Jedro

Upnik mora že v sami zahtevi za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnega računa konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nujnost ukrepa in obstoj dejanskega tveganja za izvršitev zahtevka, pri čemer je tako kot pri začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve zahtevan izkaz konkretne subjektivne nevarnosti, torej nevarnosti, ki se nanaša na dolžnikovo konkretno ravnanje v smeri oviranja oziroma oteževanja izpolnitve (npr. izredni neobičajni izdatki, poraba, prikrivanje ali uničevanje sredstev, prodaja pod ceno ali v neobičajnem obsegu oziroma na neobičajen način, ravnanje dolžnika v zvezi z zahtevki v drugih sporih ali v zvezi z obveznostmi po kreditih ipd.). Zgolj obstoj računa v tuji državi ob izostanku trditev in dokazov o tem, da dolžnik večkrat odpira in zapira račune v tujini oziroma da je račun v večkratni blokadi, še ne daje podlage za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, saj dejansko tveganje ni podano.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnega računa zavrnilo.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo upnik. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa opr. št. Z 28/2026 z dne 31.3.2026 je mogoče razbrati, da je bil glavni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za izdajo evropskega naloga za zamrznitev to, da navedbe in predloženi dokazi upnika po mnenju prvostopenjskega sodišča ne izkazujejo dejanskega tveganja, da bo dolžnik do trenutka, ko bo lahko upnik na dolžnikova sredstva v Litvi posegel z izvršbo, ta sredstva porabil, prikril ali zmanjšal do te mere, da izvršba ne bo uspešna. Prvostopenjsko sodišče je namreč v nadaljevanju obrazložitve še zapisalo, da stranka, ki zahteva izdajo naloga za zamrznitev, mora zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok (prvi odstavek 18. člena Uredbe) v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez naloga poznejša izvršitev sodne odločbe ovirana ali precej otežena. Pri tem je sodišče še posebej poudarilo, da okoliščine, ki jih je navajal upnik, še ne zadoščajo za sklep, da verjetno obstoji subjektivna nevarnost, da upnik ne bo poplačan oziroma, da bo poznejša izvršitev njegovega zahtevka ovirana ali precej otežena. V zvezi z zgoraj zavzetim stališčem prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu upnik izpostavlja, da je mejo dokaznega standarda, kdaj je sodišče upravičeno izdati evropski nalog za zamrznitev bančnih računov, prvostopenjsko sodišče postavilo nerazumno visoko in s tem upniku neupravičeno odvzelo učinkovito pravno varstvo za zavarovanje in naknadno izterjavo svojega zahtevka do dolžnika. Namen Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) je namreč prav učinkovito zavarovanje interesov upnika, ko ima dolžnik TRR v drugi državi članici. Postopek pridobitve naloga za zamrznitev bančnega računa je predlagalni postopek, v katerem je trditveno in dokazno breme sicer res naloženo upniku. Upnik mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nujnost ukrepa in obstoj dejanskega tveganja za izvršitev zahtevka, pri čemer je tako kot pri začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve zahtevan izkaz konkretne subjektivne nevarnosti, torej nevarnosti, ki se nanaša na dolžnikovo konkretno ravnanje v smeri oviranja oziroma oteževanja izpolnitve. Od upnikov se tako z namenom preprečitve zlorabe instituta naloga pričakuje, da izkažejo, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez takega ukrepa poznejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana ali precej otežena. Z vpogledom v predlog upnika z dne 9.3.2026 in njegove priloge, kjer je upnik podal podrobno pojasnilo skupaj s predloženimi dokazi, je mogoče ugotoviti, da je upnik uspel izkazati konkretne subjektivne nevarnosti tj. da se dolžnik vztrajno izmika poplačilu dolga v Sloveniji s tem da prikazuje neobstoj premoženja v Sloveniji na katerega bi lahko posegel upnik z izvršbo v Sloveniji ter da je dolžnik zaprl vse transakcijske račune v Sloveniji in odprl zgolj račun v Litvi, preko katerega opravlja poslovanje v okviru svoje s.p. dejavnosti v Sloveniji. Vse opisane okoliščine kažejo na to, da se dolžnik uspešno izogiba poplačilu upnika v Sloveniji in je svoje premoženje z omenjenim namenom preusmeril v tujino, saj na TRR v Litvi upnik z izvršbo v Sloveniji ne more seči. Namreč že Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu Sklep IV Ip 481/2024 z dne 07.05.2024 v vsebinsko primerljivi zadevi poudarilo, da ob neuspešnosti izvršbe v Republiki Sloveniji in ob postopanju dolžnika z bančnim računom v tujini, je mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da obstaja dejansko tveganje, da bo poznejša izvršitev upničinega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena. Namreč Višje sodišče v Ljubljani je poudarilo, da lahko že dolžnikova zatrjevana in izkazana ravnanja tj. konkretizirano (subjektivno) ravnanje dolžnika, ki kažejo na utemeljenost oz. obstoj pogojev za izdajo naloga za zamrznitev bančnega računa v tujini ( kot npr. v konkretnem primeru: uspešno izogibanje poplačilu dolga v Sloveniji, neobstoj oz. prikazovanje obstoja premoženja v Sloveniji, kljub temu da dolžnik opravlja poslovno dejavnost preko s.p. v Sloveniji ter da ima dolžnik za opravljanje svoje dejavnosti kot edini odprt zgolj račun v Litvi pri A., na katerega ni mogoče seči z izvršbo v Sloveniji in pri tem niti kot fizična oseba nima odprtega TRR v Sloveniji) potrebno šteti kot zadostne okoliščine oz. konkretizirano (subjektivno) ravnanje dolžnika, ki nakazuje na konkretno subjektivno nevarnost v smeri oviranja oziroma oteževanja izpolnitve, saj omenjena ravnanja ni mogoče umestiti v normalno, redno poslovanje poslovnih subjektov (oz. v konkretnem primeru dolžnika), kot je pojasnjeno v 14. točki Preambule k Uredbi. Upnik pri tem poudarja, da je ravno pri dolžnikih, ki se izogibajo poplačevanju svojih dolgov v Sloveniji, mogoče razbrati prakso odpiranja računov v tujini (predvsem pri A.), saj se zavedajo, da na omenjene račune upniki z izvršbo v Sloveniji ne bodo mogli seči ter bodo tako nemoteno lahko preko omenjenih TRR v tujini enostavno in hitro preko mobilnih aplikacij opravljali plačilne storitve ter prikrivali svoje premoženje pred upniki v Sloveniji. Po prepričanju upnika je prvostopenjsko sodišče dokazni standard postavilo nesorazmerno visoko zlasti tudi iz razloga, da je upnik že za predmetno terjatev pridobil izvršilni naslov, zato upniku ni razumljivo zakaj bi sodišče dvomilo v to, da naj bi upnik želel s podanim predlogom zlorabiti nalog za zamrznitev bančnega računa dolžnika v tujini. Na tem mestu upnik še opozarja, da je bistvo naloga za zamrznitev dolžnikovega bančnega računa v tujini ravno v učinku presenečenja tj. da se dolžniku prepreči, da bi preden bi upnik lahko vložil predlog za izvršbo v Litvi, kjer se nahaja transakcijski račun dolžnika tj. preden bi upnik sploh dosegel blokado oz. izvršbo na omenjeni TRR, sredstva na računu lahko prenakazal drugam tj. da bi izvršitev upnikovega zahtevka dolžnik lahko oviral ali precej otežil s svojimi ravnanji na premoženju, ki ga ima v tujini. Namreč izvajanje dvigov iz transakcijskih računov odprtih pri A., je zelo enostavno in izvedljivo le že v nekaj sekundah preko mobilne aplikacije. V primeru, da tako upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo v Litvi ne bo uspel doseči blokade TRR pri A., bo s tem dejansko ogrožena uspešnost izvršbe v Litvi, saj kot omenjeno dolžnik glede na opisane okoliščine v predlogu upnika z dne 9.3.2026 uspešno skriva premoženje v Sloveniji pred upniki tako, da ima edino znano premoženje na transakcijskem računu pri banki s sedežem v Litvi in bi tudi premoženje na TRR v Litvi povsem glede na opisano utemeljeno pričakovano želel pred upniki prikriti tudi v primeru, ko bi izvedel za morebitno izvršbo v Litvi. Upnik sicer pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da zgolj odprtje bančnega računa v tujini pri A. samo po sebi ni neobičajno ravnanje, vendar pa upnik svojega predloga ni oprl le na navedeno okoliščino, temveč na celovit sklop subjektivnih dejanj dolžnika, ki jih upnik opisuje v prilogi k predlogu. Namreč ne držijo ugotovite sodišča, da drugega ravnanja dolžnika, poleg odrtega računa v Litvi, ki bi merilo na zmanjševanje oziroma obremenjevanje premoženja, upnik ni zatrjeval. Upnik je namreč kot že zgoraj pojasnjeno jasno in obrazloženo v prilogi k predlogu zapisal, da je izvršba v Sloveniji neuspešna, saj dolžnik v Sloveniji nima znanega premoženja oz. ga uspešno skriva pred upnikom, kljub temu, da uspešno opravlja poslovno dejavnost preko svojega s.p. v Sloveniji in je za ta namen tudi odprl transakcijski račun v Litvi preko katerega opravlja svoje poslovne aktivnosti, hkrati pa je zaprl TRR-je v Sloveniji. Ravno iz omenjenega in dolžnikovega ravnanja tj. da se vztrajno in uspešno s prekrivanjem premoženja v Sloveniji in njegovim preusmerjanjem v tujino izogiba poplačilu dolga in ga ne želi poplačati prostovoljno, nedvoumno izhaja, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga za zamrznitev bančnega računa nujen. Zaključiti je torej mogoče, da je upnik že s svojimi trditvami in dokazi v predlogu z dne 9.3.2026 izkazal pogoje za izdajo naloga za zamrznitev dolžnikovega bančnega računa v tujini po 7. členu Uredbe, zato je prvostopenjsko sodišče njegov zahtevek povsem neutemeljeno zavrnilo. Predlaga, da sodišče ugodi njegovi pritožbi in razveljavi izpodbijani sklep z dne 31.3.2026 ter zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje oz. samo odloči o zavrnjenem predlogu upnika za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnega računa na način, da predlogu upnika za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnega računa ugodi. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

5.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitve, da dvigi sredstev z računov in izdatki dolžnika za normalno poslovanje ali redni družinski izdatki niso neobičajni. Le neplačilo zahtevka, ugovor zahtevku ali dejstvo, da ima dolžnik več kot enega upnika, ne bi smeli biti zadosten dokaz, ki upravičuje izdajo naloga. Tudi samo dejstvo, da je finančno stanje dolžnika slabo ali se poslabšuje, ne bi smelo biti zadosten razlog za izdajo naloga. Lahko pa sodišče te dejavnike upošteva pri splošni presoji obstoja tveganja. Okoliščine, ki jih je navajal upnik v predlogu, ne zadoščajo za sklep, da verjetno obstoji subjektivna nevarnost, da upnik ne bo poplačan oz. da bo poznejša izvršitev njegovega zahtevka ovirana ali precej otežena. Upnik namreč ne poda ustrezne trditvene oz. dokazne podlage, iz katere bi izhajalo, da bi obstajalo dejansko tveganje, da bi bila brez takega zavarovanja izvršitev njegovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena - npr. kakršnakoli subjektivna nevarnost, da bi dolžnik, še preden bi upnik uspel doseči izvršitev obstoječe sodne odločbe, porabil, prikril ali uničil svoja sredstva oz. jih prodal pod ceno ali v neobičajnem obsegu ali na neobičajen način. V zvezi z argumentom upnika, da dolžnik nima (premičnega) premoženja, na katerega bi upnik lahko posegel, je potrebno upoštevati, da pravna teorija poudarja, da samo dejstvo, da je finančno stanje dolžnika slabo ali se poslabšuje, ne bi smelo biti zadosten razlog za izdajo naloga. Tudi argument upnika, da dolžnik v Sloveniji nima bančnega računa in je njegov račun v Litvi, ne vzdrži presoje, da obstoji subjektivna nevarnost, da upnik ne bo poplačan oz. da bo poznejša izvršitev njegovega zahtevka ovirana ali precej otežena. Po oceni sodišča odprtje bančnega računa pri A., ki ima sicer res sedež v tujini, samo po sebi ni neobičajno ravnanje. Navedene okoliščine tako ne izkazujejo oz. v zadostni meri nakazujejo, da bo bodoča izvršba v Litvi ovirana ali precej otežena. Upnik v predlogu ni z ničemer izkazal, da je dejansko ogrožena (bodoča) izvršba v Litvi. Temu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in še dodatno pojasnjuje.

6.Pogoji za izdajo naloga za čezmejno zamrznitev bančnih računov so določeni v 7. členu Uredbe, po katerem se nalog izda, če upnik predloži zadostne dokaze, na podlagi katerih sodišče ugotovi, da je ukrep zavarovanja v obliki naloga za zamrznitev nujen, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez takega ukrepa poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena. Glede na dikcijo Uredbe je torej postopek pridobitve naloga za zamrznitev bančnega računa predlagalni postopek, v katerem je trditveno in dokazno breme naloženo upniku. Upnik mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nujnost ukrepa in obstoj dejanskega tveganja za izvršitev zahtevka, pri čemer je tako kot pri začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve zahtevan izkaz konkretne subjektivne nevarnosti, torej nevarnosti, ki se nanaša na dolžnikovo konkretno ravnanje v smeri oviranja oziroma oteževanja izpolnitve (npr. izredni neobičajni izdatki, poraba, prikrivanje ali uničevanje sredstev, prodaja pod ceno ali v neobičajnem obsegu oziroma na neobičajen način, ravnanje dolžnika v zvezi z zahtevki v drugih sporih ali v zvezi z obveznostmi po kreditih ipd.). Pri presoji ogroženosti izpolnitve je potreben restriktiven pristop, saj je treba doseči ustrezno ravnotežje med interesom upnika, da pridobi nalog in interesom dolžnika, da prepreči zlorabo naloga.

7.Pojem "dejansko tveganje" nima zakonske opredelitve, temveč gre za pojem, ki ga je treba v vsakem posameznem primeru presojati glede na upnikove navedbe in dokaze. Okoliščine, ki kažejo na obstoj tveganja, se lahko nanašajo na dolžnikova ravnanja (aktivna in pasivna) v zvezi z upnikovim zahtevkom, na njegova ravnanja v morebitnem prejšnjem sporu med strankama, na dolžnikove prejšnje obveznosti ter na vsaka njegova nedavna dejanja v zvezi z njegovim premoženjem. Te aktivnosti morajo odstopati od dolžnikovega rednega oziroma običajnega poslovanja in imeti za posledico, da je zaradi tega poznejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana ali otežena.

8.Upnik je v predlogu z dne 9. 3. 2026 trdil, da mu je dolžnik dolžan plačati denarne zneske po pravnomočnem sklepu o izvršbi ter nadaljnjih sklepih, s katerimi je dolžnik dolžan plačati izvršilne stroške v izvršilni zadevi VL 59593/2022. V letih 2022 in 2023 je dolžnik le delno poravnal upnikovo terjatev, še vedno pa mu na dan 9. 3. 2026 dolguje še 8.869,72 EUR. Navedel je, da je bila izvršba VL 59593/2022 neuspešna z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, da dolžnik v RS nima odprtih nobenih TRR računov, čeprav posluje v SLO kot samostojni podjetnik z nazivom B. B. s.p., nima nobenega premičnega premoženja v RS, edini odprt transakcijski račun pa ima dolžnik od 23. 4. 2025 v Litvi.

9.Zadeva VSL IV Ip 481/2024, na katero se sklicuje upnik v pritožbi, zajema drugačno dejansko stanje, saj je upnik v tem postopku poleg vsebinsko enakih trditev kot v upnikovem predlogu z dne 9. 3. 2026 dodatno navedel še, da je dolžnik v tujini odprl že 8 računov, od tega jih je 7 že zaprl (primerjaj obrazložitev pod točko 12 sklepa). V sklepu IV Ip 481/2024 je ravno ta okoliščina tista, ki izkazuje za verjetno nevarnost otežitve izvršbe v drugi državi članici (ob neuspešnosti izvršbe v Republiki Sloveniji in ob postopanju dolžnika z bančnimi računi v tujini, je mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da obstaja dejansko tveganje, da bo poznejša izvršitev upničinega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena. Dolžnikova zatrjevana in izkazana ravnanja (odpiranje in zapiranje številnih bančnih računov v tujini v relativno kratkem časovnem obdobju) ob hkratnem neobstoju premoženja v Republiki Sloveniji namreč nakazujejo na konkretno subjektivno nevarnost v smeri oviranja oziroma oteževanja izpolnitve, saj jih ni mogoče umestiti v normalno, redno poslovanje poslovnih subjektov, kot je pojasnjeno v 14. točki Preambule k Uredbi. Dolžnikove aktivnosti, kot jih navaja upnik v predlogu z dne 9. 3. 2026 pa ne odstopajo od dolžnikovega rednega oziroma običajnega poslovanja, ki bi imelo za posledico, da je zaradi tega poznejša izvršitev upnikovega zahtevka ovirana ali otežena. Upnik ni zatrjeval, da dolžnik odpira in zapira račune v tujini niti ni pojasnil, kakšno je dolžnikovo ravnanje z računom v Litvi. Zgolj obstoj računa v tuji državi ob izostanku trditev in dokazov o tem, da dolžnik večkrat odpira in zapira račune v tujini oziroma da je račun v večkratni blokadi, še ne daje podlage za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, saj dejansko tveganje ni podano.

10.Sodišče prve stopnje je tako pravilno upnikov predlog z dne 9. 3. 2026 zavrnilo in je pritožba neutemeljena, sklep pa pravilen (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.Upnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1 Prim. VSM Sklep II Ip 356/2021 z dne 21. 7. 2021 in VSK Sklep I Ip 375/2018 z dne 8. 1. 2019, VSL IV Ip 481/2024 z dne 7. 5. 2024, tako tudi mag. Matija Vidmar, Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov: Nov instrument za izterjavo dolgov, Pravosodni bilten 1/2016, stran 165 in naslednje. 2 dr. Neža Pogorelčnik Vogrinc, Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov. 3 VSK I Cp 596/2022 z dne 30. 11. 2022.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 7

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/2, 279a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.