Jedro

Dejstvo, da je bil prosilec leta 2007 v Italiji, od koder je bil zaradi nezakonitega vstopa in bivanja izgnan, ter da v Italiji ni zaprosil za azil, vse to pa je v prošnji za mednarodno zaščito zamolčal, so okoliščine, ki vzbujajo sum na zavajanje in zlorabo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 3. 7. 2009, s katerim je tožena stranka na podlagi prve in druge alineje 51. člena v zvezi s 4. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 – odl. US) omejila gibanje tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 2. 7. 2009 od 12.50 ure do dne 2. 10. 2009 do 12.50 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sklep tožene stranke po zakonu utemeljen, vendar iz deloma drugače postavljenih oziroma povezanih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Dejstvo, da je bil tožnik leta 2007 v Italiji, kjer mu je bil izrečen ukrep izgona zaradi nedovoljenega vstopa in bivanja v Italiji ter da tam ni zaprosil za azil, in njegovo neprepričljivo navajanje in pojasnjevanje v zvezi z osebnim dokumentom, so tiste pravno relevantne okoliščine iz prve alineje 51. člena in druge alineje 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ, ki predstavljajo po oceni sodišča prve stopnje zadosten razlog in podlago za omejitev osebne svobode. Za odpravo izpodbijanega sklepa ni zadostne podlage v dejstvu, da tožena stranka ni v skladu z določbo tretjega odstavka 51. člena ZMZ izdala pisnega odpravka sklepa najkasneje v 48 urah. V pravico, po kateri mora biti prosilec takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti, pa v obravnavanem primeru očitno ni bilo poseženo, saj je tožnik ob prisotnosti tolmača podpisal zapisnik o seznanitvi z ukrepom in razlogih za ukrep omejitve osebne svobode.

3. Tožeča stranka zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Tožena stranka ni opravila testa sorazmernosti, v katerem bi presojala, ali so izbrana sredstva za dosego cilja primerna, torej smiselno uporabna in možna, ali so razpoložljiva sredstva za dosego cilja potrebna oziroma nujna in ali izbrana sredstva niso zunaj razumnega razmerja do družbene ali politične vrednosti ciljev oziroma ali je bilo vzpostavljeno proporcionalno sorazmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo povzroča uporaba sredstva, in med ustavno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo sredstva za varstvo pravic drugih in s tem v prid skupnosti. V obravnavanem primeru poseg v pravico do osebne svobode ni potreben oziroma nujen. Pri njem ne obstaja nevarnost bega, na policiji se je sam javil in takoj zaprosil za mednarodno zaščito, s pristojnimi organi sodeluje in s svojim vedenjem ne predstavlja nobene nevarnosti za javni red ali nacionalno varnost; ne zlorablja azilnega postopka. Dejstva, da mu je bil izrečen ukrep izgona zaradi nedovoljenega vstopa in bivanja v Italiji, ni omenil zato, ker o tem nikoli ni bil vprašan. Ni vedel, da je ta podatek za postopek odločanja o mednarodni zaščiti sploh pomemben. Tudi njegovo pojasnilo v zvezi z osebno izkaznico je bilo popolnoma logično. V Slovenijo ni mogel priti z osebnim dokumentom, saj je iz domovine pobegnil. Poudarja, da ZMZ ne določa, da se prosilcu za azil lahko gibanje omeji zaradi tega, ker njegova istovetnost ni ugotovljena, ampak zaradi tega, da bi se njegova istovetnost ugotovila. Tožena stranka pa sama navaja, da podatkov o istovetnosti prosilca ne more pridobiti. To pomeni, da tožena stranka njegove istovetnosti ne bo ugotavljala in da omejitev gibanja iz tega razloga ni potrebna. Sam pa dokumenta s sliko ne more predložiti, ker ga nima, zato ni jasno, s katerimi drugimi sredstvi naj bi tožena stranka sploh ugotavljala njegovo identiteto. Sodišče tudi ni odgovorilo na tožbene navedbe, da je mogoče isti cilj doseči tudi z milejšimi sredstvi, zato je sodba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke ne izhaja, zakaj je potreben najstrožji ukrep in zakaj istega cilja ni mogoče doseči z milejšim sredstvom. Izpodbijani akt je nezakonit tudi zaradi tega, ker je bil sklep o omejitvi gibanja vročen šele po šestih dneh od odvzema prostosti, kar je v nasprotju z zahtevo iz 19. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovno predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem mu je gibanje omejeno na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ.

7. Po določbah ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno (med drugim) zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ); suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz četrte, pete, šeste, sedme, osme, devete, desete, dvanajste, petnajste in šestnajste alineje 55. člena ZMZ (druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ). Sum zavajanja in zlorabe postopka iz četrte alineje 55. člena ZMZ se nanaša na lažno predstavitev razlogov prosilca, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona.

8. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je podan razlog za omejitev gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ. Dejstvo, da tožnik v prošnji za mednarodno zaščito z dne 2. 7. 2009 sploh ni omenil, da je bil leta 2007 v Italiji, od koder je bil izgnan zaradi nedovoljenega vstopa in prebivanja v tej državi, je taka okoliščina, ki tudi pri Vrhovnem sodišču vzbuja sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek. Po presoji pritožbenega sodišča gre pri tem za dejstvo, ki bi ga moral tožnik sam moral navesti, saj gre za pomembno okoliščino, ki se posredno lahko nanaša tudi na subjektivne elemente preganjanja oziroma razloge za že predhodno zapustitev izvorne države - Turčije. Tožnik je bil torej že leta 2007 v Italiji, od koder je bil izgnan zaradi nezakonitega vstopa in bivanja v državi, nesporno pa v Italiji ni zaprosil za azil. Navedene okoliščine so pomembne tudi z vidika utemeljenosti potrebe po omejitvi tožnikovega gibanja (ob strožjem režimu) v prostorih Centra za tujce v Postojni, kar je utemeljila tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu, kot tudi sorazmernost ukrepa z zatrjevano prizadetostjo tožnikove ustavne pravice. Pritožbeno sodišče poudarja, da je pravno nepomembno, ali je tožnik Republiko Italijo zapustil (po izrečenem ukrepu izgona) prostovoljno ali ob sodelovanju za to pristojnih organov.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene trditve, da je mogoče isti cilj doseči z milejšimi sredstvi, in da se sodbe zato ne da prizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede sorazmernosti posega v tožnikovo pravico, ko mu je gibanje omejeno na območje Centra za tujce v Postojni, ne pa na območje azilnega doma ali njegove izpostave, sledilo utemeljitvi tožene stranke, za kar je imelo podlago v določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ki določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. To je sodišče prve stopnje tudi storilo.

10. Neskladnosti tožnikovih izjav v zvezi z njegovo osebno izkaznico, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in podrobno obrazložilo, po presoji Vrhovnega sodišča vzbujajo dodaten sum na zavajanje in zlorabo postopka, saj so tožnikove navedbe glede tega v določenem delu nekonsistentne in protislovne ter dodatno potrjujejo utemeljenost izrečenega ukrepa na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bil ukrep na navedeni zakonski podlagi izrečen, ne morejo „prenehati“ pred odločitvijo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, za izrečeni ukrep omejitve gibanja pa zadostuje eden izmed razlogov, se Vrhovno sodišče do razlogov za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ ni opredeljevalo.

12. Tožniku je bil pisni odpravek sklepa res izdan šele po poteku 48 ur, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka 51. člena ZMZ, vendar zaradi tega izpodbijani sklep ni nezakonit, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožniku s tem sicer res kršila temeljno procesno jamstvo iz citirane določbe, vendar ta kršitev v obravnavanem primeru ne more imeti enakih posledic, kot prekoračitev 24-urnega roka za pisno odločbo o priporu. V obravnavanem primeru gre namreč po presoji Vrhovnega sodišča za ustno odločbo po Zakonu o splošnem upravnem postopku, ki se na podlagi 30. člena ZMZ subsidiarno uporablja v postopkih za pridobitev mednarodne zaščite. Pri ustni odločbi (211. člen ZUP) in odločbi, ki se ustno razglasi (četrti odstavek 210. člena ZUP), pa gre za izjemo od sicer splošnega načela, da odločba učinkuje šele z vročitvijo stranki, zato ustna odločba veže že, ko je ustno naznanjena oziroma razglašena, čeprav teče rok za pritožbo zoper tako odločbo šele od dne, ko je bila stranki vročena v pisni obliki. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil tožniku ukrep ustno izrečen. Če pa tak ustni sklep ni izdan tudi v pisni obliki v roku, ki ga zakon določa, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za nezakonit odvzem prostosti, temveč le za kršitev roka za izdajo pisne odločbe, za kar pa je sodno varstvo zagotovljeno po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1, po katerem je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (drugi in tretji odstavek 28. člena ZUS-1, prvi odstavek 33. člena in 69. člen ZUS-1).

13. Ker je sodišče prve stopnje tožnika s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) že oprostilo plačila sodnih taks, oprostitev pa velja tudi za pritožbeni postopek (12. in 13. člen ZST-1), pritožbeno sodišče o novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).