Jedro

Revizija pravilno povzema tista opravila in dejavnosti, v katere mora tožnik po poškodbi vlagati več naporov. Napačno namreč trdi, da se jim je tožnik moral odpovedati in za tako trditev ni podlage v ugotovitvah postopka. Tožnik je nekatere dejavnosti res opustil, vendar zaradi tega, ker se je moral bolj potruditi in ker je prej začutil bolečine. Izbira je bila njegova, čeprav res pogojena s posledicami poškodbe. Poškodba in njene posledice niso onemogočile tožniku prejšnjih aktivnosti, le otežile so jih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki v plačilo znesek 1,850.000,00 SIT iz naslova negmotne škode in še znesek 9.858,00 SIT iz naslova gmotne škode. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke glede odmerjene odškodnine za prestani strah in dosodilo še 50.000,00 SIT ter razveljavilo odločitev o zavrnitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pritožbo tožene stranke je v celoti zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri izpodbija odločitev o zavrnitvi še preostale zahtevane denarne odškodnine v višini 700.000,00 SIT. V obširni reviziji trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ob pravilni uporabi meril za odmero pravične denarne odškodnine in glede na sodno prakso pa bi moralo dosoditi vso vtoževano odškodnino za negmotno škodo. Revizija posebej poudarja intenziteto in trajanje telesnih bolečin pri tožniku ter prestane neugodnosti med zdravljenjem, ki je trajalo 2 meseca in 8 dni. Zlasti neugodna je bila 3 dnevna hospitalizacija, 26 kontrolnih pregledov, fizioterapija, obisk dveh komisij za podaljšanje bolniškega staleža in pregledi pri osebnem zdravniku. Strah je pri tožniku trajal dolgo, posebej zaskrbljenost za izid zdravljenja: kar 2 leti. Sodišče je premalo upoštevalo način poškodovanja, ko se je tožnik nabodel na vilice in na njih obvisel. Zaradi poškodbe pri delu je tožnik bistveno manj sposoben za dolgotrajnejšo stojo in hojo, hitreje se utrudi. Ne zmore več hoditi v hribe in opravljati fizičnih del na kmetiji. Opustil je nogomet, košarko in igre na gasilskih dnevih. S povečanimi napori oskrbuje invalidno mater. V nogi ima pogosto krče in mravljince. Njegova delazmožnost je bistveno zmanjšana, kar ga zelo ovira, posebej pri vsakodnevnem dvigovanju in prenašanju bremen v službi. Zaradi 15% zmanjšanja življenjskih aktivnosti se je tožnikova kvaliteta življenja bistveno spremenila na slabše, zaradi tega pa zelo psihično trpi. Končno revizija poudarja, da bo tako trpljenje tožnik moral prenašati še kakih 48 let. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Dejanske ugotovitve postopka, na katere je revizijsko sodišče pri preizkusu utemeljenosti revizije vezano in ki predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago (tretji odstavek 385. člena ZPP/77) so: Tožnik, ob dogodku star 29 let, se je poškodoval v službi pri čiščenju kadi za razmaščevanje dne 24.11.1994. Diagnoza njegove poškodbe je: vbodlina na levem stegnu, slabost s padcem krvnega tlaka, delna okvara kolčnega živca na levi strani, popoškodbena krvavitev in slabokrvnost po krvavitvi. Zdravljenje je potekalo v bolnici tri dni, kjer so tožniku rano kirurško oskrbeli v lokalni anesteziji, namestili kapalno za en dan, sledila je odstranitev drena, šivov. Na preveze je tožnik moral 26x v domačo ambulanto, k fizioterapiji 11x, 11x na obisk k domačemu zdravniku, 2x se je predstavil na zdravniški komisiji. V tem obdobju je en dan trpel hude bolečine, srednje hude en teden, vsakodnevne lahke dva meseca, temu so sledile občasne lahke bolečine, ki jih bo tožnik trpel še naprej. Za to obliko škode sta sodišči odmerili 900.000,00 SIT odškodnine. Po oceni revizijskega sodišča je taka odmera povsem v skladu z že opisanimi kriteriji za odmero denarne odškodnine. Prav tako je usklajena s sodno prakso v podobnih primerih in so nasprotni revizijski očitki neutemeljeni.

Ob samem dogodku se je tožnik močno ustrašil, kasneje pa ga je strah minil. Pri odmeri odškodnine za to obliko je sodišče druge stopnje posebej upoštevalo način poškodovanja, ki je bil krut in boleč.

Poškodba sama je bila huda in bi lahko ogrozila tožnikovo življenje. Materialnopravno pravilno je zato ravnalo pritožbeno sodišče, ko je odmerilo odškodnino v skupnem znesku 100.000,00 SIT iz naslova strahu.

Revizija pravilno povzema tista opravila in dejavnosti, v katere mora tožnik po poškodbi vlagati več naporov. Napačno namreč trdi, da se jim je tožnik moral odpovedati in za tako trditev ni podlage v ugotovitvah postopka. Tožnik je nekatere dejavnosti res opustil, vendar zaradi tega, ker se je moral bolj potruditi in ker je prej začutil bolečine. Izbira je bila njegova, čeprav res pogojena s posledicami poškodbe. Poškodba in njene posledice niso onemogočile tožniku prejšnjih aktivnosti, le otežile so jih. To dejstvo je pravilno upoštevalo sodišče, ko je odmerilo 900.000,00 SIT odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik v delo v službi, na kmetiji in v ostale aktivnosti vlaga več napora, a je po oceni revizijskega sodišča pravilna presoja, da gre za duševno trpljenje blažje intenzivnosti. K tem ugotovitvam je pravilno uporabljeno materialno pravo in na podlagi tega odmerjena odškodnina.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V tej pravdni zadevi je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in so nasprotni revizijski očitki neutemeljeni. Revizijsko sodišče je zato revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP/77).