Jedro

Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo nujno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženkama prepovedalo vsako spreminjanje in poseganje v obstoječe posestno stanje nepremičnine parc. št. ... k. o. ..., zlasti pobiranje sadežev, plodov, podiranje zasajenih dreves in povzročanje škode. Za primer nespoštovanja začasne odredbe, naj bi se jima določila denarna kazen 1.000,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo. Poudarja, da stališče sodišča prve stopnje posega v pravno varnost, zagotovljeno z Ustavo RS, natančneje v lastninsko pravico. Tožnica je predlagala izdajo ureditvene začasne odredbe, ki naj začasno uredi sporno razmerje do dokončne odločitve. Namen regulacijske začasne odredbe pa je ravno v povezanosti s tožbenim zahtevkom. Tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe sta si na prvi pogled res zelo podobna, a med njima je nekaj bistvenih razlik. Z ugoditvijo predlogu za začasno odredbo bi toženi stranki po nepremičnini lahko hodili in se gibali, ne bi pa več smeli odtujevati pridelkov in uničevati dreves. Sodišče je nezakonito uporabilo restriktivni pristop, saj je začasna odredba edini način, da se prepreči škoda. Sodišče se je neutemeljeno osredotočilo le na presojanje obstoja nevarnosti težko nadomestljive škode, moralo bi presojati tudi obstoj drugih predpostavk po 2. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Toženki z začasno odredbo ne bosta utrpeli nobenih posledic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev.(1)

5. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, sodna praksa priznava tudi začasne odredbe, s katerimi se doseže takojšnjo ureditev spornega razmerja, tako imenovane ureditvene začasne odredbe.(2) Terjatve oziroma pravice strank namreč lahko ogroža tudi možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. To pa je v primeru, da osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali bi ji grozila sila. Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven pristop in njihovo omejitev na izjemne primere ter upoštevanje strogih pogojev, saj začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku.(3) Drugače povedano: stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.

6. V tej zadevi sodišče obravnava spor zaradi motenja posesti. V skladu s 426. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji le na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. S tem, ko sodišče ni izdalo začasne odredbe v varstvo zahtevka zaradi motenja posesti, torej že pojmovno ni moglo kršiti ustavno varovane lastninske pravice.

7. Tožeča stranka z zavrnjenim predlogom predlaga začasno ureditev spornega posestnega(4) razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). Predlog vsebine začasne odredbe je po vsebini v bistvenem enak tožbenemu predlogu. Z njim tožeča stranka zahteva prepoved poseganja v zemljišče, zlasti pobiranje plodov, podiranje dreves in povzročanje škode. Tožbeni zahtevek je od predlagane začasne odredbe drugačen toliko, kolikor prepovedana motilna dejanja še podrobneje opredeli in dodatno zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja. Da je tožbeni zahtevek širši, ni bistveno. Odločilno je, da predlagana začasna odredba v svoji vsebini anticipira končno odločitev oziroma njen del. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica ni niti zatrjevala, da bi ji grozila kakšna sila. Zatrjevane grožnje tretjega (torej ne toženk) s posekanjem drevja ne predstavljajo takšne sile, ki bi utemeljevala izdajo regulacijske začasne odredbe. Samovoljno poseganje v posest tožnice ali grožnja z njim je predpostavka za uspeh s tožbo zaradi motenja posesti, ne predstavlja pa sile, zaradi katere bi bilo treba izdati regulacijsko začasno odredbo. Tožničine trditve o nastali in grozeči škodi (na nekaj rastlinah, pa naj bodo te mlade ali razraščene(5)) tudi v ničemer ne utemeljujejo zaključka, da bi tožnici brez izdaje začasne odredbe lahko nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda. Gre za relativno majhno premoženjsko škodo, ki ni težko nadomestljiva, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

9. Ker so regulacijske začasne odredbe omejene le na izjemne in nujne primere, že po naravi stvari za izdajo takšne začasne odredbe ne morejo priti v poštev pogoji iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Enako velja za 3. odstavek 270. člena ZIZ.(6) To je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, nasprotne pritožbene trditve pa so neutemeljene. Pritožbeno opisovanje, kako toženki zaradi izdane začasne odredbe, ne bi utrpeli nobenih posledic, za odločitev o predlogu ni odločilno.

10. Tožnica ima v obsegu, v katerem bo uspela v motenjskem sporu, interes za prepoved motilnega ravnanja toženk. Takšno sodno varstvo bo poleg vzpostavitve prejšnjega stanja lahko dosegla v motenjskem sporu, nevarnosti, da bi sodno varstvo iz kakšnega razloga ostalo brez pomena, ni. Izdaja ureditvene začasne odredbe torej ni na mestu. V nasprotnem primeru bi ta postala sredstvo, s katerim bi tožeča stranka (v delu, v katerem se začasna odredba prekriva s tožbo) nadomestila posestno varstvo. Motenjske spore mora sodišče obravnavati hitro (425. člen in 2. odstavek 428. člena ZPP), zato tudi ni pričakovati, da bi tožnica ob izkazanih predpostavkah morala na s strani sodišča izrečeno prepoved bodočega motenja čakati nesorazmerno dolgo.

11. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa je materialno pravo pravilno uporabilo, se opredelilo do vseh potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer je svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določil pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1): Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ).

Po 3. odstavku 270. člena ZIZ, ki se na podlagi 3. odstavka 272. člena ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo US RS Up-275/97 s 16. 07. 1998. Op. št. (3): Primerjaj sklep VS II Ips 105/2008 s 26. 6. 2008, sklep VSL II Cp 3469/2012 s 14. 12. 2012. Op. št. (4): Že sam postopek zaradi motenja posesti je provizoričen, namenjen zavarovanju dejanskega stanja med strankama, brez upoštevanja stvarnih pravic.

Op. št. (5): Utemeljevanje grozeče škode s primerjavo vrednosti sadik in izoblikovanih dreves, ki se razraščajo več let, pa tudi predstavlja nedopustne pritožbene novote.

Op. št. (6): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3034/2012 z dne 12. 12. 2012.