Jedro

Toženi stranki v postopku ni bilo dokazano, da je povzročila škodo (inventurni manjko) namenoma ali iz hude malomarnosti na delovnem mestu mesar - prodajalec. Ker dokazne ocene sodišča v reviziji ni dovoljeno izpodbijati, revident neuspešno zatrjuje, da je bila odškodninska odgovornost tožene stranke v postopku dokazana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe izdalo sklep, s katerim je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneskov 661,20 EUR (prej 158.449,20 SIT), 573,53 EUR (prej 137.440,72 SIT) in 415,56 EUR (prej 99.585,74 SIT). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 8.276,38 EUR (prej 1.983.351,66 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 2.800,07 EUR (prej 671.010,00 SIT) stroškov postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da terjatev za povrnitev škode (inventurnega manjka), ki naj bi jo tožeča stranka utrpela v obdobju od 3.5.1995 do 28.10.1995, ni zastarala. Tožba je bila vložena v letu 1998. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji) bi terjatev zastarala šele v letu 2000. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj ni dokazano niti to, da je povzročila tožeči stranki škodo v obliki inventurnega manjka.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbi tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršena je 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker pri odločitvi niso bile upoštevane številne listine, ki dokazujejo namerno povzročitev škode. O teh listinah sodba nima nobenih razlogov, obstaja pa tudi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med temi listinami in zapisniki. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov glede pritožbenega očitka o kršitvi 14. točke citiranega člena, poleg tega pa sodišče ni pravilno uporabilo določb 324. in 360. člena ZPP o obrazložitvi sodbe. Neprimerna je tudi obrazložitev o neutemeljenosti pritožbenega ugovora glede verodostojnosti priče L. W.. Sodišče bi ob pravilni uporabi 213. in 214. člena ZPP moralo izdati za tožečo stranko ugodno odločbo, saj je predložila dovolj dokazov o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker bi se z izvedeniškim mnenjem potrdile navedbe o odškodninski odgovornosti tožene stranke, sodišče pa je dokaz z izvedencem finančne stroke neutemeljeno zavrnilo. Določilo 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in 40/1990, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) je bilo zmotno uporabljeno, saj je bila v postopku odškodninska odgovornost tožene stranke dokazana. Sodišče bi moralo uporabiti drugi odstavek 387. člena ZOR, saj je tožena stranka s konkludentnimi dejanji pripoznala dolg (na sestanku je priznala protipravno povzročitev škode, soglašala z izračuni primanjkljajev, škodo pa je v obliki odtegljajev od plače tudi že začela odplačevati). Za ta del prejetih plač je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek, tožena stranka pa je s tem soglašala, kar tudi dokazuje pripoznavo dolga. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo (in po potrebi tudi sodbo sodišča prve stopnje) razveljavi in vrne zadevo sodišču nižje stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija neutemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi neupoštevanja številnih listinskih dokumentov. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj v nasprotju z revizijskim zatrjevanjem vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Revizija uveljavlja le pavšalno in podrobneje ne opredeli, glede katerih razlogov sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku naj bi obstajalo nasprotje s samimi temi listinami in zapisniki, Vrhovno sodišče pa tega nasprotja tudi ne ugotavlja. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v celotno predloženo listinsko dokumentacijo, v obrazložitvi svoje odločitve pa se ni bilo dolžno opredeliti do vsebine vsakega izvedenega dokaza (vpogledane listine) posebej, temveč je pravilno navedlo razloge le o tistih dokazih, na katere je oprlo svojo sodbo.

Zmoten je večkratni revizijski očitek kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče druge stopnje presodilo vse tiste pritožbene navedbe, ki so bile bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri tem pa tudi ni kršilo procesnih pravil o vsebini sodbe (324. člen ZPP). V zvezi s slednjim revizija izrecno izpostavlja pomanjkljivo obrazložitev o pritožbenem očitku kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je drugostopenjsko sodišče, ki te kršitve ni ugotovilo, ustrezno obrazložilo, da je bila ta kršitev v pritožbi uveljavljana le pavšalno in zato v tem delu obrazložitve niti ni bilo dolžno navajati obširnejših razlogov. Ustrezna je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe glede pritožbenih navedb o verodostojnosti priče L.W.. Sicer pa iz vsebine revizije izhaja, da se tožeča stranka dejansko zavzema za drugačno dokazno oceno izpovedbe te priče (t. j. takšno, ki bo podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku), kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neutemeljen je očitek relativne bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana zaradi nepravilne uporabe določil o izvajanju dokazov (213. in 214. člena ZPP). Z navajanjem, da je bilo predloženih dovolj dokazov za izdajo ugodilne sodbe, revizija sploh ne uveljavlja kršitev citiranih procesnopravnih določil, temveč očita sodišču zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (kar na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog) in posledično materialnopravno napačno odločitev. Tudi zavrnitev izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke ne predstavlja kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Glede na ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni povzročila škode tožeči stranki, za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka ni bilo potrebno ugotavljati še višine nastale škode, zato je sodišče dokaz z izvedencem pravilno zavrnilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija napačno očita zmotno uporabo 70. člena ZTPDR. V skladu s prvim odstavkom citiranega določila mora delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu škodo, le-to povrniti. Odškodninska obveznost delavca je podana le, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza in krivda (odgovornost). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe toženi stranki v postopku ni bilo dokazano, da je povzročila škodo (inventurni manjko) namenoma ali iz hude malomarnosti na delovnem mestu mesar - prodajalec. Ker dokazne ocene sodišča v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizija neuspešno zatrjuje, da je bila odškodninska odgovornost tožene stranke v postopku dokazana. Ker v postopku ni bil ugotovljen obstoj predpostavk odškodninske obveznosti, je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Zmotno pa je tudi zatrjevanje revizije, da bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi ob upoštevanju drugega odstavka 387. člena ZOR, v skladu s katerim lahko dolžnik pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Po navedbah revizije naj bi tožena stranka s tem, ko je na sestanku priznala protipravno povzročitev škode, soglašala z izračuni primanjkljajev ter škodo v obliki odtegljajev od plače že začela odplačevati, konkludentno pripoznala dolg do tožeče stranke. V dejanskih razlogih izpodbijane sodbe ni podlage za takšen zaključek, zato s tovrstnimi navedbami tožeča stranka uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega Vrhovno sodišče soglaša z drugostopenjsko ugotovitvijo, da se ne more šteti za priznavanje škode (oziroma pripoznavo dolga) dejstvo, da tožena stranka od tožeče stranke ni sodno uveljavljala povračila razlik v plači, ki so ji bile odtegnjene za tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Pripoznave dolga prav tako ne predstavlja soglasje tožene stranke k umiku tožbe za znesek odtegljajev od plač. Soglasje k umiku tožbe (188. člen ZPP) ima zgolj procesnopravni učinek, saj sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, ne ustvarja pa nobenih materialnopravnih posledic, kar je značilno za institut pripoznave dolga.

Ker v skladu z vsem obrazloženim v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo, saj ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).