Jedro

Stranski intervenient mora ob priglasitvi stranske intervencije obrazložiti obstoj predpostavk za dopustnost stranske intervencije. V sodni praksi ni sporno, da je intervencijski interes podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne odločitev neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za dopustitev stranske intervencije, družbe A. d.o.o. na strani tožene stranke (v nadaljevanju toženci).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje družba A. d.o.o. (v nadaljevanju pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da ima poleg ekonomskega tudi pravni interes za stransko intervencijo, saj je bil pokojni B. B. edini družbenik družbe A. d.o.o., ki je svoj poslovni delež prodal v letu 2021 družbi C., d.o.o. Pokojni je kupcu zagotavljal, da so predmet prodaje tudi delnice D. D. in E. E., saj naj bi imel pokojni na teh delnicah zastavno pravico za svojo denarno terjatev, prav tako pa naj bi na delnicah, ki jih imata navedena v družbi F. d.d. obstajala predkupna pravica pokojnega B. B. Ker v predmetnem postopku terja tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožencev izbris zastavne pravice na njenih delnicah v družbi F. d.d., ima pritožnik pravni interes, da v predmetnem postopku zmagajo toženci. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi namreč terjatev B. B. ostala zavarovana z zastavno pravico na delnicah tožnika v družbi F. d.d. in tožnik z njimi ne bi mogel prosto razpolagati ter jih prenesti na tretjo osebo. Poleg tega bi se realizirala zaveza pokojnega do pritožnika, zaradi katerega je pritožnik sploh pridobil delnice F. d.d. Pritožnik meni, da med njim in pokojnim obstaja materialnopravno razmerje, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala in je zato njegov pravni interes za stransko intervencijo izkazan.

Pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagano stransko intervencijo dopusti oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Slednjo tožeča stranka izrecno uveljavlja v pritožbi. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba oziroma sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe oziroma sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe oziroma sklepa in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij.

7. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povsem jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus, saj je sodišče prve stopnje logično in razumno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da pravni interes pritožnika za vstop v pravdo kot stranski intervenient na strani tožene stranke ni podan.

8. Iz pritožbe izhaja, da je pritožnik v pritožbi razširil trditveno podlago glede pravnega interesa za stransko intervencijo. Pritožbene trditve, da so bile predmet prodaje družbi C. d.o.o. tudi delnice D. D. in E. E., kot tudi da v primeru neuspeha v pravdi tožnik s svojimi delnicami ne bo mogel prosto razpolagati in jih prenesti na tretjo osebo, so pritožbene novote, ki v pritožbenem postopku niso dopustne (337. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep le v okviru trditev, ki jih je pritožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2022, s katero je predlagal, da se postopku pridruži kot stranski intervenient na strani tožene stranke. Svoj interes za vstop v pravdni postopek je utemeljil s trditvami, da je večinski družbenik družbe F. d.d. in ima pravni interes, da se z delnicami F. d.d. razpolaga na transparenten in zakonit način, ter da ostane struktura delničarjev homogena in enotna. Uspeh predmetnega postopka bi imel za posledico, da bi pritožnik ostal brez možnosti od tožencev pridobiti preostale delnice F. d.d. 9. Interes, da se lahko nekdo pridruži eni od strank kot stranski intervenient, mora biti pravni (199. člen ZPP) in ne ekonomski.1 Stranski intervenient mora ob priglasitvi stranske intervencije obrazložiti obstoj predpostavk za dopustnost stranske intervencije. V sodni praksi ni sporno, da je intervencijski interes podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne odločitev neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Materialnopravno razmerje lahko temelji na podlagi zakona ali na podlagi pogodbe, vsebino njune soodvisnosti pa določa materialno pravo.2

10. Pritožbeno sodišče povzema pravilne zaključke sodišče prve stopnje, da pritožnik ni podal trditev in dokazov, na kak način bi se njegov pravni položaj spremenil v primeru uspeha tožnika v tem pravdnem postopku. Kot izhaja iz listin v spisu je pritožnik imetnik 69.602 delnic F. d.d., tožnik pa imetnik 8.622 delnic (dokaz A2), od tega je 8.459 delnic obremenjenih z zastavno pravico pokojnega B. B. (dokazi A3, A5 in A6). Izbris zastavne pravice ne predstavlja razpolaganja z delnicami F. d.d., v posledici česar je odveč skrb po transparentnem in zakonitem načinu razpolaganja z delnicami, kot tudi po spremembi homogene in enotne strukture delničarjev, s čimer je pritožnik utemeljeval svoj pravni interes pred sodiščem prve stopnje. Tožnik bo sicer bistveno lažje prodal delnice, če bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno in bodo njegove delnice neobremenjene, s čimer bi se lahko spremenila tudi lastniška strukture teh delnic, vendar navedeno še vedno ne bi vplivalo na večinski in s tem na pravni položaj družbe A. d.o.o. v družbi F. d.d. Tudi v primeru neuspeha tožnika v tem pravdnem postopku in ohranitvi zastavne pravice na tožnikovih delnicah, pritožnik ne bi mogel poseči na tožnikove delnice, če mu jih tožnik ne bi prodal. Zastavno zastavno pravico pa bi lahko uveljavili le toženci kot pravni nasledniki zastavnega upnika, zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da pritožnik tudi ni izkazal materialnopravnega razmerja s toženci oz. s pokojnim B. B. 11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da okoliščine, da je bil pokojni B. B. družbenik pritožnika, ki je večinski lastnik F. d.d., ne izkazujejo neposrednega vpliva na pravni položaj pritožnika v primeru, če bi prišlo do izbrisa zastavne pravice na tožnikovih delnicah. Tega ne izkazuje niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da bi v primeru izbrisa zastavne pravice na obremenjenih delnicah, pritožnik ostal brez možnosti od tožnika pridobiti preostale delnice F. d.d. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je eventualno izkazan le ekonomski, ne pa tudi pravni interes.

12. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

13. Pritožnik povračila stroškov pritožbenega postopka ni zahteval, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena v zvezi s 349. členom ZPP). O stroških pritožbenega postopka tožnika, ki je vložil odgovor na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP tako, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve.

1 Tako L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 199. členu, str. 268. 2 Tako sklepi VSM I Cpg 133/2022 in VSL II Cp 1289/2020 ter VSL II Cp 3464/2015.