Jedro

Določbe 135. člena ZDR se uporabljajo samo za prvo pogodbo o zaposlitvi ob uveljavitvi ZDR. Zaradi nepodpisa kasnejših pogodb o zaposlitvi (oz. aneksov k pogodbi), delavcu ne more prenehati delovno razmerje na podlagi 5. odstavka 135. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 30.8.1994 in sklep tožene stranke z dne 16.9.1994, po katerih tožniku preneha delovno razmerje z dokončnostjo odločbe, ker ni podpisal predložene pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni. Sodišče je toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 68.620,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je prvostopno sodišče izpodbijano sodbo oprlo na ugotovitev, da naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi odklonitve podpisa pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne drži. Tožnik je bil namreč dne 10.6.1994 zaradi neprimernega odnosa do dela razrešen s funkcije direktorja komercialne službe in razporejen na delovno mesto izterjevalca v komercialni službi. Tožnik je zoper odločbo podal ugovor, ki pa je bil zavrnjen s sklepom z dne 16.9.1994. Z naslednjim delovnim dnem je bil tožnik dolžan pričeti z delom na novem delovnem mestu in ker tega ni storil, mu je delovno razmerje prenehalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka (2. odst. 365. člena ZPP) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

Tožeči stranki je z odločbo opr. št. 3/2806-BA z dne 30.8.1994 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi 5. odst. 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ker tožnik ni podpisal predložene pogodbe v roku 30 dni. Ugovor pooblaščenca tožeče stranke je bil zavrnjen kot neutemeljen s sklepom sveta delavcev tožene stranke z dne 16.9.1994. Tudi iz obrazložitve obeh sklepov izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi tega, ker ni podpisal pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni.

Pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanke, niso utemeljene. Odločba pod opr. št. 3/2757-BA z dne 13.6.1994 o razporeditvi na drugo delovno mesto in sklep o ugovoru na to odločbo z dne 16.9.1994, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, nista predmet tega postopka in zato sodišče njune zakonitosti ne more presojati. Iz odločb, ki pa so bile predmet tega postopka, pa nedvomno izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zato, ker v roku 30 dni ni podpisal predložene pogodbe. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zato, ker ni začel z delom na novem delovnem mestu. Nasprotno, iz obeh odločb je jasno razvidno, da je odločba o razporeditvi na drugo delovno mesto postala dokončna 28.7.1994 in da je 17.8.1994 potekel rok, v katerem bi bil tožnik dolžan podpisati pogodbo o zaposlitvi.

Ker tega ni storil, mu je delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo izključno na podlagi določil 5. odst. 135. člena ZDR, kar pa v konkretnem primeru ni bilo pravilno. 135. člen ZDR se je dejansko uporabljal samo za sklenitev prvih pogodb o zaposlitvi ob uveljavitvi ZDR in zato ta člen ne more biti podlaga za prenehanje delovnega razmerja zaradi nepodpisa kasnejših pogodb.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.