Jedro

ZKP ne zahteva, da bi se morale vse okoliščine, iz katerih se sklepa na obstoj pripornega razloga, dokazovati z izvedbo posebnega dokaznega postopka in da bi morale biti te okoliščine tudi dokazane s takšno stopnjo gotovosti, kot se zahteva za izrek obsodilne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega S.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, je bil zoper S.Ž., osumljenega kaznivega dejanja pranja denarja po 1. odstavku 252. člena KZ, odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obstoj tega pripornega razloga je sodišče obrazložilo s tem, da je obdolženec lastnik podjetja v tujini, da ima tam v najemu stanovanje, da je lastnik več računov v tujini, da je v tujini tudi življensko zavarovan, da se ni odzival vabilom kriminalistov ter da gre za velik znesek pranja denarja (prek 139 miljonov SIT).

Zoper ta pravnomočen sklep sta obdolženčeva zagovornika dne 7.10.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti (ki jo je vrhovno sodišče prejelo dne 14.11.1996). V zahtevi uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določbe 1. točke 2. odstavka 201. člena ZKP in predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter obdolžencu odpravi pripor.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da sodišče s pravnomočnim sklepom o priporu ni kršilo zakona ter predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljane kršitve procesnega zakona zagovornika utemeljujeta s tem, da je odločitev sodišča o obstoju obdolženčeve begosumnosti preuranjena in nepreverjena, saj je oprta zgolj na nepreverjene in netočne informacije, ki so jih zbrali kriminalisti. Tako ni res, da bi bil obdolženec brez premoženja v RS, saj je lastnik podjetja.... ki je vredno.... Ne drži trditev, da ima v tujini v najemu stanovanje, saj je najemodajalka zaradi neplačane najemnine že prekinila najemno pogodbo in je v teku postopek deložacije.

Obdolženec je bil dne 9.9.1996 v tujini zaradi postopka izselitve iz stanovanja, ne pa zato, da bi pobegnil. Dne 11.9.1996 se je sam javil kriminalistu, ko mu je bilo predhodno sporočeno, da se mora javiti na PP v M. Tudi dejstvo, da je v tujini lastnik podjetja T., da ima v tam dva računa in da je v tam tudi življensko zavarovan, ne utemeljuje zaključka sodišča o obstoju njegove begosumnosti.

Po presoji vrhovnega sodišča so v izpodbijanem sklepu navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, na katerih temelji zaključek sodišča o obstoju pripornega razloga obdolženčeve begosumnosti in ti razlogi tudi niso v nasprotju s podatki spisa. Sicer pa zagovornika po vsebini ne uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč nepopolno in zmotno ugotovitev posameznih dejstev, na katerih temelji zaključek sodišča o obstoju obdolženčeve begosumnosti, pri čemer se zagovornika sklicujeta tudi na nove dokaze, ki naj bi bi potrjevale njune navedbe o neobstoju obdolženčeve begosumnosti. Vse to pa ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v postopku o vloženem izrednem pravnem sredstvu (2. odstavek 420. člena ZKP). V izpodbijanem sklepu namreč ugotovitev sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti temelji na do takrat zbranih podatkih in dokazih - to je na poročilu organa za notranje zadeve o odvzemu prostosti in privedbi obdolženca ter njegovem zaslišanju pri preiskovalnem sodniku. Na podlagi teh podatkov pa je, tudi po oceni vrhovnega sodišča, utemeljen zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti. V zvezi s trditvijo zagovornikov, da sodišče pred odreditvijo pripora ni z zaslišanjem obdolženca preverilo poročila organa za notranje zadeve, vrhovno sodišče pripominja, da je bil obdolženec s tem poročilom seznanjen ter da se je o njem tudi izjavil (list. št. 7). ZKP pa ne zahteva, da bi se morale vse okoliščine, iz katerih se sklepa na obstoj pripornega razloga, dokazovati z izvedbo posebnega dokaznega postopka in da bi morale biti te okoliščine tudi dokazane s takšnjo stopnjo gotovosti, kot se zahteva za izrek obsodilne sodbe.

Ker torej zatrjevane kršitve zakon niso podane, oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, je moralo vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).