Jedro

Sodišče bi moralo nasprotja v izvedenskem mnenju glede tožnikovih težav odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Ker tega ni storilo, je zagrešilo relativno procesno kršitev v zvezi z 254. členom ZPP.

Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče šteje, da tožnik ne more več opravljati poklica šoferja, glede na to, da iz listinskih dokazov izhaja drugače. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pred potekom 14 dnevnega roka od prejema obrazloženega zahtevka toženka ni mogla biti v zamudi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v I. točki izreka za znesek v višini 9.864,50 EUR in glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih ter v celotni III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 10.141,50 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženki naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 704,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne skupaj s stroškovnimi posledicami, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca urologa. Dokaznega predloga toženke sodišče tudi ni obrazloženo zavrnilo. Sodišče je kljub drugačnim zaključkom izvedenca dr. D. pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo tožnikove težave z uriniranjem. Sodišče bi moralo predlogu toženke za zaslišanje izvedenca dr. D. ugoditi. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj je toženki onemogočilo postavljati dodatna vprašanja v zvezi z objektivno oceno tožnikovih trajnih posledic. Izvedenec ni podal objektivne ocene, ampak je v celoti prepisal tožnikove navedbe o sedanjih subjektivnih težavah. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora toženke, ki ga je podala v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti. Dalje je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je pri ugotavljanju zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo počasnejše iztekanje urina, ki ga izvedenec niti ni potrdil. Poleg tega je v nasprotju z mnenjem invalidske komisije I. stopnje ZPIZ-a z dne 30. 9. 2010 sodišče ugotovilo, da tožnik ni več sposoben opravljati poklica šoferja. Nepravilna je tudi odmera odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in opozarja na to, da so tožniku ves čas lajšali bolečine z analgetiki, poleg tega pa nevšečnosti niti po obsegu, niti po trajanju niso izstopale od nevšečnosti ob primerljivih poškodbah. Ker je tožnik moški, brazgotina, za katero je odmerjena odškodnina zaradi skaženosti pa je na hrbtu, poleg tega brazgotine tudi sam ne vidi neposredno, odškodnina za to vrsto škode ni utemeljena.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita bistvene kršitve pravdnega postopka ter posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo med drugim tudi tožnikove težave v zvezi s poškodbo urinskega trakta, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja na nasprotja v mnenju izvedenca za splošno kirurgijo in travmatologijo dr. D., na katerega je sodišče oprlo ugotovitev o obstoju teh težav. Medtem, ko je izvedenec pri ugotavljanju posledic škodnega dogodka v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti zapisal, da ima tožnik težave pri uriniranju 12. stran izvedenskega mnenja), je v nadaljevanju, kjer se je opredeljeval do tožnikovega strahu za izid zdravljenja zapisal, da težav z odvajanjem urina tožnik nima (13. stran izvedenskega mnenja). Določba drugega odstavka 254. člena ZPP sodišču prve stopnje nalaga, da v primeru nasprotij v izvedenskem mnenju le-ta odpravi z zaslišanjem izvedenca, če pa se ta nasprotja s tem ne dajo odpraviti, sodišču nalaga, da dokazovanje ponovi z istim ali drugimi izvedenci. Sodišče bi moralo že iz tega razloga slediti predlogu toženke za dopolnitev izvedenskega mnenja. Poleg tega pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da mnenje v delu, ki se nanaša na zmanjšanje življenjskih aktivnosti zgolj povzema navedbe tožnika, pri čemer se izvedenec do objektivne pogojenosti teh posledic niti ni opredelil. 7. Kršitev pravdnega postopka je sodišče prve stopnje storilo tudi s tem, ko ni odločilo o dokaznem predlogu toženke za postavitev izvedenca urologa. Tudi ta kršitev je upoštevajoč v prejšnji točki obrazložitve opisana neskladja v mnenju izvedenca dr. D., vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Razlogov, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da tožnik ne more več opravljati poklica šoferja, izpodbijana sodba nima, kar ob obstoju listinskega dokaza v spisu, iz katerega izhaja nasprotno dejstvo (izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje ZPIZ-a z dne 30. 9. 2010 in odločba ZPIZ z dne 4. 10. 2010 – B7 in B8) predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ni mogoč.

9. Utemeljeno je izpodbijana tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je obrazložen odškodninski zahtevek prejela šele 12. 1. 2011, zato pred potekom štirinajstdnevnega roka po prejemu odškodninskega zahtevka niti ni mogla biti v zamudi. Te svoje trditve je tudi ustrezno substancirala z dokaznimi predlogi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe ne izhaja, ali je sodišče ta ugovor obravnavalo, v sodbi pa tudi ni razlogov zakaj šteje, da je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 7. 1. 2010 utemeljen. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja tako kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi kršitev iz 14. točke istega odstavka.

10. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija pravilno uporabo materialnega prava v zvezi z oceno višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi skaženosti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upoštevajoč dejanske ugotovitve glede obsega telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki s pritožbo niso izpodbijane, sodišče prve stopnje tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino. Predvsem intenzivnost ugotovljenih bolečin, njihovo trajanje (pri tem je izpostaviti predvsem šest dni neznosnih bolečin in kar štiri mesece in dva tedna hudih bolečin), relativno dolgo obdobje zdravljenja, kot tudi vse ostale, na prvi stopnji ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, opravičujejo odmero odškodnine v prisojenem znesku 10.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina za to vrsto škode je določena v skladu z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine iz 179. člena OZ, pri čemer je tako dosojeni znesek tudi ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo.

12. Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pavšalno se sklicuje na sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti ne more biti utemeljen saj je tožnik moški, brazgotina pa se nahaja na hrbtu, torej delu telesa, ki je večino časa pokrit in tožniku ni viden. Pritožbeno sodišče ugotavlja nasprotno, in sicer, da sodna praksa oškodovancem s podobnimi sledmi poškodb (brazgotine na hrbtu), odškodnino načeloma priznava (1). Poleg tega pritožbeno sodišče tudi samo ob vpogledu v slikovno gradivo v spisu ocenjuje, da brazgotina na hrbtu v dolžini 15 cm in širini 1,5 cm ob njeni izpostavljenosti javnosti pri tožniku vzbuja občutek nelagodja in prizadetosti v obliki pravno priznanih duševnih bolečin. Po oceni pritožbenega sodišča tudi za to vrsto škode odmerjena odškodnina v višini 1.000,00 EUR, predvsem upoštevajoč starost tožnika (ob nezgodi je bil star 21 let), ni odmerjena previsoko, kljub zgolj občasni izpostavljenosti brazgotine.

13. Kljub sicer materialnopravno pravilni odločitvi o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi skaženosti, je pritožbeno sodišče zaradi predhodno navedenih kršitev postopka, ki jih glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), moralo pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo v celotnem ugodilnem delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo in obrestnem delu odločitve ter posledično tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Na prvi stopnji odmerjeno odškodnino je sodišče prve stopnje znižalo za valorizirano vrednost dne 18. 3. 2011 plačane akontacije odškodnine. Pri tem je sodišče odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot tudi valorizirano vrednost akontacije obravnavalo enotno, zato razmejitev že plačanega dela odškodnine med posamezne odškodninske postavke ni mogoče. S tem pa tudi ni mogoče ločeno odločanje o posameznih pojavnih oblikah škode v tem pritožbenem postopku.

14. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo očitane procesne kršitve odpraviti ter dokazni postopek dopolniti na način, kot to izhaja iz gornje obrazložitve, nato pa ob ustrezno odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter upoštevajoč sicer pravilno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in duševne bolečine zaradi skaženosti, odločiti o višini toženkine preostale obveznosti.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Prim. odločbe II Ips 499/2000, II Ips 219/95.