Jedro

Izpodbijani sklep pavšalno in nekonkretizirano navaja, da ne gre za vrhunski projekt, ki bi uvajal nove trende v kulturni dejavnosti in da iz vloge ni razvidno, da bi uvajal in omogočal vrhunsko kulturno vsebino, ki bi zapolnjevala manjko na področju, kar je alternativna osnova za dodelitev 15 točk ne glede na izjave o mreženju. Nato skopo zaključuje, da bo investicija zagotovila le boljše delovne pogoje obstoječim kulturnim dejavnostim. Na šablonsko utemeljitev kažejo tudi identične obrazložitve za različne prijavitelje. Izpodbijani akt torej ne vsebuje elementov iz 214. člena ZUP in ne navaja konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, zato se ga ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za kulturo, št. 5441-3/2013-241 z dne 23. 12. 2013se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena vloga tožeče stranke, vložena na tretji javni razpis za sofinanciranje operacij javne kulturne infrastrukture v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj (Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 do 2013, v okviru razvojne prioritete 3. „Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov“ in prednostne usmeritve 3.2. „Mreženje kulturnih potencialov“), objavljen v Uradnem listu RS, št. 67/2013 s popravkom v Uradnem listu RS, št. 100/2013, za obnovo mariborskega gradu – vzhodnega dela za muzej (III. faza). Iz obrazložitve izhaja, da je na razpis prispelo 58 vlog. Ena vloga ni bila dopolnjena s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, zato je komisija pregledala in ocenila 57 vlog. Na osnovi kvalitete posameznih vlog in razpoložljivih sredstev bo Ministrstvo za kulturo v skladu z razpisnimi pogoji sofinanciralo šest projektov z najvišjo, to je 100 %, stopnjo sofinanciranja do porabe sredstev. S tem so sredstva v celoti razporejena.

Glede vloge tožeče stranke je strokovna komisija ugotovila, da je ta prispela pravočasno in izpolnjuje vse pogoje javnega razpisa. Vloga tožeče stranke je bila ocenjena s skupno 75 točkami. Ker so bila razpoložljiva sredstva porabljena za projekte, ki so dosegli višje število možnih točk, je bila vloga tožeče stranke zavrnjena. Prvo merilo - multiplikacijski učinek projekta na razvoj širšega okolja - je razdeljeno na tri segmente. Prvi je vpliv projekta na razvoj kulture kot razvojnega dejavnika občine/regije. Po tem merilu je bila vloga tožeče stranke ocenjena s 5 točkami z obrazložitvijo, da ne gre za vrhunski projekt, ki bi uvajal nove trende ali vzpodbujal nove dejavnosti na področju kulture, ki še ne obstajajo, ali so slabo razvite. Projekt mariborski grad – obnova vzhodnega dela gradu za muzej (III. faza) ima sicer izdelano analizo kulturnih dogodkov in priloženo projekcijo obiskanosti ustanove v prvih petih letih po zaključku investicije, vendar zato, ker vlagatelj ni priložil izjav treh partnerjev s področja kulture o mreženju, ni mogoče šteti, da gre za povezovanje raznolikih kulturnih dejavnosti v več občinah in širšem geografskem območju na dolgi rok. Iz vloge ni razvidno niti, da bi uvajal in omogočil vrhunsko kulturno vsebino, ki bi zapolnjevala manko na področju (alternativna osnova za dodelitev 15 točk ne glede izjave o mreženju). Zato je šteti, da bo investicija zagotovila le boljše delovne pogoje obstoječim kulturnim dejavnostim.

Po drugem segmentu v okviru prvega merila - vpliv projekta na gospodarsko rast, posebej na razvoj turizma in turizmu komplementarnih dejavnosti - je bila vloga tožeče stranke ocenjena z 20 točkami z obrazložitvijo, da projekt neposredno vpliva na razvojno podjetniške iniciative in ima priložene listine o gospodarskem sodelovanju z v odločbi navedenimi partnerji. Po tretjem segmentu v okviru prvega merila - vpliv projekta na zaposlovanje, ustvarjanje bruto delovnih mest - je bila vloga tožeče stranke ocenjena s 25 točkami, ker se bo v okviru projekta odprto šest novih delovnih mest od tega tri v kulturnih dejavnostih in tri v posrednih storitvenih dejavnostih.

Po drugem merilu - pripravljenost projekta za takojšnji začetek izvedbe - je bila vloga tožeče stranke ocenjena z 20 točkami. Časovni načrt namreč kaže, da bo investicijski projekt zgrajen pet mesecev (maj 2015) pred rokom upravičenosti izdatkov projekta (30. 9. 2015). Po tretjem merilu - prispevek projekta/investicije k razvoju kulturne dejavnosti, dostopnosti kulture in zaposljivosti - je bila vloga tožeče stranke ocenjena s 5 točkami, ker bo upravljavec projekta Javni pokrajinski muzej Maribor.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz vseh zakonskih razlogov, zlasti pa po 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da se je prijavila na predmetni javni razpis za obnovo mariborskega gradu – vzhodnega dela za muzej (III. faza), pri čemer je skupna vrednost projekta z vključenim DDV 4.026.451,05 EUR, predvideni znesek sofinanciranja po tem javnem razpisu pa je bil 3.000.000,00 EUR. Tožeča stranka je vložila prijavo, s katero izkazuje izpolnjevanje pogojev za vrednotenje po segmentu merila - vpliv projekta na razvoj kulture kot razvojnega dejavnika občine/regije - za 25 točk, kar izhaja iz prilog prijavne dokumentacije: vsebine Centra štajerske odličnosti, analize kulturnih dogodkov in projekcije obiskanosti. Vsebine Centra štajerske odličnosti z dejavnostmi žive dediščine zasledujejo uresničevanje cilja nacionalnega strateškega referenčnega okvira 2007 do 2013, uvajajo nove trende v kulturni ustvarjalnosti in vzpodbujajo nove dejavnosti na področju kulture, ki še ne obstajajo ali so slabo razvite. Iz prilog je razvidno tudi, da projekt uvaja vrhunsko kulturno vsebino, ki zapolnjuje manko na področju ohranjanja propadajočih obrti in promociji žive dediščine. Pridobljeno mnenje Slovenskega etnografskega muzeja o projektu Center štajerske odličnosti s strokovnega vidika dokazuje, da gre za inovativen projekt vzpostavitve delujočih delavnic domače in umetnostne obrti. Mnenja so, da je to projekt, kakršnega v Sloveniji doslej na področju celostne obravnave in promocije žive dediščine še ni bilo.

Ministrstvo za kulturo se je v razpisu zavezalo, da bo objavilo rezultate razpisa v roku 60 dni po odpiranju ponudb, to je do 8. 12. 2013. Dne 17. 12. 2013 so bili na spletni strani http://www.mk.gov.si/

objavljeni rezultati javnega razpisa, iz katerih je bilo razvidno, da se v sofinanciranje sprejme prvih šest projektov, med katere je bil s številom 85 točk uvrščen na tretje mesto projekt tožeče stranke. Poleg projekta tožeče stranke so se uvrstili v sofinanciranje še projekti občin Rogaška Slatina, Šentjur, Brda, Šmarješke toplice in Mestne občine Novo Mesto. Informacijo o objavljenih rezultatih razpisa so povzeli številni slovenski mediji. Dne 24. 12. 2013 je tožeča stranka prejela v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, iz katerega izhaja, da se vloga tožeče stranke oceni s 75 točkami in se zavrne. Tožeča stranka je dne 27. 12. 2013 ob vpogledu na zgoraj navedeno spletno stran ugotovila, da so rezultati javnega razpisa, ki so bili objavljeni dne 17. 12. 2013, odstranjeni s spletne strani, pri čemer pa novih rezultatov, na podlagi katerih je minister izdal sklep z dne 23. 12. 2013, ni bilo objavljenih. Minister za kulturo je s podpisom in žigom potrdil predlog prejemnikov sredstev, pripravljen s strani strokovne komisije ter tako pisno izjavil, da soglaša s predlagano izbiro ponudnika. Po mnenju tožeče stranke je to šteti kot odločbo in s tem odločitev o zaključku postopka.

Tožeča stranka navaja, da ji je bilo pojasnjeno, da je prišlo do izvedbe novega ocenjevanja vlog na zahtevo v.d. generalne sekretarke A.A. in ministra. Komisija se je ponovno sestala dne 20. 12. in 21. 12. 2013 in opravila, po predvidevanjih tožeče stranke, na podlagi navodil generalne sekretarke in ministra novo točkovanje, kar je imelo za posledico, da tožeča stranka po spremenjenem točkovanju ni bila več upravičena do sofinanciranja in je bila njena vloga z izpodbijanim sklepom zavrnjena. To kaže na to, da sta generalna sekretarka in minister vplivala na delo strokovne komisije.

Tožeča stranka tudi ne zaupa izjavi ministra, da je razlog ponovne ocenitve sporna formula, ki bi jo naj nepravilno uporabila strokovna komisija. Iz zapisnika strokovne komisije z dne 12. 12. 2013 izhaja, da je pri merilu multiplikacijskega učinka projekta na razvoj širšega okolja segment vplivov projekta na razvoj kulture kot razvojnega dejavnika občine/regije komisija uporabila formulo (končna vrednost x 100 / začetna vrednost – 100) / število merjenih letnih obdobij zgolj za izračun kazalnika povprečnega letnega povečanja obiskanosti in ne kot edini relevanten kriterij za sprejem ocene pri predmetnem merilu. Odločitev komisije z dne 12. 12. 2013, da noben predlagani projekt ni izpolnil zahteve, da bi ga komisija prepoznala kot projekt, ki bi uvajal nov trend v kulturni ustvarjalnosti, ni mogla biti sprejeta na osnovi matematične formule o letni obiskanosti, ampak zgolj in edino na osnovi vsebinske ocene. Nenazadnje pa je bila ta formula uporabljena tudi pri ponovnem ocenjevanju dne 21. 12. 2013. Razen tega tožeča stranka poudarja tudi to, da je bilo drugo točkovanje članov strokovne komisije, ki je bilo izvedeno v času od 20. do 21. 12. 2013 na podlagi zahteve ministra, opravljeno v nasprotju s postopkom, določenim z razpisno dokumentacijo, kajti pri novem točkovanju so vloge ocenili vsi člani strokovne komisije in je glede novega ocenjevanja predložen zgolj en ocenitveni list, na katerem so podpisani vsi takrat prisotni člani strokovne komisije. S tem so zaobšli določbe razpisne dokumentacije, s katero je bilo določeno, da bosta vse popolne vloge ločeno ocenila dva člana strokovne komisije, v primeru, da se bosta oceni razlikovali za 10 točk, pa bo vlogo ocenil še tretji ocenjevalec po izboru komisije, končna ocena pa se bo oblikovala na osnovi povprečja najbližjih dveh ocen. Po mnenju tožeče stranke ni namen strokovne komisije, da doseže konsenz, ampak da preko ločenega ocenjevanja različnih strokovnjakov doseže objektivno ocenjevanje, s čimer se tudi preprečijo morebitne zlorabe. Objektivnost je pri javnih razpisih s tako raznolikimi projekti in tako zastavljenimi merili varovana prav z načinom ocenjevanja, kjer zahteven proces strokovne presoje opravi neodvisna strokovna komisija, ki pa mora upoštevati zahtevo po ločenem ocenjevanju in ločeni obrazložitvi svoje odločitve.

Po mnenju tožeče stranke izpodbijani sklep tudi ni zadostil zahtevam Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna povezava med merili razpisa in razlogi, ki so vplivali na spremembo ocene in posledično na zavrnitev financiranja. Po 5. točki prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe med ostalim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta. V nasprotnem primeru je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj takšne odločbe ni mogoče preizkusiti. Da tožena stranka ni spoštovala zahtev ZUP glede vsebine obrazložitve pa dokazujejo tudi obrazložitve treh prijaviteljev, to je tožeče stranke, Občine Radlje ob Dravi in Občine Rečica ob Savinji, ki se razlikujejo zgolj v imenu projekta, v ostalem pa so povsem enake. Po mnenju tožeče stranke tako izpodbijana odločba ne vsebuje vsebinskih razlogov za zavrnitev.

Tožeča stranka predlaga, naj sodišče odloči, da je predlog prejemnikov sredstev z dne 12. 12. 2013 odločba in posledično izpodbijani akt odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijani akt spremeni tako, da vlogi tožeče stranke ugodi ter jo uvrsti v sofinanciranje oziroma še podrejeno, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Hkrati z vloženo tožbo je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži nadaljnje izvajanje javnega razpisa za razvojne investicije v javno kulturno infrastrukturo v delu, ki se nanaša na izbrane prijavitelje Občino Piran, Mestno občino Ljubljana in Občino Krško, zadrži izvajanje sklepa o sofinanciranju izbranih prijaviteljev ter zadrži podpis pogodb z izbranimi prijavitelji vse do pravnomočne odločitve v predmetnem upravnem sporu. Tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe, ker tožena stranka za ta namen nima rezerviranih dodatnih proračunskih sredstev oziroma je zgolj 15 % razpisanih finančnih sredstev proračunskih sredstev tožene stranke. Preostanek finančnih sredstev iz javnega razpisa v višini 85 % pa so namenska sredstva Evropske unije za kohezijsko politiko. Tožeča stranka brez izvedbe investicije v objekt kulturne infrastrukture mariborskega gradu ne bo mogla izvajati celotnega poslanstva javnega zavoda širšega družbenega pomena. Javnost bo osiromašena, na kulturnem spomeniku pa se bo povzročala škoda. V prihodnjih letih več ne bo tovrstnih javnih razpisov namenjenih sofinanciranju v objekte javne infrastrukture v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj, ampak se bodo sredstva namenjala zgolj izvajanju programov. Glede na to bi z nadaljevanjem izvajanja javnega razpisa tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila formula za izračun povprečnega letnega povečanja obiskanosti ustanove uporabljena za posamezne vlagatelje različno, ker so vlagatelji navajali različne in izključujoče podatke glede na to, da je v nekaterih primerih šlo za obnove že obstoječe infrastrukture, v drugih pa za novogradnje. Zato je komisija sprejela sklep, da se prejšnje ocenjevanje razveljavi in se merilo multiplikacijski učinek projekta na razvoj širšega okolja pri segmentu vpliva projekta na razvoj kulture kot razvojnega dejavnika občine/ regije ponovno oceni za vse prijavitelje.

V zvezi z oceno projekta tožeče stranke mariborski grad – obnova vzhodnega dela gradu za muzej (III. faza) je bila komisija enotnega mnenja, da ne gre za vrhunski projekt, ki bi bil zasnovan tako, da bi uvajal nove trende v kulturni ustvarjalnosti in zato ne dobi 25 točk. Enako je bil ocenjen tudi pri prvem ocenjevanju 12. 12. 2013. V projektu navedene predvidene dejavnosti in pristopi so že prisotni in dalj časa znani v drugih sorodnih javnih zavodih širše štajerske regije. V projekt tožeče stranke je sicer vključen Center štajerske odličnosti s priloženimi desetimi pismi o nameri obrtnikov z dejavnostmi, ki pa ne pokrivajo vsebinsko pričakovanih osnovnih področij povezanih z najbolj pomembnimi zbirkami muzeja in v skladu z ustanovitvenim aktom muzeja. Projekt je sicer dober in nedvomno zasnovan tako, da bi si zaslužil oceno 15 točk. Dokončana bi bila večletna fazna obnova gradu in s tem bi se omogočilo boljše delovanje javnega zavoda tako v osnovni kot z novimi muzejskimi dejavnostmi in hkrati ob povezovanju različnih kulturnih dejavnosti širšega okolja, žal pa vlogi niso priložene izjave o mreženju treh partnerjev s področja kulture, zato ne zadošča zahtevanim kriterijem in je po novi oceni prejel 5 točk. Pri ravnanju v.d. generalne sekretarke in ministra zato ni šlo za poseg v delo komisije, ampak za dolžnost posredovanja zaradi napak, ki pomenijo kršitev enake obravnave vseh prijaviteljev zaradi neenake uporabe meril. Ravno zaradi zagotovitve enake obravnave vseh prijaviteljev je bilo prvo merilo ponovno ocenjeno za vse prijavitelje in prav iz istega razloga so v zvezi s tem merilom vloge ocenili vsi člani komisije z izjemo dveh, ki ju takrat ni bilo v službi (sta bili na dopustu), kar vse dokazuje, da gre za enako obravnavo vseh ponudnikov. Da ne bi ponovno prišlo do neenake uporabe meril so vse vloge samo v tem razveljavljenem segmentu ocen ocenili vsi, kakor je razvidno iz izpolnjenega in podpisanega enega ocenjevalnega lista. Tako je ravnala komisija zato, ker je menila, da je, če oceni vloge celotna komisija, večje jamstvo za pravilno oceno, kot če vlogo ponovno ocenita le po dva člana. Pri ponovnem ocenjevanju pa ni bilo izključujoče merilo izračun po formuli, zato so bili, kakor izhaja iz zapisnika o ocenjevanju in priloženih ocenjevalnih listov, štirje projekti po prvem segmentu ocenjeni s 25 točkami. Razen tega tožena stranka meni, da predloga prejemnikov sredstev, ki ga je pripravila komisija 12. 12. 2013 in s katerim je minister soglašal in ga podpisal, ni mogoče šteti kot odločbo in s tem kot odločitev o zaključku postopka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Glede zahteve za izdajo začasne odredbe pa tožena stranka navaja, da je ministrstvo že pozvalo izbrane občine k podpisu pogodbe, te pa so to že tudi storile, saj bi se sicer štelo, da so vlogo za pridobitev sredstev umaknile. Zato zadržanja podpisa pogodb ni več mogoče odrediti. Razen tega se tudi ne strinja s stališčem tožeče stranke, da prisilna izvršitev pravnomočne sodne odločbe za 3.000.000,00 EUR zoper Republiko Slovenijo ne bi bila mogoča. Iz teh razlogov tožeča stranka izdaji začasne odredbe nasprotuje.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka se je na predmetni tretji javni razpis za razvojne investicije v javno kulturno infrastrukturo prijavila s projektom mariborski grad – obnova vzhodnega dela gradu za muzej (III. faza). Javni razpis je bil namenjen spodbujanju naložb v javno kulturo infrastrukturo v lasti občin do leta 2015 s sofinanciranjem investicij objektov javne kulturne infrastrukture občin ter odpiranju novih delovnih mest na področju kulturne ustvarjalnosti in storitvenega sektorja. Z javnim razpisom se sledi uresničevanju nacionalnega programa za kulturo 2008 do 2011 na področju razvoja javne kulturne infrastrukture, dostopnosti kulture in zaposljivosti. Namen tega javnega razpisa je tudi vzpodbujanje investicij v podporo izvajanju strateških projektov nacionalnega programa za kulturo 2008 do 2011. Predmet javnega razpisa je sofinanciranje investicij v izgradnjo, obnovo, rekonstrukcijo, celostno revitalizacijo in modernizacijo javne kulturne infrastrukture v lasti občin. Upravičenci do sredstev javnega razpisa so izključno občine kot lastnice javne kulturne infrastrukture, ki je v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa v kulturi določena s sklepom pristojnega organa lokalne skupnosti, in nastopajo kot investitorji.

V predmetni zadevi se v skladu s 4. členom ZUP smiselno uporablja upravni postopek. Sodišče se sicer ne strinja s stališčem tožeče stranke, da je predlog prejemnikov sredstev z dne 12. 12. 2013 treba šteti kot odločbo, s katero je odločeno o zadevi. Odločba je akt, ki je označen kot odločba (prvi odstavek 210. člena ZUP), z njo pa je odločeno o zahtevku stranke (drugi odstavek 207. člena ZUP). Predlog prejemnikov sredstev je torej točno to, predlog za sprejem odločitve, njegova priprava pa je predpisana z 225. členom Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS.

Sodišče pa se strinja s tožbeno trditvijo, da je bila pri izdaji izpodbijanega sklepa storjena bistvena kršitev določb postopka. O vlogi tožeče stranke je bilo na podlagi prvega odstavka 226. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS odločeno s sklepom, zato mora takšen sklep vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj ga v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. To po pomeni, da mora poleg zahtevkov in navedb stranke vsebovati tudi ugotovitve glede dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP).

Izpodbijani sklep glede v zadevi sporne ocene po prvem segmentu prvega merila pavšalno in nekonkretizirano navaja, da ne gre za vrhunski projekt, ki bi uvajal nove trende v kulturni dejavnosti in da iz vloge ni razvidno, da bi uvajal in omogočal vrhunsko kulturno vsebino, ki bi zapolnjevala manko na področju, kar je alternativna osnova za dodelitev 15 točk ne glede na izjave o mreženju. Nato skopo zaključuje, da bo investicija zagotovila le boljše delovne pogoje obstoječim kulturnim dejavnostim. Na šablonsko utemeljitev kažejo tudi identične obrazložitve za različne prijavitelje.

Izpodbijani akt torej ne vsebuje elementov iz 214. člena ZUP in ne navaja konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da pregled zadeve pokaže, da odločitev, da se vloga tožeče stranke oceni s 5 točkami ni v skladu z ugotovitvami zapisnika strokovne komisije z dne 20. 12. 2013. V zapisniku je namreč z besedico „da“ označeno, da je projekt zasnovan tako, da bo prispeval k povezovanju različnih kulturnih dejavnosti (npr. muzejske, galerijske in večpredstavnostne umetnosti – povezovanje znotraj sektorja kulture) in/ali k razvoju mrežne kulturne infrastrukture, ki bo zagotavljala povezovanje raznolikih kulturnih dejavnosti v več občinah in v širšem geografskem območju na dolgi rok oziroma je zasnovan tako, da uvaja in omogoča vrhunsko kulturno vsebino, ki zapolnjuje manko na tem področju. V nadaljevanju je sicer označeno, da vloga tožeče stranke ni podprta z izjavo treh partnerjev s področja kulture o mreženju, označeno pa je tudi, da ni priložena projekcija obiskanosti ustanove v prvih 5 letih po zaključku investicije, čeprav iz podatkov spisa izhaja, da je bila projekcija obiskanosti ustanove priložena. Glede na to, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da omogočanje vrhunske kulturne vsebine, ki zapolnjuje manko na področju, pomeni alternativno osnovo za dodelitev 15 točk ne glede na izjave o mreženju in glede na ugotovitev iz zapisnika, da vloga tožeče stranke to izpolnjuje, je v nasprotju z navedenim ugotovitev iz zapisnika, da se tožeči stranki po tem kriteriju dodeli 5 točk. Pri tem ne gre prezreti, da je bila po razpisni dokumentaciji ocena 5 točk predvidena za projekte, ki so zasnovani tako, da bo investicija zagotavljala le boljše delovne in prostorske pogoje obstoječim kulturnim dejavnostim in ne bo bistveno prispevala k rasti, kvalitativnemu in kvantitativnemu razvoju kulturnih dejavnosti ter razvojnega potenciala območja, obisk bo pod 10 % letnim povečanjem, multiplikacijski učinki pa so majhni, ali zanemarljivi in težko izmerljivi ali neizmerljivi. To pa prav tako ni skladno z drugimi ugotovitvami, ki so navedene zgoraj.

Kršitev postopka pa je bila storjena tudi s tem, ker ocenjevanje, ki je potekalo dne 20. in 21. 12. 2013 in ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ni potekalo po postopku predvidenim z javnim razpisom. V skladu s tem postopkom je potekalo prvo ocenjevanje, kot izhaja iz zapisnika z dne 12. 12. 2013. Takrat je strokovna komisija ocenila vloge po postopku, določenim z javnim razpisom, to je tako, da sta vloge ločeno ocenila dva člana strokovne komisije, v primeru, ko pa sta se oceni razlikovali za 10 točk, je vlogo ocenil še tretji ocenjevalec po izboru komisije.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, na kakšen način je potekalo ocenjevanje, iz podatkov spisa pa izhaja, da se je strokovna komisija ponovno sestala 20. in 21. 12. 2013 in opravila nov izbor s tem, ko je ponovno ocenila prvi segment znotraj prvega merila, to je vpliv projekta na razvoj kulture kot razvojnega dejavnika občine/regije, to pa tako, da ocenjevanje ni potekalo ločeno, ampak so vloge hkrati ocenjevali vsi navzoči člani komisije.

Razpisna dokumentacija in javni razpis sta predpisala izbor in ocenjevanje vlog. Tako je v razpisu navedeno, da bo postopek za dodelitev sredstev vodila strokovna komisija, ki jo imenuje minister za kulturo. Vse pravočasne in popolne vloge bosta ločeno ocenila dva člana strokovne komisije. V primeru, da se bosta oceni razlikovali za 10 točk, bo vlogo ocenil še tretji ocenjevalec po izboru komisije. Ocena se bo oblikovala na osnovi povprečja najbližjih dveh ocen. Tako natančen postopek ocenjevanja prispelih vlog po presoji sodišča ni bil predpisan brez razloga, ampak z namenom prispevati k objektivni oceni vlog po posameznih merilih, posebej ker vlog ni mogoče oceniti (zgolj) s številčnimi kazalniki. Ker postopek ocenjevanja prvega segmenta prvega merila ni potekal v skladu z razpisom določenim postopkom, je bila tudi s tem storjena kršitev določb postopka iz 4. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

Glede na obrazloženo je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in odločiti v zadevi po z razpisnimi pogoji določenem postopku in z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).

K III. točki izreka: Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz prej navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato se le-to zavrže.