Jedro

Na podlagi 160. člena ZPIZ-1 je toženec s prvostopno odločbo, potrjeno z dokončno odločbo, odločil, da se tožnici (zavarovanki iz 29. člena ZPIZ-1) izplačuje delna invalidska pokojnina od dneva nastanka invalidnosti za čas, ko je zavarovanka prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnica se je 1. 9. 2005 zaposlila za 4 ure, ker je že tedaj bila pri njej ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost in III. kategorija invalidnosti. Sprememba statusa zavarovanke ne more biti razlog za izplačevanje delne invalidske pokojnine le do 31. 8. 2005. Dejstvo, da je tožnica z dnem 1. 9. 2005 spremenila status, ima za posledico le spremembo pravne podlage (to ne predstavlja več 160. člen, pač pa 159. člen ZPIZ-1). Zato ima tožnica pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine tudi po tem datumu, to je po pričetku dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Zadeva se vrne toženi stranki v ponovno odločanje o izplačevanju delne invalidske pokojnine za čas od 1. 9. 2005 dalje.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 22. 4. 2013 in odločilo, da ima tožnica pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine tudi od 1. 9. 2005 dalje, vse dokler je zaposlena s polovičnim delovnim časom na drugem delu z omejitvami. Obenem je naložilo tožencu, da je dolžan v roku 30 dni odmeriti delno invalidsko pokojnino za čas od 1. 9. 2005 dalje, povečano za 30 %. Zahtevek tožnice za povečanje delne invalidske pokojnine za 50 % pa je zavrnilo.

Zoper sodbo v točkah I., II. in III. je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in poudarja, da je obseg socialnega spora v materialnem in procesnem smislu določen z odločitvijo iz predsodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se s tožbo izpodbija. Meni, da je zato sodišče po presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb vezano na okvir odločitve tožene stranke, torej v konkretnem primeru, o izplačevanju delne invalidske pokojnine do 31. 8. 2005. Do tega dne je toženec odločal o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine tožnici kot brezposelni osebi. S tem, ko se je tožnica s 1. 9. 2005 zaposlila, je prišlo do spremembe statusa in s tem do novih pogojev za odmero in izplačevanje delne invalidske pokojnine, ki jih je potrebno presojati v novem postopku pri tožencu. Toženec je v zvezi s tem kasnejšim obdobjem, imel namen izdati novo odločbo, kar izhaja tudi iz upravnega spisa, saj je že raziskoval dejansko stanje v tej smeri. Vztraja, da bi sodišče lahko presojalo odločitev toženca le v zvezi z obsegom odločitve in dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano dokončno odločbo toženca, torej za obdobje do 31. 8. 2005. Sodišče ni imelo pravne podlage za odločanje o nečem, o čemer toženec še ni odločal. Sodišče bi moralo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sodno varstvo tožbo, ki presega okvir odločitev v izpodbijani odločbi, zavreči. Navaja, da tožnica v tožbi niti ni imela tožbenih navedb v zvezi s samo odločitvijo toženca v izpodbijani odločbi, strinjala se ni samo z datumom zaključka delne invalidske pokojnine. Očita kršitev določbe prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), očita pa tudi nepopolno oziroma nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Tudi v kolikor bi sodišče lahko odločalo o stanju, o katerem toženec v predsodnem postopku še ni odločal, pa vendarle ni imelo nobene pravne podlage za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine vse od 1. 9. 2005. Tožnica je pridobila status invalida in pravico iz invalidskega zavarovanja šele s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011, kar pomeni, da teh pravic tožnica ni mogla realizirati pred pravnomočnostjo te sodbe. Sklicuje se na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pri čemer citira konkretne zadeve. Sklicuje se tudi na tožničin spor v zvezi s spremembo lastnosti zavarovanke za obdobje od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011, v kateri se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije postavilo na stališče, da naknadna sprememba ugotavljanja zavarovanega razmerja za nazaj ne pride v poštev. Podobno je lahko tožnica le za naprej realizirala pravnomočno priznano pravico iz invalidskega zavarovanja. Za obdobje po 23. 12. 2011, to je po pravnomočno priznani pravicah iz invalidskega zavarovanja, pa bi bilo potrebno presojati pogoje za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Teh pogojev sodišče ni presojalo in je dejansko stanje v tej smeri ostalo neraziskano, posledično pa sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Citira 159. člena ZPIZ-1 in navaja, da bi sodišče moralo najprej ugotoviti, kdaj je tožnica dejansko opravljanja delo 4 ure dnevno. Po 23. 12. 2011, to je za obdobje, ko je tožnica lahko realizirala priznano pravico iz invalidskega zavarovanja, bi bilo mogoče tožnici priznati pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine le za čas, ko je dejansko opravljala delo v krajšem delovnem času od polnega. Meni, da je šteti, da je tožnica dejansko lahko opravljala delo v krajšem delovnem času od polnega le v tistem obdobju po pravnomočni priznani pravici iz invalidskega zavarovanja, ko je bila v obvezno zavarovanje prijavljena na podlagi delovnega razmerja za 20 ur tedensko. Nadalje navaja, da sodišče tudi ni upoštevalo, da se je tožnica s 1. 7. 2012 starostno upokojila. Kasneje se je tožnica z dnem 1. 9. 2012 reaktivirala za polovico polnega delovnega časa in se ji od tega dne dalje izplačuje polovica starostne pokojnine. Ker so z upokojitvijo pravice iz invalidskega zavarovanja po prvem odstavku 163. člena ZPIZ-1 ugasnile, bi moralo sodišče izplačevanje delne invalidske pokojnine omejiti z dnem 30. 6. 2012. Nadalje je za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine potrebno ugotoviti, ali je tožnica delo v skrajšanem delovnem času opravljala na ustreznem delu. Z navedenim vprašanjem se sodišče prav tako ni ukvarjalo, oziroma je poklonilo zaupanje zgolj tožničini izjavi, podani na naroku za glavno obravnavo, da se je s 1. 9. 2005 zaposlila za 4 ure na delu, ki je ustrezalo ugotovljeni zmanjšani delovni zmožnosti. Opozarja, da iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2005 izhaja, da je bila s 1. 9. 2005 tožnica razporejena na delo administrator - knjigovodja, ki obsega pripravo dokumentov in listin za potrebe knjigovodstva, knjigovodska dela na računalniku ter poznavanje knjigovodskih programov SAOP. Iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 22. 12. 2011 izhaja, da so bile tožnici priznane naslednje omejitve pri delu: brez dela na prepihu, prahu in brez daljšega dela pred računalniškim zaslonom. Meni, da delo, ki ga je tožnica opravljala po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 9. 2005, ni moglo biti delo, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti. Premestitev na drugo delovno mesto, ki ustreza omejitvam, je tudi predpostavka za povečanje delne invalidske pokojnine za 30 %. Ker je dejansko stanje v zvezi z ustreznostjo delovnega mesta ostalo neraziskano, oziroma je bilo napačno ugotovljeno, je sodišče tožnici nepravilno priznalo tudi 30 % povečanje delne invalidske pokojnine. Meni, da bi sodišče moralo potrditi odločitev toženca v izpodbijani odločbi glede izplačevanja delne invalidske pokojnine kot brezposelni osebi od 4. 4. 2005 do 31. 8. 2005, odločanje o pravici do delne invalidske pokojnine kot zaposleni osebi pa najprej prepustiti v odločanje tožencu in tožbo zavreči oziroma podredno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju, najmanj preuranjeno odločilo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 22. 4. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopno odločbo z dne 12. 3. 2013. S slednjo je toženec odločil, da se tožnici delna invalidska pokojnina izplačuje od 4. 4. 2005 do 31. 8. 2005 v znesku 201,79 EUR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-287/10/11 z dne 3. 1. 2011 tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu brez dela na prepihu, prahu in brez daljšega dela pred računalniškim zaslonom, s polovico polnega delovnega časa od 4. 4. 2005 in s pravico do delne invalidske pokojnine. Odmera za izplačevanje delne invalidske pokojnine pa je bila naložena tožencu. Na podlagi te sodbe je toženec z zgoraj citirano prvostopno odločbo z dne 12. 3. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 22. 4. 2013 odločil, da se tožnici delna invalidska pokojnina izplačuje v znesku 201,79 EUR od 4. 4. 2005 do 31. 8. 2005. V sedaj obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje citirano dokončno odločbo z dne 22. 4. 2013 odpravilo in odločilo, da ima tožnica pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine tudi od 1. 9. 2005 dalje, vse dokler je zaposlena s polovičnim delovnim časom na drugem delu z omejitvami in da je toženec dolžan v roku 30 dni odmeriti delno invalidsko pokojnino za čas od 1. 9. 2005 dalje, povečano za 30 %. To je za obdobje, ko je bila tožnica po njenih navedbah zaposlena s skrajšanim delovnim časom.

V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina odmerjena po prvi alineji 3. odstavka 93. člena zakona izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Drugače je določeno za zavarovance iz 22. člena in 29. člena ZPIZ-1 v 160. členu zakona. Po tej določbi se delna invalidska pokojnina, odmerjena po šestem odstavku 93. člena zakona izplačuje zavarovancu iz 22. člena od prvega naslednjega po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti in zavarovancu iz 29. člena tega zakona od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.

Na podlagi 160. člena ZPIZ-1 je toženec s prvostopno odločbo z dne 12. 3. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 22. 4. 2013 odločil, da se tožnici zavarovanki iz 29. člena ZPIZ-1 izplačuje delna invalidska pokojnina od dneva nastanka invalidnosti, to je od 4. 4. 2005 dalje, za čas, ko je zavarovanka prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

Tožnica je na glavni obravnavi (list. št. 11) zatrjevala, da se je dne 1. 9. 2005 zaposlila za 4 ure, ker je že tedaj bila pri njej ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost in III. kategorija invalidnosti. Glede na tožničine navedbe in pritožbene navedbe očitno med strankama ni sporno, da je s 1. 9. 2005 spremenila status. Sprememba statusa zavarovanke, pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti razlog za izplačevanje delne invalidske pokojnine le do 31. 8. 2005. Sicer pa tudi toženec v pritožbi navaja, da je z namenom izdaje nove odločbe, že razčiščeval dejansko stanje za sporno obdobje od 1. 9. 2005 dalje. Dejstvo, da je tožnica z dnem 1. 9. 2005 spremenila status predstavlja edino drugo pravno podlago, ne več 160. člen, pač pa 159. člen ZPIZ-1. Na kakšnem delu je tožnica od 1. 9. 2005 delala, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ni niti ugotavljalo. Tudi tožnica ne v tožbi in ne tekom sodnega postopka, tega pomembnega podatka, ni navajala ali predložila dokazov, pač pa to, da je s 1. 9. 2005 pričela delati s skrajšanim delovnim časom. V takšnem obsegu je sodišče prve stopnje tudi edino lahko ocenilo podatek za nespornega, saj mu toženec izrecno ni ugovarjal. Vse ostale okoliščine, bistvene za odločitev o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine od 1. 9. 2005 dalje, pa so ostale nerazčiščene v sodnem in že pred tem v predsodnem postopku.

V konkretnem primeru toženec tožnici (če izpolnjuje pogoje 159. člena ZPIZ-1) neutemeljeno odreka pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine zgolj zato, ker je tožnica pridobila status invalida in pravico iz invalidskega zavarovanja šele s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011 in ker pravice iz invalidskega zavarovanja ni mogla realizirati pred pravnomočnostjo te sodbe. Pri tožnici gre namreč za specifičen primer, ko je bilo že v odločbi toženca z dne 26. 10. 2006 na podlagi mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 6. 10. 2006 in pred tem z odločbo z dne 28. 3. 2006 na podlagi mnenja invalidske komisije v kraju A. z dne 13. 2. 2006, ugotovljeno, da je pri tožnici od 4. 4. 2005 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. S polovico polnega delovnega časa pa je zmožna za delo na drugem delovnem mestu, to je brez dela v prepihu, prahu in brez daljšega dela pred računalniškim zaslonom. Ker pa je bila tožnica zavarovanka iz 34. člena ZPIZ-1 in pogojev za priznanje pravic po izrecni določbi drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni izpolnjevala, je bila njena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in enako tožbeni zahtevek s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 845/2007 z dne 19. 6. 2008 najprej zavrnjen. Takšno odločitev je sodišče druge stopnje oprlo na drugi odstavek 66 člena ZPIZ-1, po katerem zavarovanci iz 20., 21., 23., 24., 26., 27., 28. in 34. člena tega zakona pridobijo pravico iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. V postopku, ki ga je pred Ustavnim sodiščem RS začelo Vrhovno sodišče RS z oceno ustavnosti citiranega drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, je Ustavno sodišče RS odločilo z odločbo U-I-287/2010-11 z dne 3. 11. 2011, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS in sicer s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so ob nastanku invalidnosti zavarovane za vse primere. Ustavno sodišče RS pa ni ugotovilo zgolj neustavnosti navedene določbe, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja (3. točka izreka sodbe Ustavnega sodišča). To je storilo zato, da bi bile zavarovancem iz 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Dodatno je bilo tudi v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 435/2011 ugotovljeno (točka 8), da med strankama ni sporno, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, s polovico polnega delovnega časa pa je zmožna za delo na drugem delovnem mestu, to je brez dela v prepihu, prahu in brez daljšega dela pred računalniškim zaslonom in da je sporno samo to, ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja.

Takšno stališče je toženec tudi upošteval v izpodbijanih odločbah z dne 12. 3. 2013 in z dne 22. 4. 2013 in tožnici pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine priznal že od 4. 4. 2005 (od datuma nastanka invalidnosti oziroma od dneva priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja s sodbo Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011) in ni utemeljenega razloga, da ji ne bi izplačevanja delne invalidske pokojnine (če izpolnjuje pogoje 159. člena ZPIZ-1) priznal tudi od 1. 9. 2005 in ne šele od 23. 12. 2011, kot zmotno in tudi v nasprotju z izpodbijanima odločbama, navaja pritožba.

Toženec je odločil o delni invalidski pokojnini le za čas do 31. 8. 2005. Strogo formalno je sodišče prve stopnje v takšnem obsegu imelo podlago za vsebinsko obravnavanje zadeve. Ker pa se tožnica ni strinjala, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje le do 31. 8. 2005 in pri tem skladno z določbo 63. člena ZDSS-1 izpodbijala dokončno odločbo toženca z dne 22. 4. 2013, ne gre za pomanjkanje procesne predpostavke, pač pa za nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1). Tudi od 1. 9. 2005 je tožnica uveljavljala, da se ji prizna izplačevanje delne invalidske pokojnine, torej istovrstna dajatev, o kateri je bilo odločeno o izplačevanju le do 31. 8. 2005. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 II. in III. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje o izplačevanju delne invalidske pokojnine od 1. 9. 2005 dalje. V ponovljenem postopku bo toženec skladno z vsem navedenim za obdobje od 1. 9. 2005 dalje razčistil, ali tožnica izpolnjuje pogoje, določene v 159. členu ZPIZ-1 in odločil o pričetku in zaključku izplačevanja delne invalidske pokojnine.