Jedro

Pritožbi obeh zagovornic, ki izpodbijata dokazno oceno, temelječo na izpovedbi oškodovanca, potrjeni s sklenjenim krogom posrednih dokazov - indicev, sta bili zavrnjeni.

Izrek

Pritožbi zagovornic obtoženih A in B se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca morata plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino in sicer vsak po 5.000,00 (pet tisoč) tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bili obtoženima A in B zaradi kaznivega dejanja ropa po I. odst. 168. člena KZ RS ter z upoštevanjem omilitvenih določil 2. točke 42. člena ter 3. točke I. odst. 43. člena bivšega zveznega kazenskega zakonika izrečeni kazni in sicer obt. A 9 mesecev zapora, obt. B pa 8 mesecev zapora, v katero jima je bil vštet čas, prebit v priporu od 2.6.1993 dalje. Razen tega je bilo odločeno, da morata oba obtoženca povrniti oškodovancu tolarsko protivrednost 100 DEM po tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter 10.000,00 tolarjev in tolarsko protivrednost 1.000 čeških kron.

Izrečen jima je bil tudi varnostni ukrep izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo 5 let. Nerazdelno morata povrniti še stroške kazenskega postopka v znesku 14.051,40 tolarjev ter plačati vsak po 5.000,00 tolarjev povprečnine.

Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožili zagovornici obeh obtožencev zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali sta vsaka za svojega obtoženca, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ga oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbenimi navedbami posameznih pritožb je potrebno najprej ugotoviti, da sta bili obe zagovornici postavljeni obtoženima z odredbo z dne 17.6.1993 zaradi obvezne obrambe. Ta odredba je bila odpravljena oziroma sklepa sta bila odposlana istega dne, kar je razvidno iz zaznamkov na obeh sklepih na list. štev. 72 in 73 kazenskega spisa. Res sta obtoženca prejela obtožbo dne 18.6.1993, zagovornici pa šele dne 24.6.1993. Tega dne pa sta bili obenem tudi izdani dovolilnici za obisk obtožencev v zaporih. Rok za ugovor pa je tekel do vključno 26.6.1993. Tako ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ker sta imeli obe zagovornici še vedno čas po obisku obeh obtožencev pravočasno vložiti ugovor zoper obtožnico. Zato nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče na podlagi zbranega dokaznega gradiva utemeljeno presodilo, da je podan poleg prepričljive izpovedbe oškodovanca, ki je ves čas postopka enako pripovedoval, kako je samo dejanje potekalo in kako je prišel v stik z obema obtožencema ter kje je moral izstopiti iz avtomobila, tudi sklenjen krog posrednih dokazov, t.i. indicev, ki kažejo na krivdo obeh obtožencev za obravnavano kaznivo dejanje ropa. Tako je nedvomno, da so oškodovanca videli ponoči na avtocesti, ga tam pobrali in pripeljali na vstopno postajo Brezovica iz smeri Ljubljane proti Razdrtem. Že tam jim je nakazal, kaj se je zgodilo, dal opis avtomobila in opis obeh obtožencev, ki so ju prav na podlagi opisa oškodovanca tudi dejansko prijeli. Med tem pa se je izkazalo, da je bil na izstopni postaji za plačilo ponujen tudi bankovec za 50 čeških kron, obtožencema pa je bil pri prijetju razen zavojčka cigaret Marlboro in vžigalnika, zasežen tudi bankovec za 100 mark, ki ga je imel poleg črne vizitke v svojih dokumentih obt. B. Razen tega pa tudi strokovna ekspertiza mikrosledov ne izključuje možnosti, da je oškodovanec v osebnem avtomobilu, s katerim sta ga vozila oba obtoženca, sedel na sprednjem desnem sedežu. Izpovedba priče pobiralca cestnine na cestninski izhodni postaji na Razdrtem pa je potrjena z zagovorom obt. A pred preiskovalnim sodnikom, ki je dejansko navedel, da mu soobtoženi je B res dal bankovec za 50 čeških kron, s katerim naj plača cestnino. Za zavojček cigaret pa se je prav tako ugotovilo, da je bil kupljen v lokalu, kjer sta se pred dejanjem nahajala obt. A in oškodovanec. Tako je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bil oškodovanec sopotnik v avtomobilu obeh obtožencev in mu utemeljeno verjelo, da njegova izpovedba ni prav nič nenavadna v tem smislu, da bi bila nelogična ali pa celo neverjetna.

Pri tem pa je prvostopno sodišče vse izvedene dokaze in tudi vsak dokaz posebej, pa tudi zagovora obeh obtožencev, tako v preiskavi, kakor tudi na glavni obravnavi, dovolj kritično analiziralo in v razlogih izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo, zakaj verjame oškodovancu in drugim zaslišanim pričam ter zakaj ne sprejema zagovorov obeh obtožencev. Sprejemljivo pa je obrazložilo tudi, da je tak način odvzetja denarnice, cigaret in plastičnega vžigalnika, kot ga opisuje oškodovanec, povsem možen pri tako počasni vožnji, kot jo je le-ta opisal. Posebno še, ker je bil oškodovanec nedvomno takrat v strahu za svoje življenje, ni pa tudi nobenega dokaza, ki bi lahko to možnost utemeljeno in prepričljivo izključil. Zato v dokazno oceno prvostopnega sodišča ni pomislekov in je obe pritožbi, ki le podrobneje obrazlagata zagovora obtožencev, ki sta ju podajala na glavni obravnavi in ki ju je navajala obramba v končnih govorih, ne moreta utemeljeno ovreči. Tudi naknadno dostavljeni podatki, da je oškodovanec kasneje, dne 26.9.1993 zopet prijavil, da naj bi ga to noč oropali natakarji, ugotovitev prvostopne sodbe ne morejo omajati.

Zato pritožbi zagovornic zoper odločbo o krivdi nista mogli uspeti.

Neutemeljeni pa sta tudi obe pritožbi zoper odločbo o kazenskih sankcijah, izrečenih obema obtožencema. Glede na to, da gre za eno najhujših kaznivih dejanj zoper premoženje, z grožnjo napada na življenje in telo, že glede na to, da so bila pri odmeri kazni obema obtožencema uporabljena omilitvena določila in da jima nikakor nista bili izrečeni prestrogi kazni, kažejo na to, da so bile vse olajševalne okoliščine, ki jih je prvostopno sodišče ugotovilo pri obeh obtožencih, izdatno upoštevane obema v njuno korist. Tako ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršnokoli zniževanje posamezno izrečenih kazenskih sankcij. Prav tako pa je utemeljena tudi uporaba varnostnih ukrepov glede obeh obtožencev, saj nista državljana Republike Slovenije. Doba trajanja varnostnih ukrepov pa je tudi povsem na mestu. Čeprav se zagovornici nista posebej pritožili zoper ta del izpodbijane sodbe, ga je pritožbeno sodišče preizkusilo v skladu z določili 379. člena Zakona o kazenskem postopku, kajti pritožbi, ki se podata zoper sodbo v korist obtožencev in ki uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, po citiranem določilu zakona, vsebujeta tudi pritožbo zoper odločbo o kazenskih sankcijah.

Ker pritožbi nista bili uspešni, morata obtoženca v skladu z določili 1. odst. 98. ter v zvezi s 101. členom Zakona o kazenskem postopku plačati stroške pritožbenega postopka. Izraženi so v obliki povprečnine, ki je odmerjena glede na obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka in upoštevajoč premoženjske razmere obeh obtožencev. Iz spisanamreč izhaja, da imata določena sredstva za preživljanje.