Jedro

Bistveno in odločujoče je, da pri izgradnji stanovanjske zgradbe, v kateri sta tu obravnavani stanovanji, niso bila zgrajena parkirišča za obiskovalce, kot jih je takrat zahteval Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, na podlagi katerega je bila izdelana projektna rešitev in projektna dokumentacija za izgradnjo te zgradbe in na tej podlagi izdano gradbeno dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke po nasprotni tožbi zoper prvotoženo stranko po nasprotni tožbi v znesku 1.015,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 do prenehanja obveznosti, pod II. točko izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke po nasprotni tožbi zoper dugotoženo stranko po nasprotni tožbi v znesku 255,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 do prenehanja obveznosti, pod III. točko izreka je ugotovilo obstoj terjatve prvotožeče stranke do tožene stranke v znesku 11.159,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2008 do prenehanja obveznosti, pod IV. točko izreka je ugotovilo obstoj terjatve drugotožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 11.449,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2008 do prenehanja obveznosti, pod V. točko izreka je toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) naložilo v plačilo prvi tožeči stranki (prvotoženi stranki po nasprotni tožbi) znesek 10.144,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2008 do prenehanja obveznosti, v VI. točki izreka je toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) naložilo v plačilo drugotožeči stranki (drugotoženi stranki po nasprotni tožbi) znesek 11.193,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2008 do prenehanja obveznosti, pod VII. točko izreka je višje tožbene zahtevke pravdnih strank kot neutemeljene zavrnilo in pod VIII. točko izreka toženi stranki in stranskemu intervenientu nerazdelno naložilo v povrnitev tožečima strankama pravdne stroške v znesku 2.916,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo, in sicer zoper III., IV., V., VI. in VIII. točko izreka se je v roku pritožila tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede v izpodbijani sodbi ugotovljeni manjvrednosti stanovanj tožečih strank zaradi hrupa dvigal navaja, da iz izvedeniškega mnenja z dne 29. 3. 2014 izhaja, da so bile meritve hrupa opravljene leta 2007, ko stanovanje še ni bilo opremljeno in ni imelo vrat v notranjih prostorih. Iz mnenja tudi izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru več neznank, ki so vezane na vprašanja, kaj je vir hrupa in kje vir hrupa nastopa ter glede ocene stroškov. Ocenjena manjvrednost oziroma strošek postavitve novega dvigala je previsok, saj je tožena stranka v spis vložila izpisek ponudbe s ceno za novo dvigalo v višini 31.705,00 EUR, s popustom 24.888,00 EUR. Prisojeni znesek tožečima strankama iz tega naslova je torej dvakrat višji od cene novega dvigala, pri čemer je poudariti, da bi se ob menjavi dvigala menjal le motor in ne celotno dvigalo. Po predvidevanjih izvedenca je potrebnih 40 ur dela za pripravo stanovanja za sanacijo ter 40 ur za vzpostavitev prejšnjega stanja v stanovanju, kar je pretirano, saj ne gre za sanacijo celotnega stanovanja. Zgolj čiščenje dela stanovanja in ponovna namestitev pohištva zagotovo ne traja cel delovni teden. Sledi, da je prisojeni znesek iz tega naslova občutno previsok. Glede ugotovljene manjvrednosti stanovanj zaradi prekomernega hrupa zaradi prehoda le-tega iz hodnika in drugih stanovanj tožena stranka v pritožbi navaja, da iz izvedenskega mnenja o vplivu hrupa iz marca 2013 ni razvidno, da bi se opravljale meritve ločilne konstrukcije med stanovanjem in hodnikom. Ta podatek je sicer naveden v mnenju iz leta 2007, ki pa ni verodostojno. Torej bi sodišče moralo meritve hrupa ponovno izvesti. Za sanacijo napake je potrebna namestitev izolacije na delu stene v velikosti 1,5 m2, za kar je po izvedencu predviden strošek 1.037,00 EUR pri posameznem stanovanju občutno previsok, saj za to sanacijo ne bi bilo potrebno po 10 delovnih ur dveh izvajalcev. Pri manjvrednosti stanovanj iz naslova manj parkirnih mest tožena stranka navaja, da kupci s stanovanji niso kupili parkirnih mest za obiskovalce. Iz projekta zunanje ureditve izhaja, da dodatna parkirna mesta niso bila predvidena, niti niso navedena v splošnih prodajnih pogojih. Izvedenec R. G. ugotovi manj parkirnih mest, kot jih predvideva projektna rešitev in veljavni pravilnik, ni pa razvidno, katera projektna rešitev in kateri pravilni je pri tem uporabil. Ker zaradi tega ni potrebnih razlogov za preizkus pravilnosti odločitve, koliko parkirnih mest za obiskovalce bi moral imeti predmetni objekt, in ni jasen izračun izvedenca manjvrednosti stanovanj iz tega vzroka. Parkirnih mest za obiskovalce ne predpisuje niti Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj iz leta 2003, na podlagi katerega so bile sporne zgradbe projektirane in zgrajene ter pridobljeno gradbeno dovoljenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zvezi z manjvrednostjo stanovanj je sodišče prve stopnje podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe, zlasti na izvedenskem mnenju izvedenca za gradbeništvo R. G., razloge v 22. do 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in na te razloge se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. Dodatno je pritožbi v tem delu še pojasniti, da je bilo prvo mirjenje hrupa pri drugem tožniku res opravljeno leta 2007, a je ponovne meritve opravil februarja 2013 izvedenec dr. M. Č., takrat v stanovanju prve tožnice, kar pa je enakovredno uporabno pri stanovanju drugega tožnika. Te meritve iz leta 2013 je izvedenec R. G. uporabil pri izračunu manjvrednosti stanovanj iz tega naslova. Na ugotovljene prekoračitve hrupa po izvedencu dr. M. Č. stranke niso imele pripomb in se je zato nanje izvedenec G., in s tem tudi sodišče prve stopnje, upravičeno oprl. O izračunu manjvrednosti obravnavanih stanovanj zaradi hrupa dvigala se je sodišče prve stopnje opredelilo v 27. točki izpodbijane sodbe in se je pri tem v celoti in utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje R. G. Le-ta je namreč na pripombe strank svoje pisno mnenje dopolnil v pisni obliki dne 31. 3. 2014 in na pripombe ter vprašanja strank odgovoril še na naroku dne 2. 4. 2014, ko je bil neposredno zaslišan. Po prepričljivih in celovitih pojasnilih izvedenca na naroku 2. 4. 2014 na pripombe strank pravdni stranki na njegovo izvedensko mnenje nista več imeli pripomb. Edine pripombe je podal le stranski intervenient, katerih pa sodišče prve stopnje, ker so bile prepozne, upravičeno ni upoštevalo. Ker pritožnica odločitve sodišča prve stopnje o neupoštevanju pripomb stranskega intervenienta ne izpodbija, sama pa pripomb na izvedenca G. po njegovem neposrednem zaslišanju dne 2. 4. 2014 ni več imela, so njene pritožbene pripombe v tej smeri skladno prvemu odstavku 337. člena ZPP tudi neupoštevna pritožbena novota.

5. Manjvrednost stanovanj zaradi hrupa iz hodnika in drugih stanovanj sodišče prve stopnje utemelji z razlogi v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se prav tako upravičeno opre na izvedensko mnenje izvedenca R. G. potem, ko je ta svoje pisno mnenje dopolnil z mnenjem z dne 31. 3. 2014, v katerem se je opredelil do pripomb strank na njegovo prvotno mnenje, na to dopolnitev pa stranke niso imele več pripomb. Ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu, da na izvedensko mnenje G. ni bilo več pripomb, pritožba ne izpodbija in je torej pritožbeno sodišče na to dejstvo vezano. Posledično temu je pritožba tožene stranke tudi v tem delu skladno prvemu odstavku 337. člena ZPP šteti za neupoštevno pritožbeno novoto, saj odločitev sodišča glede manjvrednosti stanovanj zaradi hrupa iz hodnika in drugih stanovanj izpodbija izključno s pripombami zoper izvedensko mnenje izvedenca G. 6. O manjvrednosti obravnavanih stanovanj zaradi nezgrajenih parkirišč za obiskovalce se sodišče prve stopnje opredeli v 30. točki izpodbijane sodbe in tudi vse te razloge pritožbeno sodišče sprejema za pravilne, katerih pritožbeni pomisleki v tej smeri ne omajajo. Irelevantno je, kot trdi pritožba, da bi kupci kupili stanovanja brez parkirnih mest za obiskovalce in da ta mesta niso navedena niti v splošnih pogojih za prodajo teh stanovanj (priloga A20). Bistveno in odločujoče je, da pri izgradnji stanovanjske zgradbe, v kateri sta tu obravnavana stanovanja, niso bila zgrajena parkirišča za obiskovalce, kot jih je takrat zahteval Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, na podlagi katerega je bila izdelana projektna rešitev in projektna dokumentacija za izgradnjo te zgradbe in na tej podlagi izdano gradbeno dovoljenje. Pritožbene trditve, da iz razlogov sodišča prve stopnje ni ugotoviti, na kateri pravilnik in na katero projektno rešitev je izvedenec G. gradil svoje izvedensko mnenje, so protispisne. Nedvomno in samoumevno je namreč, da je pri gradbenem dovoljenju upoštevna le tista projektna rešitev in dokumentacija, na podlagi katere je izdano gradbeno dovoljenje, in to gradbeno dovoljenje za zgradbo, v kateri sta tu obravnavani stanovanji. Pravilnik pa je Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, veljaven v času izdelave te projektne rešitve, kar je v 30. točki izpodbijane sodbe izrecno navedeno. Ker je bila projektna dokumentacija za gradbeno dovoljenje zgradbe s tu obravnavanima stanovanjima nedvoumno izdelana v letu 2003, je zanjo veljal takrat veljavni Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, to je pravilnik iz leta 2000 in se torej pritožba neutemeljeno sklicuje na pravilnik iz leta 2003, ki je pričel veljati 1. 1. 2004. Vse to enako izhaja tudi iz izpovedbe izvedenca R. G. z dne 19. 6. 2012 (glej zapisnik o glavni obravnavi dne 19. 6. 2012 v zadnjem odstavku na 3. strani - list. št. 261 v spisu, in v prvem odstavku na 4. strani – list. št. 262 v spisu).

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).