Jedro

Pogodba o bančnem kreditu predstavlja pogodbo o prometu blaga in storitev v smislu prvega odst. 374. člena ZOR, če je prejemnik kredita gospodarski subjekt in če je kredit prejel za opravljanje gospodarske dejavnosti.

Terjatve iz pogodbe o bančnem kreditu zastarajo v skladu z določbo prvega odstavka 374. člena ZOR v 3 letih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati glavnico 4,493.469,68 DEM z zamudnimi obrestmi, vse v protivrednosti hrvaške kune na dan plačila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku oziroma predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določilu prvega odstavka 374. člena ZOR zastarajo medsebojne terjatve "pravnih oseb iz pogodb o prometu blaga in storitev" v treh letih. Kot pogodbo o prometu blaga in storitev pravnih oseb (oziroma sploh gospodarskih subjektov) je treba razumeti gospodarsko pogodbo, kot je opredeljena v drugem odstavku 25. člena ZOR, se pravi kot pogodbo, ki jo subjekti, "ki opravljajo gospodarsko dejavnost ... sklepajo med seboj v opravljanju dejavnosti, ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi dejavnostmi". Po določilu 1. člena Zakona o bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 1/91-I, ki je veljal v obravnavanem času, kratko ZBH) "je banka pravna oseba, katere predmet je opravljanje bančnih poslov", med katere spada po določilu 2. točke prvega odstavka 2. člena tudi dajanje kreditov. Svojo dejavnost izvajajo banke po gospodarskem računu v smislu določila drugega odstavka 1. člena ZGD, se pravi kot pridobitno dejavnost zaradi pridobivanja dohodka (enako je določal Zakon o podjetjih - Ur.l. SFRJ, št. 77/88-61/90 - v prvem odstavku 1. člena, da se gospodarska dejavnost opravlja zaradi pridobivanja dohodka oziroma dobička). Zato mora že akt o ustanovitvi banke oziroma njen statut vsebovati določbe o razporeditvi in delitvi dobička (10. in 12. člen ZBH), o čemer odloča zbor banke (40. člen ZBH). Gospodarski pridobitni značaj poslovanja banke sledi zlasti še iz določbe 3. člena, da banka posluje po načelih likvidnosti, se pravi, da je dolžna poslovati tako, da ohranja svojo plačilno sposobnost, kot jo to še posebej zavezuje prvi odstavek 31. člena ZBH. V primeru nelikvidnosti jo zadenejo pravne posledice iz Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidacij bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I), zlasti po 4. členu stečajni postopek v slučaju, da ni več ekonomskih pogojev za njen obstoj. Po 6. členu ZBH je namreč banka sama nosilka obveznosti in pravic in odgovornosti v pravnem prometu glede sredstev in premoženja, s katerim razpolaga.

Zato in ker je tudi tožena stranka kot gospodarski subjekt prejela kredit za trgovske izvozne namene, je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da predstavlja dajanje kreditev kot storitev pogodbo, ki ima gospodarski značaj in da je toženčev ugovor zastaranja vtoževane terjatve iz naslova danega bančnega kredita utemeljen. Zato je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja v skladu z določilom prvega odstavka 374. člena ZOR utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedene materialnopravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka se sodišču druge stopnje ni bilo treba ukvarjati s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s predloženimi dokazi ugotovilo višino in temelj oziroma neobstoj vtoževane terjatve in da je sploh nepravilno ugotovilo dejansko stanje in to tudi v smislu določbe 298. člena ZPP, ker "ni razčistilo bistvenih dejstev ..., da bi se ugotovilo dejansko stanje, pomembno za odločitev", zaradi česar bi naj sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Vsa ta revizijska izvajanja tožeče stranke so tedaj brezpredmetna, po drugi strani pa po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.