Jedro

Mirovanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas je pomenilo, da je hkrati mirovala tudi tožničina obveznost imenovanja v ustrezen naziv, ki je bila vezana na opravljanje dela, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi tega ji v obdobju mirovanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas te ni bilo mogoče odpovedati iz razloga nesposobnosti, torej z dnem 27. 7. 2022 tudi ni mogel začeti teči odpovedni rok. Tožničine pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so zopet oživele z iztekom mirovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je odpovedni rok pričel teči (oziroma da je odpovedni razlog nastal) 1. 5. 2023, ko je toženka preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in ugotovila, da jih ne.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita in se razveljavi, ter tožbeni zahtevek za priznanje pravic tožnici skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

2.Tožnica se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo. Navaja, da ta nima odločilnih razlogov in ni ustrezno obrazložena. V zvezi s tem uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 14., 22., 23. in 25. člena URS. Pojasnjuje, da pogoja za nadaljnjo izvolitev v naziv ni izpolnila zaradi osebnih okoliščin. Vztraja, da ji je bila izpodbijana odpoved podana prepozno. Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je prekluzivne narave z namenom varstva delavcev pred negotovim položajem. Odpovedni razlog je nastal najkasneje 27. 7. 2022, ko je toženka izvedela, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Ta pogodba je mirovala, ker tožnica ni opravila doktorata in zato ni bila imenovana v naziv. Sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen in določen čas so bile med seboj neodvisne. Do te tožničine trditve se sodišče ni opredelilo. Toženkina volja, da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, izhaja tudi iz XVII. točke pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 7. 4. 2022. V podkrepitev svojih stališč se pritožba sklicuje na judikata Pdp 618/2014 in VIII Ips 88/2014 ter na komentar četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 v Zakonu o delovnih razmerjih s komentarjem (GV Založba, 2019). Nanje se je sklicevala že v prvostopenjskem postopku, a se sodišče do njih ni opredelilo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane, prav tako ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

6.Pritožba zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preizkus izpodbijane sodbe je bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo z ustreznimi in jasnimi odločilnimi razlogi dejanske in pravne narave. Med razlogi ni nasprotij, kakor to zmotno in pavšalno zatrjuje pritožba. Sprejeta pravna stališča je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezno zakonsko podlago, zato mu pritožba neutemeljeno očita, da pravnih naziranj ni obrazložilo. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da se ni opredelilo do tožničinih navedb in dokazov, ki so bili za odločitev bistvenega pomena. Kot izpostavlja sama pritožba, gre v tem sporu zlasti za presojo pravočasnosti podane odpovedi. Bistvo tožničinih navedb o tem je sodišče prve stopnje povzelo v 9. točki obrazložitve, ter se v nadaljnjih razlogih do njih ustrezno opredelilo. Glede na vse navedeno je zmoten tudi očitek o kršitvi 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ki ga je pritožba utemeljevala z zatrjevanjem pomanjkljive oziroma neustrezno obrazložene sodbe.

7.Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na obstoj katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, uveljavlja pritožba le pavšalno, zato preizkus tega pritožbenega očitka niti ni mogoč.

8.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2018, na delovnem mestu asistent v nazivu asistent z magisterijem. To pogodbo ji je toženka 10. 5. 2023 odpovedala iz razloga nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Tožnica v prvostopenjskem postopku ni trdila, da odpovedni razlog ne obstaja. Tudi v pritožbi ne izpodbija prvostopenjske ugotovitve o obstoju utemeljenega odpovednega razloga (zaradi neizvolitve v ustrezen naziv ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas), ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbena pojasnila, da pogoja za nadaljnjo izvolitev v naziv ni izpolnila zaradi osebnih okoliščin, za ta spor niso odločilnega pomena.

9.Jedro spora (in pritožbe) je vprašanje, ali je bila izpodbijana odpoved podana v zakonskem roku, t. j. najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 89. člena ZDR-1). Prvostopenjsko sodišče je temu pritrdilo. Kot je obrazložilo, je tožnica v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas sklenila s toženko na podlagi 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za obdobje od 1. 5. 2022 do 30. 4. 2023 pogodbi o zaposlitvi za določen čas, za delovno mesto vodja področja/enote II. Pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so zato skladno s četrtim odstavkom 49. člena ZDR-1 v času trajanja pogodb o zaposlitvi za določen čas mirovale. Zaradi tega je mirovala tudi tožničina obveznost iz II. člena pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, da mora biti izvoljena v ustrezen naziv skladno z Zakonom o visokem šolstvu, Statutom Univerze A. in akti, ki določajo merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (konkretno je šlo za četrto izvolitev tožnice v naziv asistentke). Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in s tem tožničina obveznost pridobitve ustreznega naziva je oživela z dnem 1. 5. 2023. Toženka je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (1. 5. 2023) preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje dela na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma ali izpolnjuje pogoje za izvolitev v ustrezen naziv. Ker je ugotovila, da teh pogojev ne izpolnjuje, je 1. 5. 2023 začel teči 6-mesečni rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti, dne 10. 5. 2023 podana odpoved pa je pravočasna. Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša.

10.Pritožbena navedba, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas mirovala zato, ker tožnica ni opravila doktorata in zato ni bila imenovana v naziv, torej ker ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11.Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je tožnica 6. 11. 2019 vložila vlogo za četrto izvolitev v naziv asistentka. Toženka jo je 12. 11. 2019 pozvala, naj vlogo dopolni z dokazilom o pridobljenem doktoratu znanosti, česar tožnica ni storila. Toženka je zato s sklepom z dne 8. 7. 2022 njeno vlogo zavrgla. Zoper ta sklep se tožnica ni pritožila, zato je postal pravnomočen 27. 7. 2022. Pritožba zatrjuje, da je odpoved prepozna, ker je odpovedni razlog nastal najkasneje 27. 7. 2022 (torej naj bi bil zadnji dan za podajo odpovedi 27. 1. 2023). Utemeljuje, da je toženka najkasneje 27. 7. 2022 izvedela, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma ji je bilo znano, da po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas pravice tožnice iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne bodo oživele. Pritožbene navedbe so zmotne. Kot je bilo že obrazloženo, so pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v obdobju od 1. 5. 2022 do 30. 4. 2023 mirovale zaradi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Gre za pravno posledico, ki je predpisana v zakonu (četrti odstavek 49. člena ZDR-1) in je kogentne narave. Mirovanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas je pomenilo, da je hkrati mirovala tudi tožničina obveznost imenovanja v ustrezen naziv, ki je bila vezana na opravljanje dela, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi tega ji v obdobju mirovanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas te ni bilo mogoče odpovedati iz razloga nesposobnosti, torej z dnem 27. 7. 2022 tudi ni mogel začeti teči odpovedni rok. Tožničine pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so zopet oživele z iztekom mirovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je odpovedni rok pričel teči (oziroma da je odpovedni razlog nastal) 1. 5. 2023, ko je toženka preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in ugotovila, da jih ne.

12.V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi med seboj neodvisne in da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da razmerje med več hkratno veljavnimi pogodbami o zaposlitvi ureja že citirani četrti odstavek 49. člena ZDR-1, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in obrazložilo.

13.Po mnenju pritožbe toženkina volja, da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, izhaja tudi iz XVII. točke pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 7. 4. 2022, v kateri je zapisano, da z dnem sklenitve te pogodbe preneha veljati pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko razlago tega določila, in sicer da stranki ne glede na zapis v citirani XVII. točki nista mogli veljavno zaobiti kogentne določbe četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 o mirovanju pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (prim. VIII Ips 91/2019).

14.Svoja stališča pritožba neuspešno utemeljuje s sklicevanjem na judikat Pdp 618/2014 že zato, ker je to odločitev Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 224/2014 razveljavilo in v njem sprejelo stališče, da delodajalec roka za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ni zamudil. Pritožbi je priložen tudi komentar četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 (Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019), ki tožničinih stališč v ničemer ne podkrepi. Stališč o roku, ki velja za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti, katere predmet je pogodba o zaposlitvi, ki je na podlagi četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 v mirovanju, komentar niti ne vsebuje. Za ta spor tudi niso uporabljiva stališča iz pritožbi priloženega judikata VIII Ips 88/2014. V njem je bilo mirovanje pravic in obveznosti iz ene od sklenjenih pogodb o zaposlitvi presojano v luči izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero pa veljajo povsem drugačni zakonski pogoji kot za odpoved iz razloga nesposobnosti. Na navedeni komentar in judikata se je tožnica sklicevala že v prvostopenjskem postopku, ker pa se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, mu v pritožbi očita pomanjkljivo obrazložitev sodbe. Očitek ni utemeljen, saj je iz zgoraj navedenih razlogov razvidno, da komentar in citirana judikata ne vsebujejo nobenih stališč, ki bi bila lahko pravno pomembna za ta spor.

15.Za drugačno presojo spora se pritožba neutemeljeno zavzema tudi z navedbo, da je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi varstva delavcev pred negotovim položajem prekluzivne narave, saj bi sicer lahko delodajalec imel v nedogled odprto možnost podati delavcu odpoved. Pritožbena navedba temelji na izhodišču, da bi rok za podajo odpovedi moral začeti teči že 27. 7. 2022, zaradi česar naj bi bila dne 10. 5. 2023 podana odpoved zaradi zamude prekluzivnega 6-mesečnega roka prepozna. Da navedeno izhodišče ni pravilno oziroma da prekluzivnega roka za podajo odpovedi toženka ni kršila, je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

16.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

17.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, glede stroškov toženkinega odgovora na pritožbo pa velja peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), na podlagi katerega v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

-------------------------------

1Gl. sodno odločbo VIII Ips 91/2019, iz katere med drugim izhaja, da pravnih posledic te kogentne določbe delavec in delodajalec ne moreta obiti niti sporazumno.