Jedro

Tožnica (trgovka) od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi telesne poškodbe, ki ji je nastala pri preprečitvi tatvine v trgovini. Pri opravljanju trgovinske dejavnosti tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega in pri njej nevarnosti ne presegajo tistih, ki so jim ljudje izpostavljeni pri običajnih vsakodnevnih opravilih. Delo trgovke in blagajničarke, ki opravlja delo v okviru te dejavnosti ni nevarno delo, zaradi katerega bi bila tožnica izpostavljena večjim nevarnostim od običajnih.

Veljavni predpisi ne dajejo podlage za sklepanje, da bi opravljanje trgovinske dejavnosti, kljub dejstvu, da prodajalke vsakodnevno prihajajo v stik s strankami, med katerimi je tudi nezanemarljiv odstotek tatov, delodajalcu (trgovskemu podjetju) narekovalo posebno varovanje. Zato delodajalcu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožnici znesek 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (I. tč. izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožnica toženima strankama dolžna plačati stroške postopka v višini 24,60 EUR, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključki sodišča prve stopnje so napačni. Ni dovolj, da je drugotožena stranka dala svojim uslužbencem navodila, da naj se v primeru storitve kaznivega dejanja ne izpostavljajo. Tožnica je bila zaposlena v trgovini, v kateri je vsakodnevno stalno prihajala v stik s strankami. Med strankami je tudi nezanemarljiv odstotek tatov, ki poskušajo s krajo novih oblačil na enostaven način priti do zaslužka, kar je dobro poznano tudi drugotoženi stranki. Iz tega stališča ni dovolj, da drugotožena stranka prodajalke oblačil prepušča storilcem kaznivih dejanj, ki so običajno moški in temu primerni fizično močnejši in agresivnejši, pa tudi mnogo bolj pripravljeni na nasilno dejanje, če tatvina ne uspe. Trgovine v trgovskih centrih bi potrebovale stalno prisotnost varnostnika, ki bi se lahko neprimerno lažje v okviru svojih delovnih nalog zoperstavljal storilcem kaznivih dejanj. Tožnica vztraja, da je drugotožena stranka silila svoje delavce, da so tudi v primeru kraje trgovskega blaga, za manjko odgovarjale s svojo plačo. Iz 9. čl. Pravilnika o inventurah trgovskega blaga izhaja, da je zaposleni v primeru opažene kraje dolžan krajo prijaviti policiji. V kolikor o kraji ni bil izdelan policijski zapisnik, se smatra, da kraje ni bilo. Tožnica je morala poklicati policijo, saj se je s tem zavarovala v primeru, da storilec ni vrnil vse ukradene robe. Dejstvo je, da je tožnica storila vse tako, kot se je od nje pričakovalo, preprečila je krajo blaga in s tem toženo stranko obvarovala pred nastankom škode. Klic na policijo, ki je edini po navedbah obeh pravdnih strank, preprečil materialno odgovornost delavca za manjko blaga, pa je pri storilcu kaznivega dejanja povzročil takšno razburjenost, da je tožnico poškodoval. Iz listin v spisu (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe) ne izhajajo zaključki, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje. Iz tega zapisnika jasno izhaja, da je storilec tožnico poškodoval zato, ker je le ta navkljub njegovim prošnjam klicala policijo in ne zato, ker bi se tožnica fizično zoperstavljala njegovemu odhodu iz trgovine. Iz vseh listin izhaja, da tožnica storilca ni zadrževala v trgovini in se ni po nepotrebnem izpostavljala. Tožnica ni imela možnosti, da bi se izognila nastanku telesne poškodbe. Drugotožena stranka pa je s svojimi navodili, da je v primeru tatvine potrebno poklicati policijo povzročila, da se je konkretni storilec odzval tako, da se je razburil, se v tožnico namerno zaletel in jo telesno poškodoval. Izpovedba priče A.A. je prilagojeno potrebam tega postopka, saj je ta priča pri toženi stranki še vedno zaposlena. Če bi tožnica storilca fizično zadrževala, bi to izhajalo tudi iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 2. 10. 2008, pa tega tedaj nihče ni izpovedal, niti storilec kaznivega dejanja A.A.. Priglaša pritožbene stroške.

Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo. Prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica s tožbo zahteva od drugotožene stranke, pri kateri je delala na delovnem mestu trgovke in blagajničarke, in prvotožene stranke, pri kateri je imela drugotožena stranka zavarovano svojo odgovornost, solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi poškodbe pri delu, ki se je zgodila v času opravljanja dela na delovnem mestu dne 1. 10. 2008, in sicer pri preprečitvi kraje trgovskega blaga iz trgovine. Svoj zahtevek je temeljila tako na objektivni kot tudi na krivdni odgovornosti drugotožene stranke.

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru za škodni dogodek ni podana objektivna odgovornost drugotožene stranke. Naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni ali subjektivni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Ne glede na krivdo se odgovarja le za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ali če za določene primere tako določa zakon (drugi in tretji odstavek 131. člena OZ). Trgovinska dejavnost, s katero se ukvarja drugotožena stranka, obsega nakupovanje blaga z namenom nadaljnje prodaje ne glede na to, ali je blago prodano v nespremenjenem ali spremenjenem (obdelava, predelava in dodelava) stanju (1. alineja 2. člena Zakona o trgovini, ZT-1, Ur. l. RS, št. 24/2008). Pri opravljanju te dejavnosti tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega in pri njej nevarnosti ne presegajo tistih, ki so jim ljudje izpostavljeni pri običajnih vsakodnevnih opravilih. Tudi delo trgovke in blagajničarke, ki opravlja delo v okviru te dejavnosti, zato ni nevarno delo, torej delo, zaradi katere bi bila tožnica izpostavljena večjim nevarnostim od običajnih, vsakodnevnih. V določenih okoliščinah lahko opravljanje sicer nenevarne dejavnosti postane nevarno – v konkretnem primeru je tako tožnica izpostavljala večjo nevarnost zaradi velike količine strank, med katerimi so tudi potencialni storilci kaznivih dejanj, kar bi po njenem mnenju drugotoženi stranki narekovalo poostrene varnostne ukrepe (angažiranje varnostnikov) – vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja, pač pa je treba v takem primeru ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe. Če je, odgovorna oseba odškodninsko odgovarja, podlaga odškodninske odgovornosti pa je še vedno krivdna. V obravnavanem primeru je torej drugotožena stranka odgovorna za tožnici nastalo škodo le, če je ta posledica nedopustnega ravnanja drugotožene stranke.

Trditve tožnice o nedopustnem ravnanju drugotožene stranke je mogoče povzeti kot opustitev določenih varnostnih ukrepov (organiziranje varovanja prodajalne in zaposlenih s strani usposobljenega varnostnika) zaradi povečane nevarnosti dela, kot posledice velike količine strank in s tem posledično večje nevarnosti, da bo prodajalka izpostavljena nepredvidenim ravnanjem storilcem kaznivega dejanja tatvine. Tožnica torej drugotoženi stranki očita opustitev dolžnega ravnanja, katerega posledica je bil nastanek škode. Drugotožena stranka naj bi tako opustila potrebne ukrepe za ustrezno varstvo svojih delavcev pri delu.

Temeljno načelo Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 - veljaven v času nastanka škode) je, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, ter izvajati take preventivne ukrepe, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti pri delu (5. člen ZVZD). V ta namen se mora delodajalec med drugim izogibati tveganjem, ocenjevati tveganja, ki se jim je mogoče izogniti, prilagajati se tehničnemu napredku ter razvijati celovito varnostno politiko, ki vključuje tehnologijo, organizacijo dela, delovne pogoje, medčloveške odnose ter dejavnike delovnega okolja (6. člen ZVZD). Tožnica drugotoženi stranki pravzaprav očita ravnanje v nasprotju z navedenimi določili ZVZD. Gre za temeljna načela, ki jih mora upoštevati vsak delodajalec. V vsakem konkretnem primeru pa je treba ugotoviti konkretno dejanje oziroma opustitev delodajalca, ki ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost. Eden od očitkov, ki naj bi kazali na protipravnost ravnanja drugotožene stranke, je, da je s svojimi navodili, da je v primeru tatvine potrebno poklicati policijo, povzročila, da se je konkretni storilec odzval tako, da se je razburil, se v tožnico namerno zaletel in jo telesno poškodoval. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da takšna navodila niso nerazumna ali neživljenjska, kaj šele protipravna, saj je tudi sicer v življenju običajno, da se ob zaznavi kaznivega dejanja pokliče policijo. Ob dejstvu, da je drugotožena stranka zaposlenim celo posredovala navodila, naj se ne izpostavljajo po nepotrebnem, pa navedeno, za konkretni primer, še toliko bolj drži. Bistveno vprašanje konkretnega spora je torej, ali bi morala drugotožena stranka glede na dejstvo, da prodajalke vsakodnevno stalno prihajajo v stik s strankami, med katerimi je tudi nezanemarljiv odstotek tatov, ki poskušajo s krajo novih oblačil na enostaven način priti do zaslužka, z ustreznimi varnostnimi ukrepi tveganje nasilnih dejanj tretjih, s katerimi bi si želeli prilastiti blago, denar ali preprečiti klice na policijo, preprečiti. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi pri drugotoženi stranki do podobnih dogodkov že prišlo, kar bi drugotoženi stranki narekovalo ukrepanje zaradi izogibanja morebitnim ponovitvam.

Protipravnost v ravnanju drugotožene stranke tožnica vidi v opustitvi dolžnega ravnanja v smeri ustreznega varovanja prodajalne in zaposlenih s pomočjo usposobljenih varnostnikov. Neposrednega predpisa, ki bi drugotoženi stranki nalagal takšne varnostne ukrepe, ni. Ali bi ji varnostne ukrepe kljub temu narekovala merila skrbnosti, je zato treba presojati upoštevajoč tudi predpise in merila o varovanju ljudi in premoženja. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o zasebnem varovanju (ZzasV, Uradni list RS, št. 126/2003) je v 59. členu določal, da je poseben varnostni razlog, zaradi katerega je gospodarska družba, samostojni podjetnik posameznik, zavod, državni organ in organizacija (zavezanec) dolžan organizirati službo varovanja, podan takrat, ko zavezanec opravlja dejavnost, pri kateri obstaja predvidljiva možnost nepričakovane nevarnosti oziroma povečana stopnja tveganja za varnost ljudi ali njihovo premoženje oziroma premoženje zavezanca, kateri so ti zavezanci, pa je določila vlada z uredbo. Vlada je uredbo izdala (Uredba o obveznem organiziranju službe varovanja, Uradni list RS, št. 43/2008), vendar v njej kot zavezanca ni določila drugotožene stranke niti ne kakšen drug subjekt, ki bi se ukvarjal s primerljivo dejavnostjo. Tudi v kasnejših spremembah uredbe noben z drugotoženo stranko primerljiv subjekt ni bil določen kot zavezanec.(1) Veljavni predpisi tako ne dajejo podlage za sklepanje, da bi drugotoženi stranki bodisi dejavnost, ki jo opravlja, bodisi dejstvo, da prodajalke vsakodnevno stalno prihajajo v stik s strankami, med katerimi je tudi nezanemarljiv odstotek tatov, narekovala posebno varovanje. Zgolj splošne (abstraktne) nevarnosti tatvine in škode, ki bi bila v zvezi s tem povzročena, pa tudi ni mogoče šteti za poseben varnostni razlog, zaradi katerega bi bilo treba organizirati službo varovanja. Glede na to, da doslej podobnega dogodka ni bilo, pa drugotoženi stranki tudi ni mogoče očitati opustitve predvidevanja tovrstnega tveganja in ukrepanja v smeri njegove preprečitve. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da drugotoženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Enako stališče kot v konkretni zadevi je v primerljivem primeru že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (II Ips 217/2010 z dne 14. 7. 2011).

V sodbi opr. št. Pdp 193/2010 z dne 9. 9. 2010, ki se nanaša na podobno zadevo, je pritožbeno sodišče sicer zavzelo drugačno stališče glede objektivne odgovornosti. Odločilo je, da delo pismonoše samo po sebi ni delo s povečano nevarnostjo, vendar ga je kot takšnega mogoče šteti v posebnih okoliščinah, ko je mogoče pričakovati fizično nasilje uporabnikov nad temi delavci, še posebej, kadar jim vročajo poštne pošiljke, ki jih slednji iz kakršnegakoli razloga ne želijo prevzeti. Vendar pa je v tem sporu pritožbeno sodišče sledilo kasnejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, ki je razvidna iz zgoraj navedene sodbe opr. št. II Ips 217/2010 z dne 14. 7. 2011. Sicer pa v tej zadevi tudi ni izkazano, da so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo možno pričakovati fizično nasilje kupcev nad delavci tožene stranke.

Ker torej uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1. Uredba o spremembi Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja, Uradni list RS, št. 16/2009, in Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja, Uradni list RS, št. 22/2010.