodišč, da sta pravdni stranki sklenili ustno kupno pogodbo glede tovornega vozila - avtomešalca za beton, opredeli kot predpostavko in ob upoštevanju te ugotovitve, skritih napak in njihove pravočasne notifikacije, opozarja na nepravilno ravnanje tožnika kot kupca, ker je sam in postopoma odpravljal napake ter zato ni ravnal v skladu s 488. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Kupec izbrane opcije iz te zakonske določbe ne more spreminjati in enkrat zahtevati znižanje kupnine, drugič pa razvezo pogodbe. Sicer pa tožnikovo postopno odpravljanje napak poudarja pravno naravo sklenjene pogodbe, saj je tako ravnanje ustrezno obveznostim najemojemalca in ne kupca. Stroški popravila ne morejo predstavljati škode v smislu 488. člena ZOR. Ti razlogi obeh sodišč so si sami s seboj v nasprotju, v zvezi s pravno naravo sklenjene pogodbe pa to vprašanje opozarja, ali se je tožnik pravilno poslužil svojih pravic po ZOR in ali je njegov tožbeni zahtevek skladen s temi pravicami oziroma ali ne gre za vtoževanje, ki je v nasprotju z drugim odstavkom (verjetno meri revizija na tretji odstavek) 3. člena ZPP. Iz nobene od sodb ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi tožnik odstopil od pogodbe. Odločilni dejstvi v tej zadevi sta, ali sta pravdni stranki res sklenili kupno pogodbo in ali je tožnik res delno plačal kupnino. O teh odločilnih dejstvih je navedeno le, da sodišče verjame skladni in prepričljivi izpovedi tožnika in njegovega sina. Sodišče je zavrnilo toženčev dokazni predlog, da se vpogledajo tožnikove poslovne knjige. Če bi res šlo za nakup, bi tožnik kot podjetnik kupljeno vozilo vnesel med svoja osnovna sredstva in v poslovne knjige vnesel tudi stroške nakupa. Zato sklicevanje na prepričljivost tožnikove izpovedi ni utemeljeno. Že sodišče prve stopnje je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki naj bi se nanašal na povrnitev stroškov enega od popravil, sodišče druge stopnje pa je razveljavilo tudi odločitev o povrnitvi ostalih stroškov popravila. Ob takih neprepričljivih tožnikovih trditvah v zvezi s popravili se sodišče glede vprašanja vrnitve dela kupnine ne bi smelo opreti samo na izpoved tožnika in njegovega sina, pač pa bi moralo izvesti tudi listinske dokaze. Zato so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakon).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da ne more obravnavati tistih razlogov toženčeve revizije, ki se ukvarjajo z vprašanjem tožnikovega ravnanja pri odpravljanju skritih napak, ker se ti razlogi obeh sodišč nanašajo na razveljavitveni del pritožbene odločbe in razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje. Gre torej za vprašanja, ki so povezana s tistim delom tožbenega zahtevka, o katerem še ni pravnomočno odločeno (povrnitev stroškov popravila) in zato ne morejo biti predmet revizijske presoje. Revizija sicer del teh vprašanj poskuša povezati z vprašanjem, ali sta pravdni stranki sklenili kupno ali najemno pogodbo, vendar je ta pravna opredelitev odvisna od same vsebine pogodbe, to pa je vprašanje dejanske narave.

Revizijsko sodišče in stranke v revizijskem postopku so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki sta jih in kot sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje. V obravnavani zadevi to pomeni, da toženec ne more izpodbijati niti dejanskih ugotovitev o vsebini sklenjene pogodbe, niti dejanskih ugotovitev o tem, da je tožnik tožencu plačal del kupnine v višini 6.000 DEM in 850.000 SIT. Ker iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik postal lastnik tovornega vozila za določeno dogovorjeno ceno, je opredelitev o kupni pogodbi skladna s prvim odstavkom 454. člena ZOR. Tako vsebino dogovora sta sodišči ugotovili na podlagi skladne in prepričljive izpovedi tožnika in njegovega sina, toženčeve vsebine oglasa o prodaji vozila, neprepričljive toženčeve nasprotne izpovedi o najemu vozila, izdanega toženčevega pooblastila za uporabo vozila zaradi dogovora, da bosta prepis naredila ob izteku registracije naslednje leto, višine izplačanega zneska ob prevzemu vozila, izkazane z dvigi v banki itd.. Na podlagi vseh teh okoliščin in dokazov sta ugotovili tako vsebino dogovora, ki ustreza kupni pogodbi. O tem sta obe sodišči navedli obširne razloge. Njune dokazne ocene o vsebini dogovora toženec iz že pojasnjenih razlogov ne more izpodbijati, prav to pa skuša uveljaviti z zatrjevano procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na svoj dokazni predlog, naj se vpogledajo tožnikove poslovne knjige, saj tega ni nikoli predlagal. Predlagal je le vpogled v svoje poslovne knjige, da je vanje zavedel račun za najemnino z dne 10.2.1997, ki pa ga je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izdal več kot mesec dni po tistem, ko je samovoljno odpeljal tovorno vozilo iz tožnikovega ograjenega prostora, in tudi po tistem, ko je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve tovornega vozila. Tudi če bi toženec res predlagal vpogled v tožnikove poslovne knjige, tak dokazni predlog ne bi bil ustrezen ob izkazanem dogovoru, da bosta pravdni stranki ustno že sklenjeno kupno pogodbo zapisali spomladi 1997 ob izteku registracije.

Revizijski očitek o nejasnih in nasprotujočih si razlogih glede odločilnih dejstev o vsebini sklenjene pogodbe in delnem plačilu kupnine je zato neutemeljen.

Zmotna je revizijska trditev, da iz sodb ni mogoče ugotoviti, kdaj je tožnik odstopil od pogodbe. Tožnik je dva meseca po toženčevem samovoljnem ravnanju, ko je odpeljal tovorno vozilo iz ograjenega tožnikovega prostora (in tudi v skladu z nalogom sodišča ob izdaji začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremnitve tovornega vozila), vložil tožbo z dne 13.3.1997. V njej je s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljal, da mu mora toženec sporno vozilo izročiti v posest in izdati listino, sposobno za registracijo vozila na tožnikovo ime. Zahteval je torej polno izpolnitev kupne pogodbe.

Zaradi toženčevega ravnanja pa je predvidel možnost, da izročitev ne bo več mogoča in zato uveljavljal tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da mu mora toženec vrniti že plačani del kupnine in povrniti stroške vmesnih popravil vozila. Ko je na podlagi toženčeve izpovedi v tej pravdi ugotovil, da je toženec tovorno vozilo kljub izdani začasni odredbi prodal tretji osebi in da zato izpolnitev pogodbe ni več mogoča, je primarni tožbeni zahtevek umaknil in vztrajal pri podrejenem tožbenem zahtevku. Tako tožnikovo ravnanje pomeni razdrtje pogodbe brez naknadnega roka po 127. členu ZOR, saj je iz toženčevega ravnanja sledilo, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Tak potek postopka in tožnikovega ravnanja pa sta razvidna tudi iz razlogov sodbe prve stopnje. Zato je neutemeljen očitek obema sodiščema, da iz njunih sodb ni mogoče ugotoviti, kdaj je tožnik odstopil od pogodbe oziroma kdaj jo je razdrl. Po vsem obrazloženem sta bili odločitvi obeh sodišč tudi materialnopravno pravilni. Toženčeva obveznost, da mora zaradi razdrte pogodbe vrniti tožniku del kupnine, ki ga je tožnik dokazano že plačal, temelji na določbah drugega in petega odstavka 132. člena ZOR, na kateri se je v svojih razlogih pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).