Jedro

Ker se šteje, da je stavbno zemljišče v primeru še nezgrajene komunale opreme opremljeno le, če je v prostorskem aktu občine predvidena komunalna oprema vključena v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (2. točka 1. odstavka 72. člena ZPNačrt), je občina upravičena odmeriti komunalni prispevek le za to komunalno opremo.

Površina zemljišča („parcele“) je po določbah Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka le eno od meril za odmero komunalnega prispevka ki so podrobno določena v 1. odstavku 5. člena Pravilnika.

Gradbene parcele ni mogoče enačiti z zemljiško parcelo, kar izhaja tako iz relevantnih določb ZGO-1, kot tudi iz opredelitve v 2. odstavku 5. člena Pravilnika, ki govori o „parceli objekta“, ki jo alternativno, če ni določena, enači s površino stavbišča, pomnoženo s faktorjem 1,5, zato ne 2. in 3. odstavek 2. člena Pravilnika, ne 2. odstavek 5. člena Pravilnika ne dajeta podlage za enačenje pojmov „parcele“, „stavbnega zemljišča“, oziroma „gradbene parcele“ s površino zemljiške parcele. Tega pojma ni mogoče povezovati z neto tlorisno površino objekta, saj je vsebina tega pojma izrecno določena v 3. odstavku 5. člena Pravilnika in ni v nobenem pogledu povezana s površino parcele.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Škofljica št. ... z dne 5. 5. 2008 se odpravi in se zadeva vrne Občini Škofljica v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Občina Škofljica je z izpodbijano delno odločbo tožeči stranki zaradi gradnje skladiščno poslovnega objekta na več zemljiščih v k.o. ... odmerila komunalni prispevek, ki je na dan 5. 5. 2008 znašal 283.248,71 EUR, ji zaračunala prvi obrok tega prispevka, ki je na dan 5. 5. 2008 znašal 147.345,98 EUR ter ji naložila, da mora za razliko do polne vrednosti komunalnega prispevka občini predložiti zavarovanje plačila preostalega dela obveznosti skladno z Navodilom o načinih zavarovanja in obrestovanja odloga plačila dolga dolžnika do države oziroma občine. V obrazložitvi te odločbe tožena stranka med drugim navaja, da je pri odmeri komunalnega prispevka upoštevala projektno dokumentacijo, ki jo je predložila tožeča stranka, kot pravno podlago za odmero pa navaja 80. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, dalje ZPNačrt), Program opremljanja zemljišč za območji zazidalnega načrta VP ... in VO ... ter 6. člen Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99). Nato ugotavlja, da po Programu opremljanja zemljišč za območji zazidalnega načrta VP ... in VO ... Škofljica na dan 30. 4. 2004 znaša revalorizirani znesek komunalnega prispevka 71,06 EUR na m2 gradbene parcele. Površina investitorjevega zemljišča (gradbenih parcel), ki jo povzema iz projektne dokumentacije, znaša skupaj 3.986,05 m2, tako da je ob prej navedeni ceni opremljanja za kvadratni meter skupni znesek komunalnega prispevka 383.248,71 EUR. Na dan 5. 5. 2008 je parcela opremljena z dovozno asfaltno cesto, javno razsvetljavo, meteorno kanalizacijo in vodovodnim omrežjem, kar pomeni, da je komunalna opremljenost 52,02 %, zato je tožeča stranka dolžna plačati prvi obrok komunalnega prispevka v sorazmerni višini, kar pomeni v znesku 147.345,98 EUR. Preostanek bo tožeči stranki zaračunan po izgradnji manjkajočih komunalnih vodov, trenutno pa ni mogoče natančno določiti roka izgradnje manjkajoče komunalne opreme.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper to odločbo uveljavljala izključno to, da je v 4. odstavku na tretji strani obrazložitve prišlo do napačnega zapisa zneska prvega obroka plačila ter da je komunalni prispevek izračunan na podlagi celotne površine zemljiške parcele in ne zgolj na podlagi površine gradbene parcele.

Župan Občine Škofljica je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. ... z dne 9. 5. 2008 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je prvostopenjski organ povzel površino zemljišča tožeče stranke (gradbenih parcel) iz priložene projektne dokumentacije, upoštevana površina pa predstavlja predvideno zazidalno površino skupaj s pripadajočim parkiriščem in funkcionalnim zemljiščem. Po 2. členu Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07) je gradbena parcela zemljiška parcela, na kateri je možno graditi objekt in za katerega mora zavezanec plačati komunalni prispevek. H gradbeni parceli tudi po zazidalnem načrtu pripada funkcionalno zemljišče ter parkirišča, za katera se prav tako plača komunalni prispevek, ne pa tako kot pojasnjuje pooblaščenec tožeče stranke, da predstavlja gradbeno parcelo zemljišče, določeno s projektno dokumentacijo, ki je bila formirana skladno z določili zazidalnega načrta za VP ... in VO ... za funkcionalno enoto F8 – del, v sklopu VP ....

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da tožena stranka v času izdaje izpodbijane odločbe sploh ni razpolagala z vsemi elementi, ki določajo višino komunalnega prispevka. Več kot polovica komunalne infrastrukture namreč sploh še ni zgrajena, tožena stranka pa celo v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ne ve, kdaj bo komunalna oprema dokončana. Poleg tega si je tožena stranka nezakonito pridržala pravico do spremembe terminskega plana izgradnje, kar za tožečo stranko pomeni, da ne more vedeti, kdaj oziroma če sploh se bo lahko priključila na vse potrebne komunalne vode in na tej podlagi pridobila uporabno dovoljenje. Tožeča stranka meni, da bi tožena stranka smela v času izdaje odločbe zaračunati višino komunalnega prispevka le za že zgrajeno opremo, za preostale priključke pa bi s tožečo stranko lahko sklenila posebno pogodbo. V tem primeru bi bila na mestu izdaja delne odločbe, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko pridobila gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka opozarja še na to, da ima tožena stranka po določbah ZPNačrt možnost naknadno izdati odločbo o odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšav oziroma naknadne izgradnje komunalne opreme. V vsakem primeru sme tožena stranka pri pripravi podlag za odmerjanje komunalnega prispevka upoštevati le investicije, določene za tekoče in naslednje leto, kar se v obravnavani zadevi ni zgodilo.

Obseg zgrajene infrastrukture, kot je navedena v izpodbijani odločbi, po navedbah tožeče stranke ne drži, saj vodovodno omrežje še ni zgrajeno, poleg tega pa ni jasno, na kakšni podlagi je tožena stranka izračunala, da zgrajena infrastruktura predstavlja 52,02 % stroškov komunalnega opremljanja. Večino stroškov za zgrajeno infrastrukturo predstavlja dovozna asfaltna cesta, ki poteka po zemljišču v lasti podjetja A.A. d.d., s katerim je morala tožeča stranka zato skleniti odplačno služnostno pogodbo. Tožeča stranka meni, da bi bila tožena stranka dolžna od celotnega zneska komunalnega prispevka odšteti najmanj znesek, ki ga predstavlja plačilo za to služnost. Poleg tega tožeča stranka navaja še, da je naknadno izvedela, da je tožena stranka tako cesto, kot tudi javno razsvetljavo zgradila z nepovratnimi sredstvi Evropske skupnosti, zaradi česar po določbi 77. člena ZPNačrt za to komunalno opremo ni upravičena zaračunati komunalnega prispevka.

Tožeča stranka nadalje meni, da je tožena stranka napačno uporabila 2. odstavek 108. člena ZPNačrt, ki predpisuje uporabo prej veljavnih predpisov do poteka šestih mesecev po uveljavitvi OPN. Tožena stranka je bila dolžna pri odmeri višine komunalnega prispevka upoštevati veljavni prostorski izvedbeni načrt (konkretno zazidalni načrt), program opremljanja zemljišč in veljavni podzakonski akt, ki določa merila za izračun komunalnega prispevka. Ta akt ne more biti Navodilo za izračun komunalnega prispevka iz leta 1999, ki je prenehalo veljati dne 20. 7. 2005, z uveljavitvijo novega Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, v času izdaje izpodbijane odločbe pa je veljal že novi Pravilnik, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 95/2007. Tožeča stranka zato meni, da sta podlaga za izračun komunalnega prispevka 5. in 6. člen tega Pravilnika.

Dalje tožeča stranka navaja še, da je napačno stališče tožene stranke, po katerem je treba šteti kot površino zemljišča, na podlagi katerega se opravi izračun komunalnega prispevka, celotno površino zemljišč, katerih lastnik je tožeča stranka. Projektant je kot gradbeno parcelo določil precej manjše zemljišče, in to na podlagi določb zazidalnega načrta, ki sicer gradbene parcele izrecno ne določa. Po določbi 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka se pri površini stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele, če ta ni določena, pa stavbišče x 1,5, kar pomeni, da gradbene parcele nikakor ne more predstavljati celotna površina zemljiške parcele v lasti tožeče stranke. Tudi po terminologiji Zakona o graditvi objektov, kjer je navedena definicija gradbene parcele, je to zemljišče, ki ga sestavlja ena ali več zemljiških parcel ali njihovi deli, na katerem stoji oziroma bo stal objekt in na katerem bodo urejene površine, ki služijo takšnemu objektu. Med te površine ni mogoče šteti zelenic in vseh manipulativnih površin, saj je v naravi obseg teh površin odvisen od velikosti in namembnosti objekta, pa tudi od velikosti parcele. Vsekakor je tisti, ki po pravilih stroke določi, kakšna je ta površina, projektant, saj sicer ne bi govorili o stopnji dopustne pozidanosti parcele. Tožena stranka je to preprosto zanemarila in ocenila, da projektna dokumentacija predvideva, da bodo pozidane vse parcele v lasti tožeče stranke, kar nima nikakršne pravne podlage. Tožeča stranka iz vseh navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, poleg tega pa še, naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa je tudi odgovorila. V odgovoru med drugim navaja, da tožeča stranka v tožbi navaja vrsto dejstev in predlaga dokaze, ki bi jih lahko navajala oziroma predlagala že v upravnem postopku, pa jih ni. To je v nasprotju z določbo 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), zato jih sodišče ne sme upoštevati. Glede vprašanja, kaj je treba upoštevati kot površino zemljišča, ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka, tožena stranka navaja, da imajo vsi podzakonski akti, ki na podlagi ZPNačrt urejajo to vprašanje, enako definicijo parcele, glede katere se odmeri komunalni prispevek. Po tej definiciji se šteje za parcelo zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt, ali je objekt že zgrajen in za katerega mora zavezanec plačati komunalni prispevek, oziroma se lahko za parcelo šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov. Tožena stranka meni, da je iz teh določb jasno razvidno, da je podlaga za odmero komunalnega prispevka celotna parcela, na kateri je mogoče graditi, in ne le njen del, na katerem stoji stavba. Ker po 1. odstavku 82. člena ZPNačrt in 5. členu Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka med merila spadata (med ostalimi) tudi površina celotne parcele in površina objekta, je mogoče sklepati, da se ista okoliščina, torej površina objekta, upošteva enkrat in ne dvakrat – pri merilu površine objekta in pri merilu površine parcele.

Glede vseh ostalih okoliščin, pomembnih za odločitev, se tožeča stranka v celoti sklicuje na Program komunalnega opremljanja zemljišča v območju zazidalnega načrta VP ... in VO ... Škofljica. Program opremljanja je občinski predpis, ki je bil sprejet v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, tožeča stranka pa niti ne trdi, da naj bi bil nezakonit. Tožena stranka iz vseh navedenih razlogov meni, da je tožba neutemeljena in sodišču predlaga, naj jo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavani zadevi sicer ni dvoma o tem, da je zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka ZPNačrt, vendar pa tožeča stranka v okviru napačne uporabe materialnega prava uveljavlja tudi uporabo napačnega podzakonskega akta, in sicer Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99) namesto Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/2007). Tožena stranka se v izpodbijani odločbi na podlagi 2. odstavka 108. člena ZPNačrt sklicuje na prvega od navedenih podzakonskih aktov, v drugostopenjski odločbi na oba, v odgovoru na tožbo pa na drugega. Sodišče je zato moralo najprej ugotoviti, kateri podzakonski akt je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati.

Po določbi 2. odstavka 108. člena ZPNačrt, na katero se sklicuje tožena stranka, se komunalni prispevek do poteka šestih mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta odmerja po do tedaj veljavnih predpisih. Že uporaba izraza „do tedaj“ v tej določbi pomeni da čas, ki je relevanten za odločitev, katere predpise je potrebno uporabiti, ni identičen s časom uveljavitve ZPNačrt, preostala vsebina določbe pa ta čas veže na dogodek v prihodnosti, namreč sprejetje občinskega prostorskega načrta. Do enakega rezultata pripelje primerjava s prvim odstavkom istega člena, ki v nekaterih primerih na povsem drugačen način določa uporabo predpisov, veljavnih do uveljavitve ZPNačrt. Po presoji sodišča zato te zakonske določbe ni mogoče razlagati drugače, kot da podaljšuje veljavnost predpisov, ki bodo veljali v času uveljavitve občinskega prostorskega načrta, za nadaljnjih šest mesecev. Do izdaje izpodbijane odločbe na območju tožene stranke še ni bil uveljavljen občinski prostorski načrt, tako da navedeni šestmesečni rok sploh še ni pričel teči, zato določba 2. odstavka 108. člena ZPNačrt v obravnavani zadevi nima nobenega vpliva na veljavnost predpisov, ki jih je treba upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka.

Kot je bilo že navedeno, je zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka ZPNačrt, ki v 2. odstavku določa, da minister podrobneje predpiše merila iz 1. odstavka 82. člena ZPNačrt, občina pa lahko skladno s tem predpiše podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Podzakonski akt iz 2. odstavka 82. člena ZPNačrt je Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka, objavljen v Uradnem listu RS, št. 95/2007 (dalje Pravilnik), tožena stranka pa na podlagi 82. člena ZPNačrt ni predpisala nobenih podrobnejših meril za odmero komunalnega prispevka. Ne ZPNačrt, ne Pravilnik v svojih prehodnih določbah ne predvidevata nadaljnje uporabe kateregakoli podzakonskega akta, ki se nanaša na merila za odmero komunalnega prispevka, Pravilnik pa v 9. členu izrecno določa, da z dnem njegove uveljavitve (torej dne 20. 10. 2007) preneha veljati prejšnji Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04 in 117/05, ki je v 16. členu določil tudi prenehanje veljavnosti prej navedenega Navodila). V času izdaje izpodbijane odločbe, dne 5. 5. 2008, je bil torej edini veljavni podzakonski akt, ki je določal merila za izračun komunalnega prispevka, Pravilnik. Tožena stranka bi torej morala pri odmeri upoštevati določbe Pravilnika.

Glede na izrecne tožbene navedbe, da je bil komunalni prispevek nezakonito odmerjen tudi za komunalno opremo, ki še ni bila zgrajena in tudi ni jasno, kdaj bo zgrajena, sodišče že uvodoma opozarja na določbo 4. odstavka 79. člena ZPNačrt, po kateri je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oz. mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Komunalni prispevek je torej dopustno odmeriti tudi za še nezgrajeno komunalno opremo. Ker pa se šteje, da je stavbno zemljišče v takem primeru opremljeno le, če je v prostorskem aktu občine predvidena komunalna oprema vključena v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (2. točka 1. odstavka 72. člena ZPNačrt), je občina upravičena odmeriti komunalni prispevek le za to komunalno opremo. Tej zakonski določbi ustreza tudi določba 4. člena Pravilnika, ki omogoča odmero za komunalno opremo, še preden je bila zavezancu omogočena priključitev oziroma uporaba, če je gradnja te opreme predvidena v proračunu občine v tekočem ali naslednjem letu.

Kot je mogoče povzeti iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil s to odločbo tožeči stranki odmerjen komunalni prispevek za vso komunalno opremo, tako že zgrajeno, kot tudi šele predvideno, ob tem pa tožena stranka ne le z ničemer ne navaja, da bi bil za tako odmero izpolnjen navedeni pogoj iz 4. odstavka 4. člena Pravilnika, temveč celo izrecno navaja, da ni znano, kdaj bo oprema zgrajena. Že zgolj iz tega razloga je bil z izdajo izpodbijane odločbe prekršen zakon in na njegovi podlagi izdan podzakonski akt, kar je po določbi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Na to ugotovitev ne more vplivati ne (tudi sicer napačna) oznaka odločbe kot „delne odločbe“, ne to, da je tožena stranka tožečo stranko zavezala k plačilu, ki ga je poimenovala „prvi obrok“ zgolj tistega dela komunalnega prispevka, ki se nanaša na že zgrajeno komunalno opremo; prej navedena določba 4. odstavka 4. člena Pravilnika namreč izrecno govori o odmeri in ne o plačilu komunalnega prispevka. Sodišče dodaja še, da tako določbe 79. člena ZPNačrt, kot tudi določbe 4. člena Pravilnika dajejo ustrezno pravno podlago ne le za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka za novogradnje, temveč tudi za izdajo odločbe zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. V primeru, če s prvo odločbo o odmeri komunalnega prispevka zaradi navedene omejitve iz 4. odstavka 4. člena Pravilnika ni mogoče odmeriti komunalnega prispevka za vso predvideno komunalno opremo, zato ni potrebe po izdaji delne odločbe o odmeri, temveč občina po izgradnji dodatne opreme izda novo odločbo, ki se nanaša zgolj na to opremo.

V zvezi s tožbenimi navedbami o nepravilnem upoštevanju površine zemljišča tožeče stranke pri izračunu višine komunalnega prispevka sodišče opozarja, da je površina zemljišča („parcele“) po določbah Pravilnika le eno od meril za odmero komunalnega prispevka. Ta merila so podrobno določena v 1. odstavku 5. člena Pravilnika, in sicer kot površina stavbnega zemljišča, neto tlorisna površina objekta, opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo in namembnost objekta. Način izračuna komunalnega prispevka na podlagi teh meril je natančno določen v 6. členu Pravilnika, ki (med drugim) v 2. odstavku določa, da se za vsako posamezno komunalno opremo določi znesek dela komunalnega prispevka, ki pripada posamezni vrsti komunalne opreme na posameznem obračunskem območju, po 3. odstavku istega člena pa je komunalni prispevek seštevek zneskov iz prejšnjega odstavka. Četrti odstavek tega člena določa tudi formulo, po kateri je potrebno izračunati znesek za vsako vrsto komunalne opreme posebej.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja karkoli več kot to, da je tožena stranka strošek opremljanja za kvadratni meter gradbene parcele, določen v programu opremljanja, pomnožila z površino parcele tožeče stranke in tako dobljeni znesek štela za znesek komunalnega prispevka. Tožena stranka s tem ni upoštevala ne vseh meril za odmero komunalnega prispevka iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, ne načina izračuna komunalnega prispevka iz 6. člena Pravilnika. Komunalni prispevek je bil torej odmerjen na način, ki je povsem neskladen s Pravilnikom, torej podzakonskim aktom, ki določa merila za njegovo odmero. Kolikor je to neskladje posledica vsebine progama opremljanja, sodišče dodaja še, da so navedena merila iz Pravilnika le podrobneje opredeljena merila iz 1. odstavka 82. člena ZPNačrt. Če program opremljanja ne omogoča uporabe teh meril, ga je zato na podlagi izrecne določbe 1. odstavka 104. člena ZPNačrt treba šteti za neveljavnega.

Iz obeh navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. V takem primeru mora sodišče po določbi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 vrniti zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

Glede na navedene razloge za odločitev sodišče ni odločalo o vprašanju, ki ga tožba sicer navaja od enega od nosilnih argumentov, namreč, katero površino je treba šteti za površino „parcele“ oziroma „gradbene parcele“, ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka. Sodišče v izogib nepotrebnemu podaljševanju postopka kljub temu opozarja, da Pravilnik poleg opredelitvi parcele iz 2. odstavka 2. člena, na katero se sklicuje tožena stranka, v 3. odstavku istega člena določa še, da se za parcelo šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov. Ker tožeča stranka zatrjuje prav to, namreč, da je v projektni dokumentaciji, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka, v skladu z veljavnimi prostorskimi akti določena gradbena parcela, se bo morala tožena stranka do te navedbe opredeliti, še posebej v primeru, če bo vztrajala pri svojem stališču, da tako določene gradbene parcele ni mogoče upoštevati. Ob tem bo morala upoštevati, da gradbene parcele nikakor ni mogoče enačiti z zemljiško parcelo, kar izhaja tako iz relevantnih določb Zakona o graditvi objektov, kot tudi iz opredelitve v 2. odstavku 5. člena Pravilnika, ki govori o „parceli objekta“, ki jo alternativno, če ni določena, enači s površino stavbišča, pomnoženo s faktorjem 1,5. Po mnenju sodišča zato ne 2. in 3. odstavek 2. člena Pravilnika, ne 2. odstavek 5. člena Pravilnika ne dajeta podlage za enačenje pojmov „parcele“, „stavbnega zemljišča“, oziroma „gradbene parcele“ s površino zemljiške parcele. Prav tako tega pojma ni mogoče v nobenem pogledu povezovati z neto tlorisno površino objekta, kot to v odgovoru na tožbo stori tožena stranka, saj je vsebina tega pojma izrecno določena v 3. odstavku 5. člena Pravilnika in ni v nobenem pogledu povezana s površino parcele. Glede na tožbene navedbe o tem, da je morala tožeča stranka za dostop do svoje parcele skleniti odplačno služnostno pogodbo, sodišče dodaja še, da bo tožena stranka, kolikor bo v ponovljenem postopku obravnavala to okoliščino, morala ločiti vprašanje dostopa do parcele tožeče stranke od vprašanja komunalne opremljenosti predmetne obračunske enote s cestnim omrežjem.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke temelji na odločbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožeči stranki priznalo stroške v višini 350,00 EUR, glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa je odločilo, da začnejo teči šele v primeru zamude, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.